Je žal tako Ars, da smo nekateri ljudje teoretiki in realisti, eni pa smo romantiki in trpini.
Čustvo zavrženosti, obupa in strtaga srca vsak doživlja na svoj sebi lasten intenzivni način.
Zakaj sem pisala, da "Ozdravljeno srce" ostaja strto za vedno?
Zato, ker tako čutim. In čustava so moja lastna.
Pri čustvih je razum brezpredmeten.
Oseba, ki te razočara, te v globino tvoje lastne čutnosti in, če tudi, "bi ti ta oseba padla pod naše noge", to ne ozdravi strtega srca.
"Pasti pod noge", je smo prispodoba. Prava ljubezen, ki je enostranska ni srečna. Samo če se ljubita oba, je sreča na dlani, drugače ne. Vse nesrečne ljubezni so enostanske. Žal.
Zavedanje, da nekoga sprejmemo takega kot je, je tudi ljubezen. Imeti rad nekoga ne glede na napake je tista vrednosta, ki jo premorejo le nekateri. To je prava ljubezen.
Nekje sem prebrala, da so vse ljubezni nesrečne, ker ni srečnega konca. Zakaj bi pa sloh obstajal konec, če ljubezen je? Potem to ni ljubezen, ker ljubezen bi se nikoli ne končala.
Teorija in praksa Ars, pa je čisto drugačna. Vsaka zgodba je drugačna, vsaka ljubezen je enkratna in sama svoja. Pravil ni. Je le torija, ki se sfiži v resničem življenju.

Donna wrote on 27.07.2007 at 11:28:17:

Veš, zame življenje ni niti tako črno niti belo, je na moč barvito.
Enako barvito vidim/čutim nas in vse ostalo v njem.

Že dolgo nazaj sem se odločila, da za negativizem, fatalizem, mučeništvo in obžalovanje v mojem življenju ni prostora. In na smetišču moje zgodovine je medtem pristalo še marsikaj. In tudi zato me ne prevzemajo in ne prežemajo, na prmer, niti občutki zavrženosti ali obupa niti strtega srca; v nikakršni intenzivnosti. In prepričana sem, da je uporaba razuma pri čustvih na moč koristna; predvsem pri drezanju v njih vzroke. Pa tudi v to, da me razočarat ne more prav nihče več.

Ko pa si zgodim neuresničeno pričakovanje, vzrokov zanj niti slučajno ne iščem navzven in pri drugih, temveč izključno navznoter. A pri tem ne čutim nobenega razočaranja nad sabo, temveč zgolj firbec in željo po odpravi vzorcev, ki mi ne služijo.

Donna wrote on 27.07.2007 at 11:28:17:

Ljubezen čutim jaz kot povsem enostransko, srečno, veselo, brezpogojno ... ki gre lahko le od znotraj navzven in za katero tvoja ali kogarkoli drugega ljubezen ni niti futer niti pogoj, še najmanj pa potrebna. In ravno toliko, kolikor sem sposobna sebe ljubiti, bom lahko ljubila druge. In samo toliko, kolikor sebe sprejemam točno tako kot sem, z vsemi “napakami” vred, bom lahko sprejemala tudi druge. Ma, špegli, non-stop sami špegli ... Zato zame npr. ni vrednota to, da drugega sprejemam takega kot je, temveč to, da sebe; kajti če sprejemam sebe, bom tudi druge(ga). In tako naprej ...

In teorija v praksi je zaprmej odvisna zgolj od vsakega posameznika in odločitev, ki jih le-ta sprejema iz dneva v dan, iz tedna v teden ... Lahko so le teorije, lahko so tudi praksa. Lahko pa je človek nekje vmes, ker teorijo spravlja v prakso, v življenje. In to je bistveno; da svoje teorije in svoj prav spravljaš v prakso, da jim daš živet, da jih sprobaš, pa da jih izdejanjiš, če se izkažejo za neustrezne, itd. Tudi zato se, odkar sem se prijavila na ta forum, pod mojimi posti izpisuje vedno ena in ista misel ...

Zanimajo me najrazličnejše teorije (ideje in pogledi), a dokler se ne odločim, da bo kaka izmed njih v mojem življenju zavzela več prostora kot le en kup črk in misli, ostajajo le teorije, ki mojega življenja ne spreminjajo in ne bogatijo. Mi en klinc pomaga, da čutim/vem, da je nekaj zame prav, če tega nisem pripravljena tudi udejanjit in živet. Zatorej mi ni blizu vzorec, “da ni pravil, da je le teorija, ki se sfiži v resničnem življenju”. To je “kr neki”, bi moja hči rekla, jaz pa, da gre za na moč škodljivi vzorec.

Ja, včasih se mi za crknit ne da sprejemat odločitev, a karkoli že storim (ali pa ne), sem stoodstotno "streznjena", da je odgovornost za moja (ne)dejanja in moje občutke izključno in samo moja.

A napisano še zdaleč ne pomeni, da je to in na tak način tudi tvoja pot, ali pa, da je edino moja prava. Tvoja je tlakovana s tvojimi premisleki, odločitvami in dejanji, moja pa z mojimi. In tako je povsem prav in pravično.

Srečno,
ARS

Devi wrote on 27.07.2007 at 19:00:19:

Ja, si nepopolna. Pa kaj? Itak smo vsi.

Devi wrote on 27.07.2007 at 19:00:19:

Pogosta muzika in povsem odvečna potrata energije.
V končni fazi, vzorcev ne moreš skrit, niti jih ni nujno razreševat.
Nobenih; tistih, ki ne bolijo, pa sploh ne.
Čeprav je koristno, da se lotiš vsakega, ki ga zaznaš, da vidiš, če ti sploh služi.

Devi wrote on 27.07.2007 at 19:00:19:

Karkoli počnemo zaradi drugih, nam nujno prinese bolečino.
D'best učne urice.

"Samo tisto lahko daš, kar imaš, in dobiš zgolj tisto, za kar misliš, da si zaslužiš." (Eric Francis)

Devi wrote on 27.07.2007 at 19:00:19:

Dobrohotnost do sebe je pomembna, sprejemanje sebe in svojih “pomanjkljivosti” (mimogrede, ti jim moraš dat to nalepko, ne nekdo drug) je pa bistvenega pomena. In (s)kipat nalepke, ki si jih prevzela od ali zaradi dugih, na smetišče. In iskat informacije, načine, brskat za tehnikami in se pogovarjat (če se imaš s kom), ali pa vsaj pisat. Najpomembneje je, da čim bolj točno ubesediš, da gre ven iz tebe, na en ali pa drug način. Ljudje se premalo zavedamo te na moč učinkovite rcnije.

In iskat izključno družbo pozitivne naravnanosti ter se je skozi sebe in druge učit ... "Nikomur ne bom pustil, da se po mojih mislih sprehaja z umazanimi nogami." (Gandhi)

Devi wrote on 27.07.2007 at 19:00:19:

Bolje bo samo zaradi tebe in tvojih delovanj.
Iskanje popolnosti zna bit naporno (in morda cilj, ki je povsem brezpredmeten), delovanje v skladu s seboj tudi, brozganje po sebi sploh, sesuvanje izgovorov tudi ... a vsak premik v sozvočje s samim seboj je nagrajen. Ma, saj sama veš, tolk mlada pa spet nisi.

In, ja, vsekakor, nisi ti čudna.
In, ja, zaprmej je že čas, da začneš govorit, kar iskreno misliš in čutiš.
Tudi to, da če mu tvoja družba ne paše in točno taka ti, kot si, da naj se spelje drugam. Per takoj.
In če reče, na primer, da si predobra zanj, mu vsekakor verjemi; per takoj in brez pomisleka.
Hudiča, "ne izgubljaj časa za kogarkoli, ki noče prebiti časa s teboj."

Devi wrote on 27.07.2007 at 19:00:19:

Manj retorike in več delovanja.
V vsakem trenutku živiš in si točno tako kot v danem trenutku znaš, zmoreš in želiš.

Devi wrote on 27.07.2007 at 19:00:19:

Ma, “podložni” mi ne gre v špil; veljajo pač neki elementarni zakoni,
pa če jih zaznamo, priznavamo ali pa ne, pa če se ravnamo po njih ali pa ne ...

Ja, nikoli se ne nehamo spreminjat, a keč je v tem, kako in kam “peljemo” spremembe; če sploh jih.
In rezultatom botruje samo naše ravnanje oz. (ne)delovanje; njih začetek in nadaljevanje sta v posameznikovi glavi.

Naj zaključim s tole zanimivo stranjo, "Telling Yourself the Truth": http://www.randygage.com/artman/publish/article_90.shtml


Prijetno nedeljo nam želim,
ARS

Devi wrote on 29.07.2007 at 11:22:22:

Morda je «čistim res vse čisto», ampak to oz. ta plat resnice mene sploh ne zanima.
A močno me zanima, kaj se lahko od in zaradi »bolj čistih od mene« naučim in kaj pri meni mi lahko pomagajo spregledat, direktno in/ali indirektno.

Zato se, na primer, v neslužbenem času zadržujem skorajda izključno v družbi ljudi, na kratko, ki jih čutim nekako na podobni stopnji osebnostnega razvoja - takih, ki so približno tako »čisti/umazani« kot sem jaz, in pa takih, ki jih čutim kot bolj »čiste« od mene. Vsi ostali v moje življenje prinašajo samo take sorte »umazanije« in tako energijo, ki mene ne zanimajo (več), a kar je najbolj »moteče« je to, da taki ljudje ponavadi od nas energijo predvsem zavgajo. In takim se naslednjič pač izognem. Morda bodo koga zasrbeli prsti, zato naj poudarim, da pri celi stvari ne gre za prav noben občutek večvrednosti, temveč, preprosto, za staro kleno sebičnost.

Morda je gornje napisano malce nespretno/okorno, precej kompleksen topik je tole, ampak ... »družba izključno pozitivne naravnanosti«, kot jo čutim jaz, meni danes ne predstavlja nobene laži ali pretvarjanja niti kake »flower power« scene ali kaj podobnega. Gre za družbo ljudi, ki so zavezani osebnostnemu razvoju, brez odvečne prtljage a la »negativizem, mučeništvo, obžalovanja itd.«, ki neusmiljeno in dobrohotno režejo vase, se sprejemajo in imajo radi (oz. vedno bolj), so hkrati na svoji poti vedno bolj uspešni, in me, tudi zaradi lastne naravnanosti, sprejemajo tako kot sem, me podpirajo na moji poti in v mojih prizadevanjih itd., a hkrati ne čutijo prav nobene bremze, ko menijo, da mi je treba na kaj s prstom pokazat (pa tega ne bodo storili niti iz škodoželjnosti niti iz privoščljivosti, to bodo storili prav zato, ker se zavedajo, kako dragoceni smo, in da ima pač vsak sebi lastne slepe pege). In obratno, seveda. Tak odnos pa je dandanes redka dobrina, predvsem zato, ker je konkretna doza (samo)iskrenosti nujen predpogoj za tako funkcioniranje oz. za učenje le-tega. In začne se pri odnosu s samim seboj, kje pa drugje.

ARS wrote on 02.10.2002 at 13:30:49:

Enmal debatirano tudi na http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1033494393

Devi wrote on 29.07.2007 at 11:22:22:

Drugega (ne)iskrenost ti je lahko boleča le takrat oz. zato, ker se taiste v tebi dotakne oz. bolečino v tebi sproži.
V nasprotnem primeru ti nekoga (ne)iskrenost ne povzroča prav nobenih bolečin.

Devi wrote on 29.07.2007 at 11:22:22:

Draga, ti še naprej stiski »vrabca« k sebi in sanji o »golobu«,
jest bom pa nadaljevala z »delom« na način, da si bova z »golobom« d'best družba.


Rada te imam,
ARS

Devi wrote on 29.07.2007 at 17:28:28:

Minus pet, sedi.  

Ja, cilj je tisti, ki je najpomembnejši, vizija in načini tebe, kakršna želiš bit. A je pri tem lahko prekleto nevarno oz. povsem brezpredmetno, če si to vizijo skozi druge in primerjave z njimi ustvarjaš. Point je namreč v tem, da si ti pač ti in nihče drug, imaš svojo «prtljago», ki ni enaka »prtljagi« drugih, da ti živiš v odnosih, ki so le tebi lastni, da ti furaš svoje vzorce in verjetja, ostali pa svoja, itd.

A da si lastno vizijo sebe skristaliziraš, moraš v bistvo prav vseh verjetij in vzorcev, ki jih živiš in jih uspeš ven zbezat, jih pretresat dan za dnem, da jih sesuješ, če ti ne služijo, in jih nadomestiš novimi, s pozitivnimi, s takimi, ki tvojo vizijo podpirajo. In isto velja za tvoje odnose. Stran od ljudi, ki te ne sprejemajo, ki ti (najpogosteje podzavestno) ne želijo niti uspeha niti rasti temveč poraza in trpljenja ... da boš ja ostala njim enaka/podobna ali pa obvladljiva. Stran od tistih, ki ti privoščljivo listajo tvoje neuspehe ali naštevajo tvoje pomanjkljivosti, ki ti škodoželjno s prstom pokažejo na tvoje nepopolnosti, odstopanja, že na kaj. Stran od tistih, ki govorijo eno, živijo pa nekaj drugega ali tretjega. In se zavedat tega, da se igrice s tabo lahko igrajo le tisti, ki jim to dopuščaš, in da z njimi lahko prekineš per takoj.

Čim bolj čista vizija tebe, ki želiš biti, je pomembna zato,
ker ti v nejasnih ali kritičnih trenutkih omogoča jasen odgovor na bistveno vprašanje, ki prežene vsak dvom:
Ali to/ta moje ravnanje/odločitev/korak/odnos podpira mojo vizijo ali ne?

In lastni viziji se predaš in narediš vse, da postaja/postane resnica. Če je nimaš, te nosi sem ter tja, brezciljno. In če je zgrajena predvsem skozi primerjave z drugimi, v resnici ni res tvoja. Drugi, »čistejši«, naj ti služijo za primerjavo le v tem, da spoznavaš/se seznanjaš s koraki/tehnikami/verjetji/vzorci ino podobnim, ki njim očitno dobro služijo. Ni rečeno, da bodo taisti blizu tebi, da bodo taisti služili tudi tebi in tvoji viziji, si pa na najboljši poti, da se ti začnejo kopičit ideje in pozitivna energija dobivat vedno večji zalet in večje učinke, ti pa odplakovat vedno več tistega, kar ti ne služi; in tistih.

Devi wrote on 29.07.2007 at 17:28:28:

Tole, na primer, je zelo škodljivi vzorec. »Razumeš, da nisi še sposobna, razumeš, da ne moreš biti odlična ...« Bulšit! Si sposobna, si odlična, si d'best in vredna si prav vsega d'best! Zdej pa rit premakni in začni to udejanjat na vsakem koraku. In vsakič, ko se boš zalotila, da misliš, da nisi d'best ali pa da nekaj nisi naredila d'best, se zažri noter in si zvizualiziraj naslednjič, ko boš naredila tako, kot misliš, da je d'best. Sebi in zgolj tvoji viziji ustrezno! In ne se ustavljat. No, morda, da zajameš sapo.

Isto kot velja za »minirajoče« oz. negativne vzorce, velja tudi za pozitivne: večkrat jih slišiš (od znotraj ali od zunaj), večkrat jih ponoviš, bolj resnični so in bolj so del tebe in tvojega delovanja.

Devi wrote on 29.07.2007 at 17:28:28:

Še en bulšit. Ne rabiš ugotavljati, kaj nisi, močne pomisleke imam o tem, da bi lahko karkoli pri sebi označila za nevredno, prav ničesar se ne rabiš sramovat in niti slučajno ti ni treba premišljat o tem, kje sem jaz ali pa kdo drug, ti pa ne. Monada. Vklopi kleno sebičnost in se osredotoči samo in zgolj nase in na tisto, kar ti čutiš, da bi želala bit. Namreč, ko bo tebi jasno, kaj želiš, ko boš ti začela stopat proti lastni viziji sebe, se bo to pričelo odražat tudi od zunaj in drugih. Ko sebe vzpodbujaš/sprejemaš/imaš rada/vidiš kot vredno in d'best/karkoli (v ta »karkoli« prenehaj vstavljati karkoli negativnega oz. takega, ki ne služi tvoji viziji), te bodo zaprmej tudi drugi. Obljubim.


ARS

PS: Tegale pa ne štekam čist dobr, (za)kaj te zmrazi?

Devi wrote on 29.07.2007 at 17:28:28:

Devi wrote on 29.07.2007 at 22:11:41:

Ma, ne samo, da se sliši odlično, tudi deluje odlično.
In, ja, premalo je to samo rečt.
In enostavno je res, Devi, ker predstavlja enega od elementarnih zakonov vesolja.
Pa čeprav je hkrati res tudi to, da je »moje življenje slika mojih prepričanj», tvoje pa tvojih.
Elementarni zakoni veljajo za vse enako, tako kot npr. sonce sije na vse nas, brez izjeme.

Ma, trmasta si kt vol …   ... jest pa dons očitno nepismena, ker ne znam zadost «realno» ubesedit.
Uf ... Ma, nič ni nemogoče! In tut jest sem trmasta.  

Za že skorajda pozabljeno sladico, recva ji »vizija«, si že slišala, zdi se ti, da si jo enkrat celo že probala, vsekakor pa si skor zihr, da bi ti bila močno všeč. A ker tko, kao, zakomplicirane zadeve še nikol nisi pekla, se je pač ne lotiš, in že samo misel na ta podvig ti nažene strah in en kup smotanih občutkov po telesu, da o tem, kako se ti hkrati sline cedijo, ti pa najdevaš vedno nove in nove izgovore, ne izgubljam besed. Ma, ja, itak si premalo spretna, pa matematiko si imela na konc samo tri, pa v bistvu ne veš točno, kako tvoja pečica deluje, pa ona ti je itak vedno rekla, da si štorasta in čist nesposobna, on pa, da nisi središče vesolja in da vsega pač ne moreš imet ... Konec koncev pa, kaj če se ti ponesreč? To bo samo še en nov dokaz vsega poprej naštetega ... in, res, nima smisla, ker pri tebi to itak ne deluje.

A pride dan, ko si ene tople, dišeče in slastne »vizije« zaželiš, direkt iz svojga rora. In ker pri zadovoljevanju svojih izredno močnih in iskrenih želja ponavadi ne odlašamo preveč in v nedogled, se odločiš, da jo boš tudi spekla; kar bo, pa bo. Mami rečeš za recept, v dveh kuharcah preveriš, ali ima čist prav al pa ti je kaj pozabla povedat, napišeš listek za v štacuno in greš po manjkajoče sestavine.

Prideš domov, si najprej skuhaš en kofe/čaj, potem pa v posodo z andahtjo odmerjaš sestavine, najprej za testo. Pa ti ni čist jasno, kako gre zdaj že točno štorija s kvasom in vzhajanjem, in pokličeš frendico, da ti to razloži. Slediš navodilom, te obhajajo dvomi, pa tut čist zihr nisi. Ampak, nekje je treba začet, anede. Zamesiš, testo počivat, ti pa tut enmal. Pa panika useka. Pa kaj je blo men tega treba? Pa sej mi lajf ne laufa slabo, tut brez te smotane sladice ne, pa kako mi bo to lohk sploh ratal, če nikol še nisem ... Okej, okej, zdej pa res ne morem nehat ... kva se mi pa lohk hujšga zgodi, kokr da mi prvič ne rata? Mrbit mi pa bo. Itak!

In se energično lotiš file za »vizijo«. Pokličeš teto, ker ne štekaš čist dobr, kaj res pomeni »sesekljaj na drobne koščke in malček popraži na nizkem ognju«, med se ti vleče po celem pultu, ni ti čist jasn, kaj bo ratal, a se držiš recepta kt pijanc plota (tolk kuharske kilometrine že maš, da veš, da zdele ni glih cajt za eksperimente)... in ura za testo zvoni. Valar držiš v roki, kot da ga še nikol ne bi, testo se ti poca, madona, pa kva je zdej to? Hitr pozvoniš pri sosedu, peku, ki je celo doma, in s prešernim nasmeškom ti v tvoji lastni kuhinji pokaže, kako se stvari streže, pol te pa pusti, da sama nadaljuješ, ker se mu mudi. A obljubit mu moraš, da mu prneseš za probat, pa kar rata, rata, on ti bo pa pol povedu, kako bi blo lahko še boljš. Švic ti že počasnej dol teče, ko zrolaš tisto surovo »vizijo« in jo na protfan deneš in ne da se opisat mešanih občutkov, ko vrata pečice zapreš, stopinje na 200 obrneš in budilko naštelaš. Čez 50 minut bo jasno, ali ti je in kolk ti je »vizija« ratala. Kar bo, pač bo. Naslednjič bo lahko pa samo še bolje in mrbit clo že enmal po tvoje.

Devi wrote on 29.07.2007 at 22:11:41:

Ja, treba je imet vizije. Oziroma na moč koristno in plodno je, če jih imaš.
A ne takih, ki jih prilagajaš razmeram ter izkušnjam in znanju, ki jih imaš.
Vizijam moraš prilagajat razmere in znanje razširjat v smeri, ki bodo tvoje vizije podpirale.

Ja, vsega si sposobna.
V tem trenutku; v naslednjem pa še več.
In zaprmej še nikogar ni pobral, ko/ker si je kondicijo nabirat začel.
Precej pa tistih, ki so rekl, da je to itak brez veze.


ARS

ARS wrote on 28.07.2007 at 00:58:39:


tole se meni zdi ključno