murileon wrote on 02.09.2008 at 07:41:46: Kljub vsemu je Darwin v sanjah umetnik. Skoraj ne verjemem, da obstajajo ljudje takega kalibra, kot je bil Darwin, ki bi bili čisti racionalisti. Brez intuicije bi bili le kaki zblojeni reveži. Napisala si, da je dekle polno žara in energije in kaže, kaj je še pozabil. A ne gre tu bolj za neko sodelovanje med emocionalnim energetskim delom in zaznavnim svetom in obrtjo (slikar). Sorodni sta zaznavanje in intuicija na eni strani ter čustva in razmišljanje na drugi strani. Prva stran zaznava, druga pa vrednoti, v grobem rečeno. Če nekdo pretirava z razmišljanjem ali emocijami, slepi svoj zaznavni svet. Tu imam občutek, da gre bolj za združevanje žara in vsebine tvojega vrednostnega sistema, ki je povezan z numinoznim doživljanjem narave; gre za tvoj nazor, kot si že sama napisala, ki je spodbujan z dokaj zdravimi emocijami, kot sanje kažejo. Sicer pa, kot že velikokrat povedano, to so moje zaznave in predstave, ti bolje veš o sebi in svojih sanjah

.
Komaj sem našla ta tekst. V teh mojih sanjah gre za moje razumevanje povezave med znanstvenimi metodami in dojemanjem resnice. Darwin je sicer v sanjah umetnik, vendar ne slika svojih občutenj, ampak skuša podati verno sliko tega, kar vidi. Dejstvo je, da tega v sanjah ne more narediti v celoti, čeprav se iskreno trudi. Resnica je zame onkraj tega - to nima zveze z mojim odnosom do evolucijske teorije, ki zame ni problematična (nekaj na to temo se mi pojavi v kasnejših sanjah), ampak do znanstvenih metod kot spoznavnega aparata nasploh.
Pred kratkim sem imela del sanj na podobno temo. Ta del sanj izpade kot parodija ali norčevanje iz določenih teorij, vendar ne gre za to.
V prvem delu sanj sem v skupini ljudi, ki ima v grajskem stolpu nekakšne delavnice, tečaje ali nekaj podobnega. Občudujem arhitekturo gradu in materiale in pripomnim, da mi je žal, da takšnih stavb več ne delajo. Nekdo zraven mene mi reče, da bodo prej kot v stoletju takšne stavbe spet delali. Hodim naokrog in spoznavam ljudi z delavnice (večine ne poznam). Preseneča me, da so vsi tako odprti in da s takšno lahkoto in tako prijetno komuniciramo. Opazim, da sem pozabila meni zelo ljubo jakno v stolpu in jo grem iskat, prepričana, da jo je že zdavnaj kdo sunil. Ko pridem v stolp, tam ni samo moja jakna, ampak cel kup pozabljenih oblačil, ki se jih ni nihče dotaknil. Rečem si, da so to ljudje, vredni zaupanja.
No, nadaljevanje pa se veže na evolucijsko teorijo

. Od grajskega stolpa se povzpnem navzgor proti pašnikom in do mene se pridejo pocrkljat ovce (odrasle in mladički) zelo nenavadnega videza. Podobne so pastirskim psom. In nato res nekje preberem ali mi nekdo pove ali mi nekako postane jasno (ne spomnim se, kako sem prišla do te informacije), da je to vrsta, ki je genetsko blizu pastirskim psom, sicer pa je genetsko vmesni člen med ovco in Maji.
Ta zadnji del sicer zveni zajebantsko, vendar po svojem izvoru ni: izraža samo moje občutenje zadnje čase, kako so vsa živa bitja v stvarstvu tudi neverjetno fizično povezana. V smislu, da jemo eden drugega in v smislu, da iz lastnih teles ustvarjamo nova telesa. V bistvu niti ni pomembno, samo sanje včasih na smešen način izražajo občutja.
Prvi del sanj mi je bolj nejasen, ko gre za jakno in ostale ljudi.