Alojz in Sandib wrote on 08.12.2008 at 22:37:59:MGD
Verska praksa je lahko ena sama dogma,če človek,ki goji neko versko prakso lahko to teološko(versko) dogmo vzame kot dokončno resnico.Dokončne resnice sploh ni ,je zgolj resnica tu in sedaj in to v izrazu večno-sedaj.
Verska praksa ti omogoča spoznanje dogme, tj. dokončne resnice. Če je nekdo ne izvaja ali jo izvaja napačno, le slepo verjame, da dogma ni dokončna resnica.
Quote:MGD človek ima t.i. tri stopnje znotraj 28ooo letnega civilizacijskega vala ko njegova misel 14ooo let pada in 14000 raste. Po tem principu človek tudi dojema teološka (verska) sporočila in hkrati tudi tehnično duhovno z njo raste. Ti MGD verjameš dogmi ne verjameš pa sodobni fiziki, ki pozna snov brez mase in snov z maso. Prva nima lastnega gravitacijskega polja in se veže na maso,ki je nosilka gravitacijskega polja. Ni naše duše brez našega vsakokratnega telesa in ni telesa brez duše.Duša je zaradi naravne zakonitosti reprodukcijskega prenosa genoma naše vrste obsojena na telo-Mi menjamo telo elemente morfogenetične matrice genoma ne,ker je duša že vezana v naš genom DNK v naši večno-sedanji reprodukcijski verigi.
MGD ker ti ne obsojaš ti povem razmisli o tej svoji trditvi,ki je navadna preživeta verska dogma.
Lp Alojz
Ne da ne verjamem sodobni fiziki, ampak pravim, da s svojimi dvojno omejenimi materialnimi čutili, kokrkol so že sfrizirani, ne more razodet resnice, ki leži onkraj njihovega dometa, zato njihovi zaključki/dogme niso popolni.
Tisto čemur jaz pravim duša/naš pravi-jaz/živo bitje ni niti snov brez mase niti snov z maso, niti kombinacija obeh, je kategorično različne narave in se je ne da direktno zaznat brez razodetja.
Naša groba materialna čutila so dvojno omejena :
1. naše oko ne vidi zelo daleč, niti zelo blizu, za zmožnost in jasnost zaznave je odvisno od svetlobe...
2. je začasno, torej nečesa večnega ne more zaznati
Naši subtilni materialni čutili (um, intelekt) sta prav tako omejeni, ker sta odvisni od zaznave grobih čutil. Vidl smo zlato, vidl smo goro. Nismo vidl zlate gore, a v naši umski domišljiji ali sanjah lahko vidmo tud "zlato goro". Vidl smo ogenj in iz njega dim. Kjer je ogenj je dim, je zaključil intelekt. Za goro vidmo dim in na podlagi zaključka intelekta na podlagi predhodne obzervacije zaključimo, da je za goro tudi ogenj. A ni nujno. Lahko, da je nekdo ogenj že pogasil in je le še dim. Intelekt je omejen, ker je odvisn od prej omenjenih dvojno omejenih grobih materialnih čutil, niti noben človek ne more rečt, da je izkusu oz. vidu že vse, vedno in v vseh okoliščinah.
Pod vplivom našega lažnega ega (tudi element subtilne materije) se nam zdi, da smo nekaj vezanega na materijo (sem moški, sem ženska, sem slovenec, sem američan, sem doktor, sem jezen, sem žalosten, sem vesel, sem pameten, sem neumen, sem star, sem mlad...). Pod vplivom tega lažnega ega se nam tudi zdi, da so rezultati naših dejanj odvisni izključno od našega truda in da za možnost delovanja nismo odvisni od nikogar drugega razen od sebe. Dokler smo pod vplivom tega lažnega ega, ne mormo vidt resnice o pravem-sebi, o Bogu itd., ker z delovanjem iz tega lažnega ega ne morš iskreno in pravilno izvajat verske prakse, ki ti to razodetje oomogoča.
Lahko pa ti ti omejeni "dokazi/zaključki/obzervacije/eksperimenti" služijo kot pomožni, indirektni dokaz dokazu razodetja.
Vidmo, da vsi umirajo, da so naša materialna telesa začasna, skupi z emocijami, sposobnostjo logičnega razumevanja in identifikacijo/pripadnostjo, a nihče si ne želi umret, vsi se trudijo preživet. A si lahko po logiki nekaj začasnega želi večno obstajat (ne umret)? Je večni obstoj kvaliteta/potreba začasnega ali nečesa večnega? Po obzervaciji in logiki smo mi, tj. tisti, ki si ne želimo umret (čeprav se direktno ne vidimo kdo zares smo) večni, torej kategorično različni od svojega materialnega telesa. To je recimo primer pomožnega dokazovanja/podpiranja razodetja, tudi s sodobno fiziko, če hočeš. Da bi se lahko direktno vidli, tako sebe kot tudi Boga, pa je seveda potrebna verska praksa iz naše strani in milost Boga.