murileon wrote on 14.08.2008 at 09:32:41:V službi smo se Sodelavca in Jaz vsedli in imamo pred sabo šalice za čaj ali kavo. V prostor pride direktor in nas nezadovoljno gleda. Imamo občutek, da ravnatelju ni všeč naša poza in to, da sedimo, in bi lahko zatežil. Jaz sem nag, brez spodnjih oblačil in gat, zgoraj sem oblečen. Zaradi tega sem v zadregi. Direktor pokliče sodelavca k sebi in jima nekaj zagrozi. Gledam posnetek dogajanja in vidim, da v resnici ni bilo nič narobe. Delali smo in se poskušali malo odpočiti. Poleg tega sem jaz delal celo med sedenjem. V rokah sem držal pekač pečenega krompirja in ga strgal z dna. Slišim od daleč, kako ravnatelj nekaj govori o meni in reče, da sem skrben. Pokliče po telefonu in mi reče, da naj se pazim vpliva ostalih dveh.
Skoraj nobenega čustva ali občutka nisi zapisal ob teh sanjah. V mojih sanjah so, tako kot včasih pri filmih, ti bolj pomembni, kot pa štorija, zaplet. Direktor je sicer abstraktno nezadovoljen, ti v zadregi, ker so te zalotili sedeti za mizo brez gat, to pa je vse, kar poveš.
Jest bi v teh sanjah izpostavil pridnost, tisto potrebo ustrezat pričakovanjem drugih, (in ta je, kot kasneje sam analiziraš, pravzaprav dolžnost in ne živa želja, da bi recimo ustregel osebi, ki ti je najbližje), normam, pravilom, standardom, tistemu, kar se mora, je treba, se spodobi.
Frojdovci in morda tudi jungovci v teh primerih govorite o superegu, ki navadno kroti ego. Pri tebi pa bi lahko govorili o obrnjeni dinamiki, tvoje želje, tvoja občutenja, so tako neprodušno zaprta in potlačena napram dolžnostim, pričakovanjem, prav in narobe in zato pod velikim pritiskom, da ti špricajo ven skozi ušesa (pridejo na dan v trenutkih in na način ki je nenavaden in ga včasih sploh ne pričakuješ).