Svet pogovorov
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl
General >> Osebna,  psihološka in sociološka razmišljanja >> Re: Moje veliko razočaranje...
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1183975042

Message started by gape on 09.07.2007 at 15:59:05

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by gape on 09.07.2007 at 15:59:05

če si zdej razočarana, si prej pričakovala.
ponavadi pričakujemo preveč ...

tko da ... odpusti si prevelika pričakovanja, ki ti jih itaq ni mogu spolnit ... pa boš čez ...

če so bla pa  pričakovanja (tvoja) povezana s spremembo (njegovo), si pa itaq pričakovala nemogoče in si brez veze razočarana

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by gape on 10.07.2007 at 09:40:37

ja ... ponavadi pričakujemo ... in od kle težava nastane
ko se pričakovanja ne izpolnjujejo je vedno blj safr ...
dokler ne ugotoviš da ta pričakovanja pač nimajo veze z njim ampak s tabo ... pričakovanja so tvoja in tudi razočaranja ... bi lahko reku ... on ti je samo izkušnjo omogoču ...

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by nahate.d on 10.07.2007 at 11:34:48


ZvezdicAa wrote on 09.07.2007 at 18:03:37:
Ja, ampak... a ne vsi od svojih partnerjev nekaj pričakujemo? Od mojega sem jaz pričakovala, da bo končno postal bolj odgovoren in odrasel, kar prej ni bil, to priznam, a to še ne pomeni, da tak ne bi mogel postati. Vsak ima pravico do osebnega razvoja, tudi on jo je imel. Moja pravica pa je bila, da sem rekla stop, ko je njegova neodgovornost in neodraslost postala preveč moteča in je trajala predolgo.

Le v mlajših letih in mogoče v študentskih časih smo v zvezi brez nekih pričakovanj, kasneje pa nedvomno.

Pričakovala nisem nič nemogočega, to je priznal tudi sam. Enostavno se ni mogel upreti mami, to je to. Zamenjal me je za mamo. Je zdaj moje razočaranje bolj razumljivo?


Pozdrav Zvezdica  :) Res je da ima vsak pravico do osebnega razvoja, a si ga more on sam želeti. če si ga želiš ti zanj, ni dovolj. Od nekoga pričakovati, da se bo na silo spremenil zaradi tebe, vodi v razočaranje. Če nekoga ljubiš, ga ljubiš takšnega kot je z vsemi njegovimi napakami. Seveda mu želiš najboljše in da bi rešil svoje zmote, a se na to ne vežeš. Spremeniti se mora zaradi sebe.

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by Petra G. on 10.07.2007 at 14:10:30

po mojem ti je rekel, da te še vedno ljubi ob odhodu le zato, ker je predvideval, da bo tebi lažje, če te on še vedno kao ljubi, kot da te ne.

neki ful filozofirat glede tega po mojem nima smisla. ne vem no. ob takih stvareh najbolj pomaga to, da se lahko z nekom družiš in pogovarjaš o vsem tem, kar ti leži na duši in pa da počneš nekaj fizičnega, da se res telo lahko utrudi.

pa še enkaj. po mojem je bolje, da te je zapustil zdaj, pa čeprav po osmih letih, kot da bi te zapustil npr. ko bi že imela otroka.

vso srečo.




Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by Devi on 10.07.2007 at 21:41:12

verjamem, da si raz-o-čar-ana

ampak če si, a to mogoče ne pomeni, da si na nekoga limala nekaj, česar v osnovi sploh ni imel? sposobnosti, da je tak, kot bi rada, da bi bil?
valjda da imaš pravico pričakovat v partnerstvu stvari, ki jih partnerstvo pojmuje (karkoli že to je) ampak dejansko pa ti nekdo nečesa, česar nima, česar ni sposoben in česar ne zmore, ne more dat.
ni mogel. česa ga kriviš? ker ni močnejši, bolj ljubeč, bolj moški, bolj predan tebi in vajini zvezi? lahko ga kriviš, ampak kakšen smisel ima? on tak ni. vsakdo je v vsakem trenutku največ, kot je lahko. in on je v nekem trenutku dosegel limit svojih zmožnosti. in prek njega ni šlo dalje.
in te je zapustil.
misliš da je nalašč to naredil? da je bil s tabo 8 let z namero da te onesreči in na koncu zapusti? da ni nameraval vsega najboljšega in verjel v vaja?
pač je verjel premalo, zmogel manj kot ti. in tu mu je zmanjkalo. prizadel je tvoje zaupanje. to je verjetno najtežje oprostit. ampak to je tako človeško, kot pričakovanja. težko je ne pričakovat, težko je zaupat... vse je težko. včasih je pretežko. eni ljudje smo šibkejši, drugi močnejši. eni zmoremo dosti, drugi zmoremo manj. eni se spreminjamo čez noč, drugi rabimo katastrofe. in vsak od nas ima svojo pot in pravico da si jo izbere pa če je še tako 'slaba'. in vsi smo sposobni prizadet ljudi, ki jih imamo radi. in vsi smo to že kdaj naredli, ker smo imeli svoje razloge, boljše ali slabše.

razmisli pač
zdaj imaš čas za razmišljanje. zdaj lahko ugotoviš, kaj je šlo sploh narobe, kaj si verjela, kaj si delala, kaj je verjel in delal on, kaj se vama je sploh dogajalo in zgodilo
razjasni si


življenje je še dolgo
marsikaj smo doživeli in marsikaj še bomo
in vedno gremo samo na boljše :)

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by Oldi on 10.07.2007 at 23:10:13

Zvezdica.
Jaz se odljubljanja lotim z razumom, najdem čim več resničnih argumentov proti nekdaj ljubi osebi z namenom, da tisti otrok v meni, ki hrepeni po njej, odneha. Odneha ker očitno nima smisla, ker ni tega vredna, .....
Ko to res ponotranjiš, se odljubiš, dokler ga pa ujčkaš in jokaš kaj naj bi lahko bil, bo pa eno samo trpljenje.

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by ARS on 12.07.2007 at 17:20:58



ZvezdicAa wrote on 09.07.2007 at 11:57:22:
Največja razočaranja doživljamo ljudje v medsebojnih odnosih, ko nas prizadane nekdo, katerega imamo radi. Verjetno zato, ker smo ljudje socialna bitja in sami ne zmoremo živeti, oz. živimo manj kvalitetno. Zato dopuščamo soljudem v naša srca, mnogokrat nam nekdo srce izropa ljubezni in zaupanja in odide.

Podobna je moja zgodba, podobna mnogim. A ker je moja, je zame najbolj boleča in razočaranje ogromno. Z njim sem bila skoraj 8 let, skupaj sva že živela, imela sva se lepo, če odštejem vplive nekih ljudi na najino (njegovo) življenje, kateri so bili prisotni že od začetka. Upala sem, da se bo bolje, ker sem ga ljubila z dušo in srcem, sem požirala in požirala.. Dokler ni bilo en dan preveč. Odšel je nazaj tam, od koder je prišel, in me pustil, zapustil, z besedami "ljubim te". To ne more biti normalno... Slabič, izguba, Rugelj bi rekel faliranec, to je on.

Nekako sem prestala najhujše, komaj preživela, se pobrala, se odločila, da zame on ne obstaja več (tako mi je najlažje). A razočaranje ostaja. Ogromno razočaranje. Kako to dati čez? Kako nekaj tako bolečega pustiti za sabo in iti naprej?

Kakšno razočaranje!! Jaz nekoga, ki ga ljubim ne bi zapustila za nič na svetu!! On pa me je kar tako zapustil, kljub temu, da sva se ljubila, tudi na koncu. Kako je lahko?!?


ZvezdicAa wrote on 09.07.2007 at 18:03:37:
Ja, ampak... a ne vsi od svojih partnerjev nekaj pričakujemo? Od mojega sem jaz pričakovala, da bo končno postal bolj odgovoren in odrasel, kar prej ni bil, to priznam, a to še ne pomeni, da tak ne bi mogel postati. Vsak ima pravico do osebnega razvoja, tudi on jo je imel. Moja pravica pa je bila, da sem rekla stop, ko je njegova neodgovornost in neodraslost postala preveč moteča in je trajala predolgo.

Le v mlajših letih in mogoče v študentskih časih smo v zvezi brez nekih pričakovanj, kasneje pa nedvomno. Pričakovala nisem nič nemogočega, to je priznal tudi sam. Enostavno se ni mogel upreti mami, to je to. Zamenjal me je za mamo. Je zdaj moje razočaranje bolj razumljivo?


ZvezdicAa wrote on 12.07.2007 at 10:45:34:
Ne, v mojih očeh ni opravičila za to, da si slabič, labilen, nezmožen braniti se, ipd. Imel je več kot dovolj časa, medtem sem jaz iskala sebe in se poglabljala v najino vezo in kaj nama pomeni, ter če ne bi imela nekega optimizma, tudi ne bi nadaljevela... Vseskozi sem se zavedala kaj delam in kam greva, dala sem vse od sebe, kar človek lahko da, zato mi pa zdaj ni žal in lahko grem naprej. Obžalovanj ni. Je le razočaranje.

Ni opravičila, da si izguba. Vsak lahko naredi nekaj iz sebe, izgovor "sem, kakršen sem" je najbolj zgrešen izgovor od vseh. Lahko si boljši! In zakaj ne bi postal boljši, če vidiš, da bi ti to prineslo zadovoljstvo in srečo poleg nekoga, ki ti greje srce? Zato ker je mama tako rekla??

Rekel je, da boljše ženske še ni spoznal, da me ljubi in da me obožuje, potem pa spakiral in šel k mami. Ne govori mi, da nimam pravice biti razočarana.

Veš, kaj!?
Pravico imaš, da si kar hočeš in kakorkoli hočeš, da govoriš in pišeš ravno tako, da prihajaš ter odhajaš kadarkoli se ti poželi …
A samo do meja drugega oz. drugih. Tako kot on, Devi, jaz …
Zato lahko še kar naprej in celo nadaljnjih osem let cepetaš na mestu in tuliš, da niti slučajno ne obžaluješ, temveč le razočaranje furaš.
Monada! Spet ena, ki bi rada brala samo sebi enake.


Quote:

obžalovánje - 1) neprijetno čustvo človeka ob spoznanju, da je naredil kaj slabega, nepravilnega ali opustil kaj dobrega, koristnega 2) čustvena prizadetost, žalost zaradi česa 3) nezadovoljstvo, nejevolja
razočáranje - neugodno duševno stanje, ki ga povzroči neizpolnitev želj, pričakovanj

razočárati - vzbuditi pri kom neugoden čustveni odnos zaradi neizpolnitve želj, pričakovanj
obžalováti - 1) čutiti, izražati obžalovanje 2) čutiti, izražati čustveno prizadetost, žalost zaradi česa 3) tožiti, tarnati



Za začetek, če se greš v odnosih trgovino, je koristno (in lažje, pa še kaj), če upoštevaš zakone, ki v trgovinski menjavi veljajo. Kajti, če jih ne, se zgodi kar se je:

"ZvezdicAa je v trgovini kupila ZvezdakAa, ki sicer ni povsem ustrezal njenim pričakovanjem - bil je, citiram, "slabič, izguba, neodgovoren, neodrasel, labilen …" Glede na to, da sta bila oba v študentskih letih, si je Zvezdica zadala, navkljub vsem njegovim omenjenim pomanjkljivostim, da ga bo ljubila z dušo in srcem, saj bo zaprmej drugačen, boljši postal, kajti ona premore dovolj vsega potrebnega, vključno z optimizmom, iskanjem in poglabljanjem vred! In se, revica, osem let matra, daje vse od sebe, apelira na Zvezdaka, da lahko postane boljši, kajti ni opravičila, da je izguba ino podobno, kot tudi ni opravičila za to, da ne bi kaj naredil iz sebe ... In falirancu Zvezdaku takšno vztrajno gretje njegovega srca ne prinese ne zadovoljstva ne sreče ob Zvezdici in z njo, zato - po osmih letih (!) - spoka kufre in gre. Zvezdica, najprej onemela od presenečenja, da se ji je kupljeni izdelek vrnil nazaj v štacuno oz. reklamiral kar sam od sebe, pa zdaj tuli; a ne od obžalovanja, ona tuli od razočaranja!"

Skratka, ker ti gre dokumentirano počasi, še dve skrajšani verziji: Ona je kupila ročni sesalček za sesanje drobtinic z mize. In ker ji v osmih letih iz njega ni uspelo narediti sesalca, ki bi odlično in hitro sesal tudi tla in preproge, zdaj razočarano pizdi na sesalec, ki je imel sicer vse preddispozicije za razvoj … a jih ni izkoristil. Skratka, če fičo ob osemletnem prigovarjanju in pomoči lastnika ne rata mercedez, je kriv fičo, zaprmej ne razočarani lastnik. Uf …

In za konec … Ma, ja, saj vem, prava pizdarija je, ko si enkrat pač moraš priznati, da ima res in vsakdo pravico do osebnega razvoja; a zgolj v sebi lastnem tempu, v sebi lastni smeri in na sebi lastne načine; dobesedno. In še hujša je, ko se ti zasvita, da lahko spreminjaš zgolj in samo sebe, ne pa drugih.

To, da pa si drzneš napisati, da "ni opravičila, da je nekdo izguba", da "nisi pričakovala nič nemogočega" in podobne nebuloze, je pa višek nesmislov, arogance, nadutosti in še česa ter kaže zgolj na staro dejstvo, da res ni omejitev, je le omejenost; lastna. In da je (bil) "dan ljubezni", kaj šele ljubezen, miljama daleko …

In, ja, še vedno velja: "One always need two to tango".

Pa srečno,
ARS

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by ARS on 12.07.2007 at 21:38:07



Nakar je Zvezdica, s "srcem izropanim ljubezni in zaupanja", pobrisala vse tri svoje poste ... in "odšla".
Ma, kaki post-faks lajf, kindergarten!


http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1064895585/210#210:


ARS wrote on 09.07.2004 at 07:57:10:
Če bi me vprašali,
česa vam želim,
sem lahko zelo kratka: vsega!

Ker ni omejitev;
je le omejenost.
Lastna.

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by ARS on 12.07.2007 at 22:54:43


Hudoooo!

Da je (bila) ZvezdicAa tut Zvezdica, pa LitlleStar in Star 12, pa najbrž še kdo,
in je kar nekaj teh nickov in prav vse poste, množico njih, za sabo pobrisala?

Božca!

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by gape on 13.07.2007 at 13:56:58


ARS wrote on 12.07.2007 at 22:54:43:
Hudoooo!

Da je (bila) ZvezdicAa tut Zvezdica, pa LitlleStar in Star 12, pa najbrž še kdo,
in je kar nekaj teh nickov in prav vse poste, množico njih, za sabo pobrisala?

Božca!

skor mislm da ne
se več ne da
samo 5 dni maš časa da pobrišeš post ... si m zdi
tko da ... vseh pomoje skordane

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by ARS on 13.07.2007 at 17:56:28



gape wrote on 13.07.2007 at 13:56:58:

ARS wrote on 12.07.2007 at 22:54:43:
Hudoooo!

Da je (bila) ZvezdicAa tut Zvezdica, pa LitlleStar in Star 12, pa najbrž še kdo,
in je kar nekaj teh nickov in prav vse poste, množico njih, za sabo pobrisala?

Božca!

skor mislm da ne
se več ne da
samo 5 dni maš časa da pobrišeš post ... si m zdi
tko da ... vseh pomoje skordane


Kokr reces, big boss. Lohk mi sicer spet kej steka masinerija,
ampak o nicku LittleStar ni ne duha ne sluha vec (razen v quotih drugih), pa se spomnim, da je bil
zeloooo ploden, Star 12 takisto, nik Zvezdica pa se obstaja, a ima tocno 1687 postov manj oz. le se enega ...

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by gape on 13.07.2007 at 18:36:21


ARS wrote on 13.07.2007 at 17:56:28:

gape wrote on 13.07.2007 at 13:56:58:

ARS wrote on 12.07.2007 at 22:54:43:
Hudoooo!
Da je (bila) ZvezdicAa tut Zvezdica, pa LitlleStar in Star 12, pa najbrž še kdo,
in je kar nekaj teh nickov in prav vse poste, množico njih, za sabo pobrisala?
Božca!

skor mislm da ne
se več ne da
samo 5 dni maš časa da pobrišeš post ... si m zdi
tko da ... vseh pomoje skordane

Kokr reces, big boss. Lohk mi sicer spet kej steka masinerija,
ampak o nicku LittleStar ni ne duha ne sluha vec (razen v quotih drugih), pa se spomnim, da je bil
zeloooo ploden, Star 12 takisto, nik Zvezdica pa se obstaja, a ima tocno 1687 postov manj oz. le se enega ...

[smiley=1grin1.gif]
lahko da se motim ...
kolkr pa vem, pa ni opcije ... bom pogledu mal ...

zdej vidm ... zvezdica je res pobrisala poste - 5 dni je mela časa ...
da bi pa to bla littlestar ... pa ne vem
njenga usernejma več ni to je res ...
za poste bom še pogledu - ne najdem niti
kr čudn, ker, ko se pobrišeš ne pobriše sistem tvojih prispevkov ...
napise da jih je naredu ex member ta in ta ...
kr čudn ...
bomo še mal počakal ... mogoče se kej razjasni samo od sebe ...

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by Devi on 13.07.2007 at 19:03:44

od deleč so vse zvezde enake, od blizu pa si še podobne niso
Star12 ima svoj stil
Little Star je pa 'WAaaaaaaY too smart' za taka pisanja ;)
(če se je pobrisala, se je iz osebnih razlogov, ne pa užaljenosti)

globoko upam, da se še kaj vrne :)

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by gape on 16.07.2007 at 10:34:49


wrote on 16.07.2007 at 09:07:08:
Upam, da "gape" še najde prostor zame.. (sicer pa sem prejela Hey Hey pozdrav :)). Upam tud, da ne bom čutila obligacije biti drugačna zarad razpoložljivosti, ki jo nekateri težko sprejmejo. Kje drugje pa se lahko vidi spremenljivost?  

Pa naj še jaz tazadnjo Zvezdico povabim, da se vrne -  bomo skupaj probali omiliti tvoje, moje in verjemi, vsakogar razočaranje..

prostora zadost za use ...
;)

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by Petra G. on 17.07.2007 at 19:46:47


gape wrote on 16.07.2007 at 10:34:49:

wrote on 16.07.2007 at 09:07:08:
Upam, da "gape" še najde prostor zame.. (sicer pa sem prejela Hey Hey pozdrav :)). Upam tud, da ne bom čutila obligacije biti drugačna zarad razpoložljivosti, ki jo nekateri težko sprejmejo. Kje drugje pa se lahko vidi spremenljivost?  

Pa naj še jaz tazadnjo Zvezdico povabim, da se vrne -  bomo skupaj probali omiliti tvoje, moje in verjemi, vsakogar razočaranje..

prostora zadost za use ...
;)


eeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeh


zakaj si se spet pobrisala??? js sem ti pa lih pisala in pisala, še slikce hotla nalimat in hočem poslat in dojamem, da si spet zginla.   [smiley=evil.gif]

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by thora on 18.07.2007 at 08:47:53


wrote on 17.07.2007 at 19:46:47:

gape wrote on 16.07.2007 at 10:34:49:

wrote on 16.07.2007 at 09:07:08:
Upam, da "gape" še najde prostor zame.. (sicer pa sem prejela Hey Hey pozdrav :)). Upam tud, da ne bom čutila obligacije biti drugačna zarad razpoložljivosti, ki jo nekateri težko sprejmejo. Kje drugje pa se lahko vidi spremenljivost?  

Pa naj še jaz tazadnjo Zvezdico povabim, da se vrne -  bomo skupaj probali omiliti tvoje, moje in verjemi, vsakogar razočaranje..

prostora zadost za use ...
;)


eeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeh


zakaj si se spet pobrisala??? js sem ti pa lih pisala in pisala, še slikce hotla nalimat in hočem poslat in dojamem, da si spet zginla.   [smiley=evil.gif]


Pah, preveč sem se podala v razlaganje in je izzvenelo kot opravičevanje.  :-/

Saj sem tu  8-)


"Some of us think holding on makes us strong; but sometimes it is letting go."
H. Hesse

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by Petra G. on 18.07.2007 at 10:39:17


wrote on 18.07.2007 at 08:47:53:

wrote on 17.07.2007 at 19:46:47:

gape wrote on 16.07.2007 at 10:34:49:

wrote on 16.07.2007 at 09:07:08:
Upam, da "gape" še najde prostor zame.. (sicer pa sem prejela Hey Hey pozdrav :)). Upam tud, da ne bom čutila obligacije biti drugačna zarad razpoložljivosti, ki jo nekateri težko sprejmejo. Kje drugje pa se lahko vidi spremenljivost?  

Pa naj še jaz tazadnjo Zvezdico povabim, da se vrne -  bomo skupaj probali omiliti tvoje, moje in verjemi, vsakogar razočaranje..

prostora zadost za use ...
;)


eeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeh


zakaj si se spet pobrisala??? js sem ti pa lih pisala in pisala, še slikce hotla nalimat in hočem poslat in dojamem, da si spet zginla.   [smiley=evil.gif]


Pah, preveč sem se podala v razlaganje in je izzvenelo kot opravičevanje.  :-/

Saj sem tu  8-)


"Some of us think holding on makes us strong; but sometimes it is letting go."
H. Hesse


no lepo, da si tu. a boš zdaj zdržala? ;)

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by Donna on 25.07.2007 at 12:45:53

Zakaj smo ljudje tako zelo radi nesrečni? V čustvu trpljenja in bede nekateri uživajo bolj, kot v sreči in veselju. Čemu človeku služi tisti pelin, ki razjeda dušo in srce kot žveplena kislina? Mar res ne znamo biti srečni?
Kadarkoli berem podobna pisma, mi je hudo. Hudo, ker ne želim, da so drugi razočarani, obupani in nesrečni. Z vsakim človekom je tudi mene manj...
Kaj za vraga nas žene v skušnjave, da bi tako zelo radi spremnili druge, ko pa sami ne vidimo dalj od svojega nosu? Zakaj tako zelo uživamo v spreminjau drugih? Trudimo se, upamo, verjamemo in si na vse pretege želimo, da bi se sočlovek obanašal tako, kot smo si mi zamislili v svoji glavi. Nemogoče si želimo.
Vendar nemogoče ne obstoji. Vsak posameznik je to, kar želi biti in ima za to vso pravico. Živi svoje življenje in nihče nima pravice posegati v njegov način čustovanja, doživljanja, razmišljanja.
Bolečina ob razočaranju je nujna posledica. Nihče je ne more pozdraviti, niti oseba, ki nam jo je povzorčila. Verjamete, da tudi če bi nam ljubljena oseba padla pod noge in bila taka, kot si želimo, bi ne bili srečni? Vedno bi iskali nekaj več in več, postali bi nenasitni, domišljavi in pohlepni. Lačni vedno nečesa novega bi na koncu uničili sebe in druge.
Popolne ljubezni ni. Ne more biti, ker človek ni popolno bitje. Zaslepljen je s strastmi, lenobo, pohlepom, lakoto in prevzetnostjo. Žal.
Redki so primeri dveh, ki se v vsem strinjata in ujemata, redke so tudi ljubezni, ki vse oproščajo in dopuščajo. In ravno zato, ker so tako redke, so tudi lepe. Videvam ostarele pare, ki se kljub letom in marsikateri britki izkušnji še vedno držijo za roke in se imajo radi.
V življenju pa je treba najti pravo roko, za katero se primeš in hodiš skupaj z njo skozi življenje. Vse ostalo je samo mučenje dveh, ki se ne razumeta, ne ujemata in tudi ne ljubita. Samo resnična ljubezen dopušča tudi različnost. Tam, kjer pa ni prve ljubezeni, tudi sreče ni. Take veze je bolje končati, pozabiti in si iskati človeka, ki te ne bo nikoli tako zelo razočaral, da bi človek obžaloval.

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by Petra G. on 25.07.2007 at 13:54:28

sem lih razmišljala, da bi bilo bolje v šole uvest namesto domoljubja in verouka pouk pozitivne samopodobe. bi s tem največ nardili za vse nas. misel se mi je pa utrnila, ko sem opazovala na poti s trgovine nekega lokalnega pijančka, ki se je odpravil v nabavo dnevne doze in tip zgleda ko en fosilni robot. res prav žalosten pogled.

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by Robi on 25.07.2007 at 19:13:24

Z nobenim partnerjem ne živimo po pomoti. Še posebej ne 8 let.
Partnerja imamo oz. pričakujemo to, da bomo lahko potrjevali svoje vzorce in občutke.
Če živim z nekom , za katerega menim, da je že na začetku zguba, je to zato, ker hočem sebi dokazati, da sem jaz vreden več.
Da se bo on spremenil zaradi mene.


Lahko je pobrisati poste in se jih sramovati, ampak svoje zgodovine pa ne moremo pobrisati. Namesto zanikanja oz. brisanja, bi lahko bilo učenje na svojih izkušnjah oz. postih.

Zato se pa življenje ponavlja...znova in znova razočaranje....isti ljudje.... iste zgube...


Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by Robi on 25.07.2007 at 19:35:04

Zapuščam te, pa čeprav te imam rad.
Zapuščam te, ker ne morem več...preveč je naporno zame...preveč se pričakuje od mene.
Na eni atrani starši...na drugi strani partner...kot med dvema ognjema....nobenega nočem prizadeti, saj imam oba rad.
Preveč naporno...ne zdržim več.

Vsi smo navezani na vzorce staršev, saj jih ne morem pobrisati, kot poste. Nisem takšen frajer, zavedam se tega, da sem navezan.
Kdor pričakuje, da bom pobrisal vzorce, pričakuje preveč.


Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by ARS on 26.07.2007 at 00:07:59



Donna wrote on 25.07.2007 at 12:45:53:
Bolečina ob razočaranju je nujna posledica. Nihče je ne more pozdraviti, niti oseba, ki nam jo je povzorčila.

Nasprotno, "bolečina ob razočaranju" je povsem ozdravljiva.
In edina oseba, ki jo lahko pozdravi, je točno in samo tista, ki je to bolečino povzročila.
A to zaprmej ni nikoli nekdo drug ... ali pa tretji.

Ali drugače, "bolečino ob razočaranju" lahko pozdravi samo tisti, ki jo čuti navznoter.

In po večkratnem "ozdravljanju" take ali podobne bolečine se rado primeri,
da se oseba loti tudi iskanja (iz)vira bolečine in zdravljenja le-tega, in sicer "razočaranja" oz. kako/zakaj si ga dogaja ...

Na primer,
;)
ARS

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by Donna on 26.07.2007 at 09:56:35

Nihče te ne more osrečiti, pa tudi v nesrečo te ne more spraviti nihče. To nosimo v sebi. Srečo ali nesrečo.
Zakaj nihče ne more ozdraviti naše bolečine sem napisala. Samo mi smo tisti. Vedno hočemo več in več in tudi, če bi nam ljubljena oseba padla pod noge, bi ne bilo zadosti.
Razočarje in bolečina sta od človeka do človeka različni, ker vsi čutimo na drugečen in enkraten način. Ni ozdravljiva bolečina ob izgubi partnerja nikoli. Tudi pozabimo ne nikoli. Naše srce je strto, žalujemo za izgubljeno ljubeznijo in čustvi. Zdravila ni. Le čas mogoče sčasoma zaceli prenkatero ranjeno srce, pozabiti pa ne moremo nikoli. S časom je bolečina samo manj intenzivna. Ostaja. Tako kot pri rani, ko nas bragotina vedno spominja nanjo.
Pod temo Ozdravljenjo srce sem napisala post. Eno leto bo od tega, pa danes vem, da ni res, kar sem pisala. Moje srce ne bo nikoli ozdravljeno. Kadar koli srečam človeka, ki mi je stru srce, se prvotna rana poraza, izgube, žalosti, obupa in bolečine ponovno odpre in zakrvavi, kot prvi dan. Nikoli več ne bom taka kot prej. Razočaranje ostaja kljub minulemu letu. Bi si na moč želela, da bi pozabila, sestrelila bi se na drug planet, samo da bi človeka, ki me je prizadel nikoli več ne videla. Pa žal tega ne morem in trpim naprej.

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by nahate.d on 26.07.2007 at 09:57:11

Se strinjam ARS, dobro napisano.  [smiley=thumbsup.gif]

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by thora on 26.07.2007 at 10:10:17


Robi wrote on 25.07.2007 at 19:13:24:
Lahko je pobrisati poste in se jih sramovati, ampak svoje zgodovine pa ne moremo pobrisati. Namesto zanikanja oz. brisanja, bi lahko bilo učenje na svojih izkušnjah oz. postih.

Zato se pa življenje ponavlja...znova in znova razočaranje....isti ljudje.... iste zgube...


Ni to v redu da se ponavlja? A ni to great Universe giving us another and another and another chance? Ko se mi spremenimo se tudi drugi.

Da nekdo pobriše svoj post jaz ne vidim nič tragičnega. Bog ve zakaj gre kdo na način kot ve in zna skozi svojo izkušnjo.

"Can there really be such a thing as mistake when we are only dreaming?"




Robi wrote on 25.07.2007 at 19:35:04:
Vsi smo navezani na vzorce staršev, saj jih ne morem pobrisati, kot poste. Nisem takšen frajer, zavedam se tega, da sem navezan.
Kdor pričakuje, da bom pobrisal vzorce, pričakuje preveč.


Vzorec je za prepoznat in ozavestit.

Pravico imamo vsi na svoj način poiskati svoj mir.

Ko so vse vloge zamenjane, ko morajo otroci biti starši staršem, prijatelji nadomeščajo starše, otroke, brate, sestre... te pripelje do tam kjer prostovoljno spoznaš da je vzorec tvoj in od nikogar drugega in zbrisat ga ne moreš. Človek sam je vzorec. Tu je zato, da bi ga, da bi se vzljubili z vsem stvarstvom, ki nam je to omogočilo.


Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by ARS on 26.07.2007 at 18:56:15



Donna wrote on 26.07.2007 at 09:56:35:
Nihče te ne more osrečiti, pa tudi v nesrečo te ne more spraviti nihče. To nosimo v sebi. Srečo ali nesrečo.

Sreče, nesreče ino drugih čustev ne nosimo v sebi - jih le produciramo in doživljamo.
In samo od naše naravnanosti je odvisno, katerih bo več oz. katera bodo prevladovala.
In le od nas je odvisno, na katere se bomo zaciklali, v katere zažrli ali pa kaj tretjega.


Donna wrote on 26.07.2007 at 09:56:35:
Vedno hočemo več in več in tudi, če bi nam ljubljena oseba padla pod noge, bi ne bilo zadosti.

Tegale najbrž ne štekam, še posebej «vedno hočemo več in več» ne,
ker mi na misel pride le to, da bi jaz vsaki osebi (ne le ljubljeni), ki bi mi padla pod noge, pomagala vstat’ (oz. bi ji ponudila pomoč) …


Donna wrote on 26.07.2007 at 09:56:35:
Ni ozdravljiva bolečina ob izgubi partnerja nikoli. Tudi pozabimo ne nikoli. Naše srce je strto, žalujemo za izgubljeno ljubeznijo in čustvi. Zdravila ni. Le čas mogoče sčasoma zaceli prenkatero ranjeno srce, pozabiti pa ne moremo nikoli. S časom je bolečina samo manj intenzivna. Ostaja. Tako kot pri rani, ko nas bragotina vedno spominja nanjo.

Ma, to je tvoja - upam, da zgolj trenutna/začasna - resnica.
Katerakoli čustvena bolečina je ozdravljiva.
Zdravilo zanjo je tisti, ki jo čuti.
Poleg vsega pa bolečina in spomini niso nujno povezani;
“znebiš” se bolečine, le zakaj bi se tudi spomina …
Itak pa velja, da se tudi spominjamo lahko na vrsto načinov.


ARS wrote on 26.07.2007 at 00:07:59:
Nasprotno, "bolečina ob razočaranju" je povsem ozdravljiva.
In edina oseba, ki jo lahko pozdravi, je točno in samo tista, ki je to bolečino povzročila.
A to zaprmej ni nikoli nekdo drug ... ali pa tretji.


Donna wrote on 26.07.2007 at 09:56:35:
Pod temo Ozdravljenjo srce sem napisala post. Eno leto bo od tega, pa danes vem, da ni res, kar sem pisala. Moje srce ne bo nikoli ozdravljeno. Kadar koli srečam človeka, ki mi je stru srce, se prvotna rana poraza, izgube, žalosti, obupa in bolečine ponovno odpre in zakrvavi, kot prvi dan. Nikoli več ne bom taka kot prej. Razočaranje ostaja kljub minulemu letu. Bi si na moč želela, da bi pozabila, sestrelila bi se na drug planet, samo da bi človeka, ki me je prizadel nikoli več ne videla. Pa žal tega ne morem in trpim naprej.

Vse to so zgolj tvoje odločitve, Donna.

Ko nekdo vztraja v bolečini, zaprmej drži, da ga je (presneto) strah.
Česa najbolj?
Najpogosteje sebe, svoje neizmerne moči, odgovornosti in neznanega;
pa dejstva, da je treba za vsako želeno spremembo kaj tudi narest; z lastnimi »rokami«.

Za transformacijo bolečine, na primer,
se vanjo direkt potunkat in ji odvzet moč, ne pa jo z vso zavzetostjo negovat.
In »ne morem« zamenjati z »nočem«, da je manj peska v očeh.
Pa ...

No, tko jest nardim.
In največkrat ni prav nič zabavno, je pa osvežujoče; pa spet en vzorec manj.

Ma, kolk je men še zmeri všeč »Move your ass and your mind will follow« ...

Srečno,
ARS

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by ARS on 26.07.2007 at 19:08:14



wrote on 26.07.2007 at 10:10:17:
Ni to v redu da se ponavlja? A ni to great Universe giving us another and another and another chance?

Dejstvo je, da se lekcije, ki jih nočem(o) predelat, ponavljajo, njihova "moč" pa zvišuje.
A glupo je, če dopustim(o), da se ponavljajo in ponavljajo in ponavljajo …
Zguba cajta. In vedno bolj “nizki” samopodoba, samozavest in samospoštovanje.


wrote on 26.07.2007 at 10:10:17:
… te pripelje do tam kjer prostovoljno spoznaš da je vzorec tvoj in od nikogar drugega in zbrisat ga ne moreš.

Vsak vzorec, ki ga prepoznaš, lahko zbrišeš; če želiš, seveda.

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by Devi on 26.07.2007 at 20:24:59

So tudi vzorci, ki jih nikoli ne brišemo in ki jih (navadni ljudje) v bistvu nismo niti sposobni izbrisat. pri njih gre za določeno 'danost', za način posameznikove pojavnosti na svetu.
če je tvoj način, da stvari rešuješ odločno, potem je v bistvu čisto proti tvoji lastni naravi, da se siliš enakovredno pretehtati 4 različne rešitve, če tvoja narava znotraj kar kriči po izbiri ene, ki jo je prepoznala kot pravo že v prvi sekundi. in vendar je tvoj način reševanja stvari vzorec. čeprav ti dobro služi.
če si otrok, ki nikoli ni poznal staršev, bo tvoja narava prilagojena na zaznavanje varnih prostorov in sprejetosti. to je način kompenzacije, ki je verjetno nikoli ne moreš popolnoma izbrisati. to si. tak si.
če je moj način delovanja (ki je vzorec) prilagojen na zaznavanje razpoloženja ljudi okoli mene, nikoli ne bom mogla izbrisati nuje po čekiranju situacije, v katero sem v nekem trenutku vstopila, pa čeprav me nič več ne sili, da bi se ji tudi prilagodila. to zdaj sem.

so vzorci, ki nas delajo take, kot smo. lahko jih zgolj prilagajamo ali do neke mere omilimo. ampak bistveno drugačni ne bi mogli bit, ne bi mogli niti živet. vsaj ne kot normalni ljudje. mogoče kot norci. ali svetniki. določeni vzorci nas varujejo pred tem, da bi to ali ono tudi zares postali.

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by ARS on 26.07.2007 at 22:29:14



ARS wrote on 26.07.2007 at 19:08:14:
Vsak vzorec, ki ga prepoznaš, lahko zbrišeš; če želiš, seveda.

Lej, Devi, tale moj stavek nima ne pozitivne ne negativne konotacije, prav tako kot vzorec ne. Ko vzorec prepoznaš, ga lahko pri miru pustiš in furaš dalje, lahko pa ga zbrišeš/spremeniš, če želiš. Tako vzorce trenutno čutim jaz.

A v bistvu se iskanja in spreminjanja vzorcev najpogosteje lotevamo zato, ker je bolečina, ne pa zato, ker je blažen gmah. Ali pa zato, ker jih spoznamo za »privzete brez premisleka« in hkrati za nas (povsem) neustrezne.

Meni povsem dobro služijo, na pošrek in na primer, moji vzorci odločnosti, ki mi za posamezno odločitev dopuščajo tako pretehtati vse možnosti, ki mi padejo na pamet (oz. se mi jih da iskat), kot slediti intuitivnemu občutku o ustreznosti ene in edine v danem trenutku. In zaenkrat ne čutim prav nobene potrebe po tem, da bi jih spreminjala. A za protiutež, prav nič dobro mi ne služijo, na pošrek in na primer, moji vzorci odlašanja ... In jih spreminjam in izdejanjam, ko jih prepoznam; ko se mi ljubi oz. če me motijo/ovirajo dovolj. Zato je odlašanja v mojem življenju vedno manj. In tako dalje, prosto po vzorcu ...


Devi wrote on 26.07.2007 at 20:24:59:
če si otrok, ki nikoli ni poznal staršev, bo tvoja narava prilagojena na zaznavanje varnih prostorov in sprejetosti. to je način kompenzacije, ki je verjetno nikoli ne moreš popolnoma izbrisati. to si. tak si.

Ja ali pa ne. Vzorec, ki se osredotoča na varnost in sprejetost v omenjeni zgodbi, namreč.
»To sem. Tak sem.« sta pa itak le izgovora.
Potem, ko se posameznik prebije čez puberteto in skozi rosna dvajseta, enkrat nastopi dejanski čas odraslosti, ko naj bi bilo vedno manj prostora za obtoževanje kogarkoli za karkoli v lastnem življenju. In prej ko s tem neha in prej ko začne futrat svoje luknje/manjke oz. praznit kufre preteklosti, prej lahko tudi dejansko svoj lajf v svoje roke vzame in prej mu bo bolje. Ampak, veš kaj, tudi če bo slej, pri 30-ih, 40-ih ... bo oz. je to d'best in neprimerno bolj plodno in energetsko bogato kot pa sprijaznjenje ali vdaja.

Ma, dej, grem jest rajš še enmal v moje odlašanje roke namakat ... kup umazane posode, pa to.

;)
ARS

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by en_bk on 27.07.2007 at 10:38:54


ARS wrote on 26.07.2007 at 22:29:14:

ARS wrote on 26.07.2007 at 19:08:14:
Vsak vzorec, ki ga prepoznaš, lahko zbrišeš; če želiš, seveda.

Lej, Devi, tale moj stavek nima ne pozitivne ne negativne konotacije, prav tako kot vzorec ne. Ko vzorec prepoznaš, ga lahko pri miru pustiš in furaš dalje, lahko pa ga zbrišeš/spremeniš, če želiš. Tako vzorce trenutno čutim jaz.

A v bistvu se iskanja in spreminjanja vzorcev najpogosteje lotevamo zato, ker je bolečina, ne pa zato, ker je blažen gmah. Ali pa zato, ker jih spoznamo za »privzete brez premisleka« in hkrati za nas (povsem) neustrezne.

Meni povsem dobro služijo, na pošrek in na primer, moji vzorci odločnosti, ki mi za posamezno odločitev dopuščajo tako pretehtati vse možnosti, ki mi padejo na pamet (oz. se mi jih da iskat), kot slediti intuitivnemu občutku o ustreznosti ene in edine v danem trenutku. In zaenkrat ne čutim prav nobene potrebe po tem, da bi jih spreminjala. A za protiutež, prav nič dobro mi ne služijo, na pošrek in na primer, moji vzorci odlašanja ... In jih spreminjam in izdejanjam, ko jih prepoznam; ko se mi ljubi oz. če me motijo/ovirajo dovolj. Zato je odlašanja v mojem življenju vedno manj. In tako dalje, prosto po vzorcu ...


Devi wrote on 26.07.2007 at 20:24:59:
če si otrok, ki nikoli ni poznal staršev, bo tvoja narava prilagojena na zaznavanje varnih prostorov in sprejetosti. to je način kompenzacije, ki je verjetno nikoli ne moreš popolnoma izbrisati. to si. tak si.

Ja ali pa ne. Vzorec, ki se osredotoča na varnost in sprejetost v omenjeni zgodbi, namreč.
»To sem. Tak sem.« sta pa itak le izgovora.
Potem, ko se posameznik prebije čez puberteto in skozi rosna dvajseta, enkrat nastopi dejanski čas odraslosti, ko naj bi bilo vedno manj prostora za obtoževanje kogarkoli za karkoli v lastnem življenju. In prej ko s tem neha in prej ko začne futrat svoje luknje/manjke oz. praznit kufre preteklosti, prej lahko tudi dejansko svoj lajf v svoje roke vzame in prej mu bo bolje. Ampak, veš kaj, tudi če bo slej, pri 30-ih, 40-ih ... bo oz. je to d'best in neprimerno bolj plodno in energetsko bogato kot pa sprijaznjenje ali vdaja.

Ma, dej, grem jest rajš še enmal v moje odlašanje roke namakat ... kup umazane posode, pa to.

;)
ARS


zelo dobr [smiley=thumbup.gif]

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by thora on 27.07.2007 at 10:58:23


Devi wrote on 26.07.2007 at 20:24:59:
so vzorci, ki nas delajo take, kot smo. lahko jih zgolj prilagajamo ali do neke mere omilimo. ampak bistveno drugačni ne bi mogli bit, ne bi mogli niti živet. vsaj ne kot normalni ljudje. mogoče kot norci. ali svetniki. določeni vzorci nas varujejo pred tem, da bi to ali ono tudi zares postali.


točno to devi

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by Donna on 27.07.2007 at 11:28:17

Je žal tako Ars, da smo nekateri ljudje teoretiki in realisti, eni pa smo romantiki in trpini.
Čustvo zavrženosti, obupa in strtaga srca vsak doživlja na svoj sebi lasten intenzivni način.
Zakaj sem pisala, da "Ozdravljeno srce" ostaja strto za vedno?
Zato, ker tako čutim. In čustava so moja lastna.
Pri čustvih je razum brezpredmeten.
Oseba, ki te razočara, te v globino tvoje lastne čutnosti in, če tudi, "bi ti ta oseba padla pod naše noge", to ne ozdravi strtega srca.
"Pasti pod noge", je smo prispodoba. Prava ljubezen, ki je enostranska ni srečna. Samo če se ljubita oba, je sreča na dlani, drugače ne. Vse nesrečne ljubezni so enostanske. Žal.
Zavedanje, da nekoga sprejmemo takega kot je, je tudi ljubezen. Imeti rad nekoga ne glede na napake je tista vrednosta, ki jo premorejo le nekateri. To je prava ljubezen.
Nekje sem prebrala, da so vse ljubezni nesrečne, ker ni srečnega konca. Zakaj bi pa sloh obstajal konec, če ljubezen je? Potem to ni ljubezen, ker ljubezen bi se nikoli ne končala.
Teorija in praksa Ars, pa je čisto drugačna. Vsaka zgodba je drugačna, vsaka ljubezen je enkratna in sama svoja. Pravil ni. Je le torija, ki se sfiži v resničem življenju.

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by Devi on 27.07.2007 at 19:00:19

Samo razmišljam, ARS. Tud meni koristi.
Zadnje čase se mi zdi, da je bolečina pač zanimiva reč, ki ima svoje prednosti.
Celo življenje sem se imela za nepopolno in se mi je zdelo, da moram svoje vzorce skrivat in jih nujno razreševat, ker sicer ne bom dovolj vredna spoštovanja in priznanja. In da če boli, je to zato, ker se ne trudim dovolj, da ne bi. In da moram delat tako, da bo boljše, da bo bolečina izginla. Ker je sramotno imet pomanjkljivosti in travme, pa četudi so se ti pač zgodile. Jih je treba prerast, jih je treba na silo izpraznit, kakor veš in znaš, pa čeprav ne veš in trenutno še ne znaš.
Kaj pa če 'boljše ne bo nikoli'? Kaj pa, če se mi ne da več se tolko trudit postat popolna? Kaj pa, če bi enkrat namesto: ja prav imaš, res sem čudna' rekla, 'dej ne teži, če ti ne pašem izvoli it'.
Te čase me zanima če lahko s svojimi vzorci živim tudi tako, da jih pač sprejmem. In koliko bolečine dejansko lahko prenesem. Ker ne vem. Nikol se nisem zares spogledala z njo in s samo sabo tako, kot sem. Mogoče bi pa lažje živela taka kot sem, kot pa 'taka, kot bom mogoče nekoč, če se bom potrudla bit dovolj odrasla bla bla bla postala'.

Itak smo vsi podložni nekemu temeljnemu vzorcu, ki ga očitno celotno vesolje ima. Nikoli se ne nehamo spreminjat.

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by ARS on 28.07.2007 at 00:14:17



Donna wrote on 27.07.2007 at 11:28:17:
Je žal tako Ars, da smo nekateri ljudje teoretiki in realisti, eni pa smo romantiki in trpini.
Čustvo zavrženosti, obupa in strtaga srca vsak doživlja na svoj sebi lasten intenzivni način.
Zakaj sem pisala, da "Ozdravljeno srce" ostaja strto za vedno?
Zato, ker tako čutim. In čustava so moja lastna.
Pri čustvih je razum brezpredmeten.
Oseba, ki te razočara, te v globino tvoje lastne čutnosti in, če tudi, "bi ti ta oseba padla pod naše noge", to ne ozdravi strtega srca. "Pasti pod noge", je smo prispodoba.

Veš, zame življenje ni niti tako črno niti belo, je na moč barvito.
Enako barvito vidim/čutim nas in vse ostalo v njem.

Že dolgo nazaj sem se odločila, da za negativizem, fatalizem, mučeništvo in obžalovanje v mojem življenju ni prostora. In na smetišču moje zgodovine je medtem pristalo še marsikaj. In tudi zato me ne prevzemajo in ne prežemajo, na prmer, niti občutki zavrženosti ali obupa niti strtega srca; v nikakršni intenzivnosti. In prepričana sem, da je uporaba razuma pri čustvih na moč koristna; predvsem pri drezanju v njih vzroke. Pa tudi v to, da me razočarat ne more prav nihče več.

Ko pa si zgodim neuresničeno pričakovanje, vzrokov zanj niti slučajno ne iščem navzven in pri drugih, temveč izključno navznoter. A pri tem ne čutim nobenega razočaranja nad sabo, temveč zgolj firbec in željo po odpravi vzorcev, ki mi ne služijo.


Donna wrote on 27.07.2007 at 11:28:17:
Prava ljubezen, ki je enostranska ni srečna. Samo če se ljubita oba, je sreča na dlani, drugače ne. Vse nesrečne ljubezni so enostanske. Žal.
Zavedanje, da nekoga sprejmemo takega kot je, je tudi ljubezen. Imeti rad nekoga ne glede na napake je tista vrednosta, ki jo premorejo le nekateri. To je prava ljubezen.
Nekje sem prebrala, da so vse ljubezni nesrečne, ker ni srečnega konca. Zakaj bi pa sloh obstajal konec, če ljubezen je? Potem to ni ljubezen, ker ljubezen bi se nikoli ne končala.
Teorija in praksa Ars, pa je čisto drugačna. Vsaka zgodba je drugačna, vsaka ljubezen je enkratna in sama svoja. Pravil ni. Je le torija, ki se sfiži v resničem življenju.

Ljubezen čutim jaz kot povsem enostransko, srečno, veselo, brezpogojno ... ki gre lahko le od znotraj navzven in za katero tvoja ali kogarkoli drugega ljubezen ni niti futer niti pogoj, še najmanj pa potrebna. In ravno toliko, kolikor sem sposobna sebe ljubiti, bom lahko ljubila druge. In samo toliko, kolikor sebe sprejemam točno tako kot sem, z vsemi “napakami” vred, bom lahko sprejemala tudi druge. Ma, špegli, non-stop sami špegli ... Zato zame npr. ni vrednota to, da drugega sprejemam takega kot je, temveč to, da sebe; kajti če sprejemam sebe, bom tudi druge(ga). In tako naprej ...

In teorija v praksi je zaprmej odvisna zgolj od vsakega posameznika in odločitev, ki jih le-ta sprejema iz dneva v dan, iz tedna v teden ... Lahko so le teorije, lahko so tudi praksa. Lahko pa je človek nekje vmes, ker teorijo spravlja v prakso, v življenje. In to je bistveno; da svoje teorije in svoj prav spravljaš v prakso, da jim daš živet, da jih sprobaš, pa da jih izdejanjiš, če se izkažejo za neustrezne, itd. Tudi zato se, odkar sem se prijavila na ta forum, pod mojimi posti izpisuje vedno ena in ista misel ...

Zanimajo me najrazličnejše teorije (ideje in pogledi), a dokler se ne odločim, da bo kaka izmed njih v mojem življenju zavzela več prostora kot le en kup črk in misli, ostajajo le teorije, ki mojega življenja ne spreminjajo in ne bogatijo. Mi en klinc pomaga, da čutim/vem, da je nekaj zame prav, če tega nisem pripravljena tudi udejanjit in živet. Zatorej mi ni blizu vzorec, “da ni pravil, da je le teorija, ki se sfiži v resničnem življenju”. To je “kr neki”, bi moja hči rekla, jaz pa, da gre za na moč škodljivi vzorec.

Ja, včasih se mi za crknit ne da sprejemat odločitev, a karkoli že storim (ali pa ne), sem stoodstotno "streznjena", da je odgovornost za moja (ne)dejanja in moje občutke izključno in samo moja.

A napisano še zdaleč ne pomeni, da je to in na tak način tudi tvoja pot, ali pa, da je edino moja prava. Tvoja je tlakovana s tvojimi premisleki, odločitvami in dejanji, moja pa z mojimi. In tako je povsem prav in pravično.

Srečno,
ARS

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by ARS on 28.07.2007 at 00:58:39



Devi wrote on 27.07.2007 at 19:00:19:
Samo razmišljam, ARS. Tud meni koristi.

Ne brini, vsakomur koristi, ko razmišlja.
Oziroma, če razmišlja.
Oziroma natančneje, če razmislek botruje tudi kakemu dejanju.

Si bom dovolila secirat gornje.
(Bom dobrohotno rekla, da moram že kaj pri sebi razpucat, če to nucam, anede ...)


Devi wrote on 27.07.2007 at 19:00:19:
Zadnje čase se mi zdi, da je bolečina pač zanimiva reč, ki ima svoje prednosti.

Bolečina je, preprosto, d’best.
A kaj ko nimamo vedno dovolj energije ali pa volje ali pa celo ciljne usmerjenosti, da bi jo tudi doživljali tako.

Prednost tega, da jo začutimo, je v tem, da ti da kristalno jasno vedet, da je nekje v tebi neskladje med tvojimi vrednotami/principi/mislimi/predstavami in tvojimi dejanji.

Pomanjkljivost tega, da jo začutimo, pa je v tem, da je skorajda povsem neverbalna, zato moramo, če jo želimo razumet in dešifrirat, sami samcati na notranji lov za njenim sporočilom. No, saj kakšen blazen napor ni vedno potreben, pa z nekaj prakse gre zadeva vedno lažje, a vseeno. Tu mač, kolk je včasih treba brozgat. In tu mač, "kolk se mi prav zdajle to niti slučajno ne da ..." Pogost primer.

In kot da že bolečina sama in razumevanje njenega sporočila ne bi bila dovolj za odpustek! Nak, potem pride še čas odločitve, ali bomo v zvezi z njenim sporočilom kaj storili ali pak ne. In ne glede na odločitev, posledice in odgovornost sta izključno na naših plečih. "Tu mač, kolk se mi zdajle s tem pa res ne da ukvarjat ..." Tudi pogost primer.

Mi je pa ta teden Bob Scheinfeld dal preklet mislit s svojim "nasvetom" o dilanju z bolečinami ... http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1076595430/124#123


Ups, jest moram spat, sem zjutraj taxi. Bom repliko nadaljevala popoldne al pa zvečer. Sicer pa, saj je štofa že/zmeri zadost ...

Lepo bodi(te),
ARS

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by ARS on 29.07.2007 at 08:28:30



Devi wrote on 27.07.2007 at 19:00:19:
Celo življenje sem se imela za nepopolno ...

Ja, si nepopolna. Pa kaj? Itak smo vsi.


Devi wrote on 27.07.2007 at 19:00:19:
... in se mi je zdelo, da moram svoje vzorce skrivat in jih nujno razreševat

Pogosta muzika in povsem odvečna potrata energije.
V končni fazi, vzorcev ne moreš skrit, niti jih ni nujno razreševat.
Nobenih; tistih, ki ne bolijo, pa sploh ne.
Čeprav je koristno, da se lotiš vsakega, ki ga zaznaš, da vidiš, če ti sploh služi.


Devi wrote on 27.07.2007 at 19:00:19:
... ker sicer ne bom dovolj vredna spoštovanja in priznanja.

Karkoli počnemo zaradi drugih, nam nujno prinese bolečino.
D'best učne urice.

"Samo tisto lahko daš, kar imaš, in dobiš zgolj tisto, za kar misliš, da si zaslužiš." (Eric Francis)


Devi wrote on 27.07.2007 at 19:00:19:
In da če boli, je to zato, ker se ne trudim dovolj, da ne bi. In da moram delat tako, da bo boljše, da bo bolečina izginla. Ker je sramotno imet pomanjkljivosti in travme, pa četudi so se ti pač zgodile. Jih je treba prerast, jih je treba na silo izpraznit, kakor veš in znaš, pa čeprav ne veš in trenutno še ne znaš.

Dobrohotnost do sebe je pomembna, sprejemanje sebe in svojih “pomanjkljivosti” (mimogrede, ti jim moraš dat to nalepko, ne nekdo drug) je pa bistvenega pomena. In (s)kipat nalepke, ki si jih prevzela od ali zaradi dugih, na smetišče. In iskat informacije, načine, brskat za tehnikami in se pogovarjat (če se imaš s kom), ali pa vsaj pisat. Najpomembneje je, da čim bolj točno ubesediš, da gre ven iz tebe, na en ali pa drug način. Ljudje se premalo zavedamo te na moč učinkovite rcnije.

In iskat izključno družbo pozitivne naravnanosti ter se je skozi sebe in druge učit ... "Nikomur ne bom pustil, da se po mojih mislih sprehaja z umazanimi nogami." (Gandhi)


Devi wrote on 27.07.2007 at 19:00:19:
Kaj pa če 'boljše ne bo nikoli'? Kaj pa, če se mi ne da več se tolko trudit postat popolna? Kaj pa, če bi enkrat namesto: ja prav imaš, res sem čudna' rekla, 'dej ne teži, če ti ne pašem izvoli it'.

Bolje bo samo zaradi tebe in tvojih delovanj.
Iskanje popolnosti zna bit naporno (in morda cilj, ki je povsem brezpredmeten), delovanje v skladu s seboj tudi, brozganje po sebi sploh, sesuvanje izgovorov tudi ... a vsak premik v sozvočje s samim seboj je nagrajen. Ma, saj sama veš, tolk mlada pa spet nisi.

In, ja, vsekakor, nisi ti čudna.
In, ja, zaprmej je že čas, da začneš govorit, kar iskreno misliš in čutiš.
Tudi to, da če mu tvoja družba ne paše in točno taka ti, kot si, da naj se spelje drugam. Per takoj.
In če reče, na primer, da si predobra zanj, mu vsekakor verjemi; per takoj in brez pomisleka.
Hudiča, "ne izgubljaj časa za kogarkoli, ki noče prebiti časa s teboj."


Devi wrote on 27.07.2007 at 19:00:19:
Te čase me zanima če lahko s svojimi vzorci živim tudi tako, da jih pač sprejmem. In koliko bolečine dejansko lahko prenesem. Ker ne vem. Nikol se nisem zares spogledala z njo in s samo sabo tako, kot sem. Mogoče bi pa lažje živela taka kot sem, kot pa 'taka, kot bom mogoče nekoč, če se bom potrudla bit dovolj odrasla bla bla bla postala'.

Manj retorike in več delovanja.
V vsakem trenutku živiš in si točno tako kot v danem trenutku znaš, zmoreš in želiš.


Devi wrote on 27.07.2007 at 19:00:19:
Itak smo vsi podložni nekemu temeljnemu vzorcu, ki ga očitno celotno vesolje ima. Nikoli se ne nehamo spreminjat.

Ma, “podložni” mi ne gre v špil; veljajo pač neki elementarni zakoni,
pa če jih zaznamo, priznavamo ali pa ne, pa če se ravnamo po njih ali pa ne ...

Ja, nikoli se ne nehamo spreminjat, a keč je v tem, kako in kam “peljemo” spremembe; če sploh jih.
In rezultatom botruje samo naše ravnanje oz. (ne)delovanje; njih začetek in nadaljevanje sta v posameznikovi glavi.

Naj zaključim s tole zanimivo stranjo, "Telling Yourself the Truth": http://www.randygage.com/artman/publish/article_90.shtml


Prijetno nedeljo nam želim,
ARS

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by Devi on 29.07.2007 at 11:22:22


ARS wrote on 29.07.2007 at 08:28:30:
In iskat izključno družbo pozitivne naravnanosti ter se je skozi sebe in druge učit ... "Nikomur ne bom pustil, da se po mojih mislih sprehaja z umazanimi nogami." (Gandhi)

si si vzela čas, hvala

v bistvu se mi je ustavilo samo tukaj
se mi zdi, da je družba izključno pozitivne naravnanosti po svoje tud en del teh laži, ki so spodej v linku naštete. Kdo jo je pa sposoben proizvajat v nedogled, ne da bi jo vmes igral?
mene pozitivnost niti toliko ne zanima. nekje v sebi sem zmer častila iskrenost. do te mere, da me je Zvezdica s svojo bolečo iskrenostjo zmer prevzela z občudovanjem bolj kot nekdo, ki je govoril o svetnikih ali nevemkakih izboljšavah. Tisto, kar je, pa naj je še tako nepopolno za videt, mi zbuja spoštovanje bolj kot nevemkaka vizija izboljševanja in čiščenja. vrabec v roki je naščeperjen in mehek in se otepa in je topel in hrepeni za svobodo. je živo bitje s svojo prisotnostjo poleg moje prisotnosti. sva dva, sva skupaj, v tem trenutku. golob na strehi je zgolj slika v mojem umu in hrepenenje po tem, da bi izoblikovala v glavi načrt, kako ga spravit bližje k sebi. je golob sploh realen?
In kaj je to, kar nam umaže noge? 'Čistim je vse čisto' je en tak stavek, ki negira Gandhija (pa ga sicer precej občudujem). Izogibat se je treba samo hudobije.

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by ARS on 29.07.2007 at 13:00:50



Devi wrote on 29.07.2007 at 11:22:22:

ARS wrote on 29.07.2007 at 08:28:30:
In iskat izključno družbo pozitivne naravnanosti ter se je skozi sebe in druge učit ...
"Nikomur ne bom pustil, da se po mojih mislih sprehaja z umazanimi nogami." (Gandhi)

v bistvu se mi je ustavilo samo tukaj
se mi zdi, da je družba izključno pozitivne naravnanosti po svoje tud en del teh laži, ki so spodej v linku naštete.
Kdo jo je pa sposoben proizvajat v nedogled, ne da bi jo vmes igral?

In kaj je to, kar nam umaže noge?
'Čistim je vse čisto' je en tak stavek, ki negira Gandhija (pa ga sicer precej občudujem). Izogibat se je treba samo hudobije.

Morda je «čistim res vse čisto», ampak to oz. ta plat resnice mene sploh ne zanima.
A močno me zanima, kaj se lahko od in zaradi »bolj čistih od mene« naučim in kaj pri meni mi lahko pomagajo spregledat, direktno in/ali indirektno.

Zato se, na primer, v neslužbenem času zadržujem skorajda izključno v družbi ljudi, na kratko, ki jih čutim nekako na podobni stopnji osebnostnega razvoja - takih, ki so približno tako »čisti/umazani« kot sem jaz, in pa takih, ki jih čutim kot bolj »čiste« od mene. Vsi ostali v moje življenje prinašajo samo take sorte »umazanije« in tako energijo, ki mene ne zanimajo (več), a kar je najbolj »moteče« je to, da taki ljudje ponavadi od nas energijo predvsem zavgajo. In takim se naslednjič pač izognem. Morda bodo koga zasrbeli prsti, zato naj poudarim, da pri celi stvari ne gre za prav noben občutek večvrednosti, temveč, preprosto, za staro kleno sebičnost.

Morda je gornje napisano malce nespretno/okorno, precej kompleksen topik je tole, ampak ... »družba izključno pozitivne naravnanosti«, kot jo čutim jaz, meni danes ne predstavlja nobene laži ali pretvarjanja niti kake »flower power« scene ali kaj podobnega. Gre za družbo ljudi, ki so zavezani osebnostnemu razvoju, brez odvečne prtljage a la »negativizem, mučeništvo, obžalovanja itd.«, ki neusmiljeno in dobrohotno režejo vase, se sprejemajo in imajo radi (oz. vedno bolj), so hkrati na svoji poti vedno bolj uspešni, in me, tudi zaradi lastne naravnanosti, sprejemajo tako kot sem, me podpirajo na moji poti in v mojih prizadevanjih itd., a hkrati ne čutijo prav nobene bremze, ko menijo, da mi je treba na kaj s prstom pokazat (pa tega ne bodo storili niti iz škodoželjnosti niti iz privoščljivosti, to bodo storili prav zato, ker se zavedajo, kako dragoceni smo, in da ima pač vsak sebi lastne slepe pege). In obratno, seveda. Tak odnos pa je dandanes redka dobrina, predvsem zato, ker je konkretna doza (samo)iskrenosti nujen predpogoj za tako funkcioniranje oz. za učenje le-tega. In začne se pri odnosu s samim seboj, kje pa drugje.


ARS wrote on 02.10.2002 at 13:30:49:
Če bi me vprašali,
katero prijateljstvo mi je iskreno,
imam vedno več razlogov, da bo.
Se iz sebe učim.

In bolj razumem to,
zakaj gre mnogim v nos nauk:
Ne delaj drugim tistega, kar sebi ne želiš.

Enmal debatirano tudi na http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1033494393


Devi wrote on 29.07.2007 at 11:22:22:
mene pozitivnost niti toliko ne zanima. nekje v sebi sem zmer častila iskrenost. do te mere, da me je Zvezdica s svojo bolečo iskrenostjo zmer prevzela z občudovanjem bolj kot nekdo, ki je govoril o svetnikih ali nevemkakih izboljšavah. Tisto, kar je, pa naj je še tako nepopolno za videt, mi zbuja spoštovanje bolj kot nevemkaka vizija izboljševanja in čiščenja.

Drugega (ne)iskrenost ti je lahko boleča le takrat oz. zato, ker se taiste v tebi dotakne oz. bolečino v tebi sproži.
V nasprotnem primeru ti nekoga (ne)iskrenost ne povzroča prav nobenih bolečin.


Devi wrote on 29.07.2007 at 11:22:22:
vrabec v roki je naščeperjen in mehek in se otepa in je topel in hrepeni za svobodo. je živo bitje s svojo prisotnostjo poleg moje prisotnosti. sva dva, sva skupaj, v tem trenutku. golob na strehi je zgolj slika v mojem umu in hrepenenje po tem, da bi izoblikovala v glavi načrt, kako ga spravit bližje k sebi. je golob sploh realen?

Draga, ti še naprej stiski »vrabca« k sebi in sanji o »golobu«,
jest bom pa nadaljevala z »delom« na način, da si bova z »golobom« d'best družba.


Rada te imam,
ARS

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by Devi on 29.07.2007 at 17:28:28


ARS wrote on 29.07.2007 at 13:00:50:
Zato se, na primer, v neslužbenem času zadržujem skorajda izključno v družbi ljudi, na kratko, ki jih čutim nekako na podobni stopnji osebnostnega razvoja - takih, ki so približno tako »čisti/umazani« kot sem jaz, in pa takih, ki jih čutim kot bolj »čiste« od mene. Vsi ostali v moje življenje prinašajo samo take sorte »umazanije« in tako energijo, ki mene ne zanimajo (več), a kar je najbolj »moteče« je to, da taki ljudje ponavadi od nas energijo predvsem zavgajo. In takim se naslednjič pač izognem. Morda bodo koga zasrbeli prsti, zato naj poudarim, da pri celi stvari ne gre za prav noben občutek večvrednosti, temveč, preprosto, za staro kleno sebičnost.

ja tale čistoča je tud zanimiva. razumem, kaj hočeš povedat. in mislim, da je za mene v končni fazi tudi to nek cilj, dosečt ljudi, ki so močnejši, čistejši, bolj polni kot sem sama. želim si živet v polnosti, z ljudmi, ki zares bivajo, ne igrajo le nekih iger. le da razumem, da tega še nisem sposobna, it v take višine. ne moreš bit odličen, če imaš 3 pri matematiki. zato sem se v smislu, da naredim nekaj za to, da se bom nekoč lahko bolj polno živela, obrnila nazaj da se soočim s tem, kar me ustavlja. in vstopam v odnose, v katerih se to odražajo moje 3-ke. mogoče v nasprotju s tem, kako se ti trenutno učiš, s spodbudo, jaz ta hip delujem skozi ugotavljanje, kaj nisem. ali je to, kar je nevredno, res tako nevredno in ali je tisto, s čemer sem tako zadovoljna sploh vredno svojega imena. In v neki čudni nelogičnosti, ki se mi trenutno dogaja, ugotavljam, koliko stvari je v bistvu totalno zamenjanih. da se tisto, kar je bilo nekaj vredno kar sesuva v prah, tisto, kar sem do zdaj skrivala nosi pa neko čudno vrednost in lepoto v sebi ki se je v bistvu sploh ni treba sramovat. in sem precej zmedena. nisem več prepričana, da mi je sploh zares jasno, kaj točno je sploh bolj polno in izraz le-tega. ti imaš te stvari mogoče že od zdavnaj razjasnjene, pa si zato šla že par korakov naprej. al pa drugače deluješ.

in ko rečeš
Quote:
... »družba izključno pozitivne naravnanosti«,
se v meni sproži asociacija točno na to, ja
Quote:
kot jo čutim jaz, meni danes ne predstavlja nobene laži ali pretvarjanja niti kake »flower power« scene ali kaj podobnega.
in me kar zmrazi  [smiley=1grin1.gif]


Quote:
Rada te imam,
ARS

Ob tem sem pomisla, da smo začeli skupaj in skupaj bomo na koncu. Gremo vsak po svoje. In hvala bogu, da se vmes dovoljkrat srečamo :)

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by ARS on 29.07.2007 at 20:24:21



Devi wrote on 29.07.2007 at 17:28:28:
ja tale čistoča je tud zanimiva. razumem, kaj hočeš povedat. in mislim, da je za mene v končni fazi tudi to nek cilj, dosečt ljudi, ki so močnejši, čistejši, bolj polni kot sem sama.

Minus pet, sedi.  ;)

Ja, cilj je tisti, ki je najpomembnejši, vizija in načini tebe, kakršna želiš bit. A je pri tem lahko prekleto nevarno oz. povsem brezpredmetno, če si to vizijo skozi druge in primerjave z njimi ustvarjaš. Point je namreč v tem, da si ti pač ti in nihče drug, imaš svojo «prtljago», ki ni enaka »prtljagi« drugih, da ti živiš v odnosih, ki so le tebi lastni, da ti furaš svoje vzorce in verjetja, ostali pa svoja, itd.

A da si lastno vizijo sebe skristaliziraš, moraš v bistvo prav vseh verjetij in vzorcev, ki jih živiš in jih uspeš ven zbezat, jih pretresat dan za dnem, da jih sesuješ, če ti ne služijo, in jih nadomestiš novimi, s pozitivnimi, s takimi, ki tvojo vizijo podpirajo. In isto velja za tvoje odnose. Stran od ljudi, ki te ne sprejemajo, ki ti (najpogosteje podzavestno) ne želijo niti uspeha niti rasti temveč poraza in trpljenja ... da boš ja ostala njim enaka/podobna ali pa obvladljiva. Stran od tistih, ki ti privoščljivo listajo tvoje neuspehe ali naštevajo tvoje pomanjkljivosti, ki ti škodoželjno s prstom pokažejo na tvoje nepopolnosti, odstopanja, že na kaj. Stran od tistih, ki govorijo eno, živijo pa nekaj drugega ali tretjega. In se zavedat tega, da se igrice s tabo lahko igrajo le tisti, ki jim to dopuščaš, in da z njimi lahko prekineš per takoj.

Čim bolj čista vizija tebe, ki želiš biti, je pomembna zato,
ker ti v nejasnih ali kritičnih trenutkih omogoča jasen odgovor na bistveno vprašanje, ki prežene vsak dvom:
Ali to/ta moje ravnanje/odločitev/korak/odnos podpira mojo vizijo ali ne?

In lastni viziji se predaš in narediš vse, da postaja/postane resnica. Če je nimaš, te nosi sem ter tja, brezciljno. In če je zgrajena predvsem skozi primerjave z drugimi, v resnici ni res tvoja. Drugi, »čistejši«, naj ti služijo za primerjavo le v tem, da spoznavaš/se seznanjaš s koraki/tehnikami/verjetji/vzorci ino podobnim, ki njim očitno dobro služijo. Ni rečeno, da bodo taisti blizu tebi, da bodo taisti služili tudi tebi in tvoji viziji, si pa na najboljši poti, da se ti začnejo kopičit ideje in pozitivna energija dobivat vedno večji zalet in večje učinke, ti pa odplakovat vedno več tistega, kar ti ne služi; in tistih.


Devi wrote on 29.07.2007 at 17:28:28:
želim si živet v polnosti, z ljudmi, ki zares bivajo, ne igrajo le nekih iger. le da razumem, da tega še nisem sposobna, it v take višine. ne moreš bit odličen, če imaš 3 pri matematiki. zato sem se v smislu, da naredim nekaj za to, da se bom nekoč lahko bolj polno živela, obrnila nazaj da se soočim s tem, kar me ustavlja. in vstopam v odnose, v katerih se to odražajo moje 3-ke.

Tole, na primer, je zelo škodljivi vzorec. »Razumeš, da nisi še sposobna, razumeš, da ne moreš biti odlična ...« Bulšit! Si sposobna, si odlična, si d'best in vredna si prav vsega d'best! Zdej pa rit premakni in začni to udejanjat na vsakem koraku. In vsakič, ko se boš zalotila, da misliš, da nisi d'best ali pa da nekaj nisi naredila d'best, se zažri noter in si zvizualiziraj naslednjič, ko boš naredila tako, kot misliš, da je d'best. Sebi in zgolj tvoji viziji ustrezno! In ne se ustavljat. No, morda, da zajameš sapo.

Isto kot velja za »minirajoče« oz. negativne vzorce, velja tudi za pozitivne: večkrat jih slišiš (od znotraj ali od zunaj), večkrat jih ponoviš, bolj resnični so in bolj so del tebe in tvojega delovanja.


Devi wrote on 29.07.2007 at 17:28:28:
mogoče v nasprotju s tem, kako se ti trenutno učiš, s spodbudo, jaz ta hip delujem skozi ugotavljanje, kaj nisem. ali je to, kar je nevredno, res tako nevredno in ali je tisto, s čemer sem tako zadovoljna sploh vredno svojega imena. In v neki čudni nelogičnosti, ki se mi trenutno dogaja, ugotavljam, koliko stvari je v bistvu totalno zamenjanih. da se tisto, kar je bilo nekaj vredno kar sesuva v prah, tisto, kar sem do zdaj skrivala nosi pa neko čudno vrednost in lepoto v sebi ki se je v bistvu sploh ni treba sramovat. in sem precej zmedena. nisem več prepričana, da mi je sploh zares jasno, kaj točno je sploh bolj polno in izraz le-tega. ti imaš te stvari mogoče že od zdavnaj razjasnjene, pa si zato šla že par korakov naprej. al pa drugače deluješ.

Še en bulšit. Ne rabiš ugotavljati, kaj nisi, močne pomisleke imam o tem, da bi lahko karkoli pri sebi označila za nevredno, prav ničesar se ne rabiš sramovat in niti slučajno ti ni treba premišljat o tem, kje sem jaz ali pa kdo drug, ti pa ne. Monada. Vklopi kleno sebičnost in se osredotoči samo in zgolj nase in na tisto, kar ti čutiš, da bi želala bit. Namreč, ko bo tebi jasno, kaj želiš, ko boš ti začela stopat proti lastni viziji sebe, se bo to pričelo odražat tudi od zunaj in drugih. Ko sebe vzpodbujaš/sprejemaš/imaš rada/vidiš kot vredno in d'best/karkoli (v ta »karkoli« prenehaj vstavljati karkoli negativnega oz. takega, ki ne služi tvoji viziji), te bodo zaprmej tudi drugi. Obljubim.

:-*
ARS

PS: Tegale pa ne štekam čist dobr, (za)kaj te zmrazi?


Devi wrote on 29.07.2007 at 17:28:28:
in ko rečeš
Quote:
... »družba izključno pozitivne naravnanosti«,
se v meni sproži asociacija točno na to, ja [quote]kot jo čutim jaz, meni danes ne predstavlja nobene laži ali pretvarjanja niti kake »flower power« scene ali kaj podobnega.
in me kar zmrazi [/quote]

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by Devi on 29.07.2007 at 22:11:41


ARS wrote on 29.07.2007 at 20:24:21:

Quote:
le da razumem, da tega še nisem sposobna, it v take višine. ne moreš bit odličen, če imaš 3 pri matematiki.

Tole, na primer, je zelo škodljiv vzorec. »Razumeš, da nisi še sposobna, razumeš, da ne moreš biti odlična ...« Bulšit! Si sposobna, si odlična, si d'best in vredna si prav vsega d'best! Zdej pa rit premakni in začni to udejanjat na vsakem koraku. In vsakič, ko se boš zalotila, da misliš, da nisi d'best ali pa da nekaj nisi naredila d'best, se zažri noter in si zvizualiziraj naslednjič, ko boš naredila tako, kot misliš, da je d'best. Sebi in zgolj tvoji viziji ustrezno! In ne se ustavljat. No, morda, da zajameš sapo. Isto kot velja za »minirajoče« oz. negativne vzorce, velja tudi za pozitivne: večkrat jih slišiš (od znotraj ali od zunaj), večkrat jih ponoviš, bolj resnični so in bolj so del tebe in tvojega delovanja.

tole se odlično sliši, kar mi praviš. res odlično. ampak premal je to rečt. enostavno ni res, ARS. tvoje življenje je slika tvojih prepričanj.
če hočem videt kolk je kaj res, si moram samo svoje življenje ogledat. in moje življenje je točno tako kot je. ni slabo in zadnje čase je hudo 'under construction', ampak prav gotovo pa ni niti najmanj zvezdniško. in prov gotovo določene stvari v njem ne laufajo tako kot bi mogle. in če hočem, da zlaufajo moram pogruntat, kako so sploh zgrajene skup. da jih bom lahko razstavla. zato moram nazaj it gledat. kar se pa v bistvu samo od sebe dogaja, ker prav gotovo na določenih področjih ne pridem nikamor naprej. pa če bi še tolk rada. (in ja, so področja, na katerih se mi zdi da se bom lahko premaknila v njih naprej šele skoz desetletjih, ne pa dnevih... če sploh)
in v tem trenutku se soočam s tem, da me zaj* ljudje, ki me ne bi rabili, vsakega posebej se moram naučit zavrnit in postavit na svoje mesto. srečujem ljudi, ki jih nočem srečat, ampak očitno se še nisem premaknila tolk deleč, da bi srečala kej druzga. moje veze ne laufajo. ne morejo, ker nisem dozorela do točke, na kateri bi sploh znala živet s človekom, kakršnega bi rada.
razumeš? vse lepo in prav, treba imet vizije. ampak moraš jim dorast, da jih znaš živet. kaj ti bodo vse tiste idealne situacije in ljudje, če nimaš pojma, kaj bi si z njimi v tem trenutku začel.
da sem vsega sposobna? v tem trenutku? kolk se poznam, bi me pobralo v roku dveh ur od stresa. nimam kondicije za take višine.
v bistvu ni, da se hočem dol tlačit al pa karkoli, sem egoistična in egocentrična še bl kot je prijetno z mano za bit. če bi bla uspešna bi bla prva (in tud sem) ki bi si to priznala in praznovala.
ampak res ne deluje na meni da si govorim stvari, ki sicer lahko postanejo, ampak v tem trenutku niso resnične.

kar se pa tiče sramu in nevrednosti, pa je to ena taka individualna reč, ki je za vsakega drugačna. ker smo bli pač drugače vzgojeni in smo prevzeli različne norme, kaj je prav kaj pa naj ne bi blo. in pol se imamo s tem še celo življenje veselje ukvarjat.


Zmrazi me, ko se spomnim na kakšnega new age pozitivista [smiley=1grin1.gif]
Zato sem v bistvu v svojem slovarju besedo pozitivizem zamenjala za realizem.

sam si hud motivator, ni kaj ;) če bi na men afirmacije delovale, bi se kr v tvojo šolo vpisala... sam, no ja, tud v moji se do zdej še nikol niso vrata zaprla...

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by ARS on 30.07.2007 at 00:01:37



Devi wrote on 29.07.2007 at 22:11:41:

ARS wrote on 29.07.2007 at 20:24:21:

Devi wrote on 29.07.2007 at 17:28:28:
želim si živet v polnosti, z ljudmi, ki zares bivajo, ne igrajo le nekih iger. le da razumem, da tega še nisem sposobna, it v take višine. ne moreš bit odličen, če imaš 3 pri matematiki. zato sem se v smislu, da naredim nekaj za to, da se bom nekoč lahko bolj polno živela, obrnila nazaj da se soočim s tem, kar me ustavlja. in vstopam v odnose, v katerih se to odražajo moje 3-ke.

Tole, na primer, je zelo škodljiv vzorec. »Razumeš, da nisi še sposobna, razumeš, da ne moreš biti odlična ...« Bulšit! Si sposobna, si odlična, si d'best in vredna si prav vsega d'best! Zdej pa rit premakni in začni to udejanjat na vsakem koraku. In vsakič, ko se boš zalotila, da misliš, da nisi d'best ali pa da nekaj nisi naredila d'best, se zažri noter in si zvizualiziraj naslednjič, ko boš naredila tako, kot misliš, da je d'best. Sebi in zgolj tvoji viziji ustrezno! In ne se ustavljat. No, morda, da zajameš sapo. Isto kot velja za »minirajoče« oz. negativne vzorce, velja tudi za pozitivne: večkrat jih slišiš (od znotraj ali od zunaj), večkrat jih ponoviš, bolj resnični so in bolj so del tebe in tvojega delovanja.

tole se odlično sliši, kar mi praviš. res odlično. ampak premal je to rečt.
enostavno ni res, ARS. tvoje življenje je slika tvojih prepričanj.

Ma, ne samo, da se sliši odlično, tudi deluje odlično.
In, ja, premalo je to samo rečt.
In enostavno je res, Devi, ker predstavlja enega od elementarnih zakonov vesolja.
Pa čeprav je hkrati res tudi to, da je »moje življenje slika mojih prepričanj», tvoje pa tvojih.
Elementarni zakoni veljajo za vse enako, tako kot npr. sonce sije na vse nas, brez izjeme.

Ma, trmasta si kt vol …  ;) ... jest pa dons očitno nepismena, ker ne znam zadost «realno» ubesedit.
Uf ... Ma, nič ni nemogoče! In tut jest sem trmasta.  ;)

Za že skorajda pozabljeno sladico, recva ji »vizija«, si že slišala, zdi se ti, da si jo enkrat celo že probala, vsekakor pa si skor zihr, da bi ti bila močno všeč. A ker tko, kao, zakomplicirane zadeve še nikol nisi pekla, se je pač ne lotiš, in že samo misel na ta podvig ti nažene strah in en kup smotanih občutkov po telesu, da o tem, kako se ti hkrati sline cedijo, ti pa najdevaš vedno nove in nove izgovore, ne izgubljam besed. Ma, ja, itak si premalo spretna, pa matematiko si imela na konc samo tri, pa v bistvu ne veš točno, kako tvoja pečica deluje, pa ona ti je itak vedno rekla, da si štorasta in čist nesposobna, on pa, da nisi središče vesolja in da vsega pač ne moreš imet ... Konec koncev pa, kaj če se ti ponesreč? To bo samo še en nov dokaz vsega poprej naštetega ... in, res, nima smisla, ker pri tebi to itak ne deluje.

A pride dan, ko si ene tople, dišeče in slastne »vizije« zaželiš, direkt iz svojga rora. In ker pri zadovoljevanju svojih izredno močnih in iskrenih želja ponavadi ne odlašamo preveč in v nedogled, se odločiš, da jo boš tudi spekla; kar bo, pa bo. Mami rečeš za recept, v dveh kuharcah preveriš, ali ima čist prav al pa ti je kaj pozabla povedat, napišeš listek za v štacuno in greš po manjkajoče sestavine.

Prideš domov, si najprej skuhaš en kofe/čaj, potem pa v posodo z andahtjo odmerjaš sestavine, najprej za testo. Pa ti ni čist jasno, kako gre zdaj že točno štorija s kvasom in vzhajanjem, in pokličeš frendico, da ti to razloži. Slediš navodilom, te obhajajo dvomi, pa tut čist zihr nisi. Ampak, nekje je treba začet, anede. Zamesiš, testo počivat, ti pa tut enmal. Pa panika useka. Pa kaj je blo men tega treba? Pa sej mi lajf ne laufa slabo, tut brez te smotane sladice ne, pa kako mi bo to lohk sploh ratal, če nikol še nisem ... Okej, okej, zdej pa res ne morem nehat ... kva se mi pa lohk hujšga zgodi, kokr da mi prvič ne rata? Mrbit mi pa bo. Itak!

In se energično lotiš file za »vizijo«. Pokličeš teto, ker ne štekaš čist dobr, kaj res pomeni »sesekljaj na drobne koščke in malček popraži na nizkem ognju«, med se ti vleče po celem pultu, ni ti čist jasn, kaj bo ratal, a se držiš recepta kt pijanc plota (tolk kuharske kilometrine že maš, da veš, da zdele ni glih cajt za eksperimente)... in ura za testo zvoni. Valar držiš v roki, kot da ga še nikol ne bi, testo se ti poca, madona, pa kva je zdej to? Hitr pozvoniš pri sosedu, peku, ki je celo doma, in s prešernim nasmeškom ti v tvoji lastni kuhinji pokaže, kako se stvari streže, pol te pa pusti, da sama nadaljuješ, ker se mu mudi. A obljubit mu moraš, da mu prneseš za probat, pa kar rata, rata, on ti bo pa pol povedu, kako bi blo lahko še boljš. Švic ti že počasnej dol teče, ko zrolaš tisto surovo »vizijo« in jo na protfan deneš in ne da se opisat mešanih občutkov, ko vrata pečice zapreš, stopinje na 200 obrneš in budilko naštelaš. Čez 50 minut bo jasno, ali ti je in kolk ti je »vizija« ratala. Kar bo, pač bo. Naslednjič bo lahko pa samo še bolje in mrbit clo že enmal po tvoje.



Devi wrote on 29.07.2007 at 22:11:41:
razumeš? vse lepo in prav, treba imet vizije. ampak moraš jim dorast, da jih znaš živet. kaj ti bodo vse tiste idealne situacije in ljudje, če nimaš pojma, kaj bi si z njimi v tem trenutku začel.
da sem vsega sposobna? v tem trenutku? kolk se poznam, bi me pobralo v roku dveh ur od stresa. nimam kondicije za take višine.

Ja, treba je imet vizije. Oziroma na moč koristno in plodno je, če jih imaš.
A ne takih, ki jih prilagajaš razmeram ter izkušnjam in znanju, ki jih imaš.
Vizijam moraš prilagajat razmere in znanje razširjat v smeri, ki bodo tvoje vizije podpirale.

Ja, vsega si sposobna.
V tem trenutku; v naslednjem pa še več.
In zaprmej še nikogar ni pobral, ko/ker si je kondicijo nabirat začel.
Precej pa tistih, ki so rekl, da je to itak brez veze.

:-*
ARS

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by lola on 30.07.2007 at 13:16:06


ARS wrote on 30.07.2007 at 00:01:37:
Elementarni zakoni veljajo za vse enako, tako kot npr. sonce sije na vse nas, brez izjeme.


A da za vse enako  :o

Hm, če se jaz izpostavim soncu za 10 minut, imam opekline, veliko ljudi, ki jih poznam, pa lahko nemotemo ure in ure preždijo na soncu in vse, kar dobijo, je porjavela koža.

Pelargonije uživajo na sončni strani od maja do oktobra, begonije pa zahtevajo senčno stran, sicer bodo hitro onemogle.

Sonce že mogoče sije enako, ...

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by m on 30.07.2007 at 15:58:43


ARS wrote on 28.07.2007 at 00:58:39:

Devi wrote on 27.07.2007 at 19:00:19:
Samo razmišljam, ARS. Tud meni koristi.

Ne brini, vsakomur koristi, ko razmišlja.
Oziroma, če razmišlja.
Oziroma natančneje, če razmislek botruje tudi kakemu dejanju.


tole se meni zdi ključno  ;)

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by Devi on 30.07.2007 at 17:14:31


ARS wrote on 30.07.2007 at 00:01:37:
Ma, ne samo, da se sliši odlično, tudi deluje odlično.
In, ja, premalo je to samo rečt.
In enostavno je res, Devi, ker predstavlja enega od elementarnih zakonov vesolja.
Pa čeprav je hkrati res tudi to, da je »moje življenje slika mojih prepričanj», tvoje pa tvojih.
Elementarni zakoni veljajo za vse enako, tako kot npr. sonce sije na vse nas, brez izjeme.
Ja, treba je imet vizije. Oziroma na moč koristno in plodno je, če jih imaš.
A ne takih, ki jih prilagajaš razmeram ter izkušnjam in znanju, ki jih imaš.
Vizijam moraš prilagajat razmere in znanje razširjat v smeri, ki bodo tvoje vizije podpirale.

Ja, vsega si sposobna.
V tem trenutku; v naslednjem pa še več.
In zaprmej še nikogar ni pobral, ko/ker si je kondicijo nabirat začel.
Precej pa tistih, ki so rekl, da je to itak brez veze.

:-*
ARS


zdej mi počas postaja jasno, zakaj se ne razumeva.
ti misliš, da brez vsake vizije sedim doma in da nič kaj dosti ne upam naredit iz sebe in svojega življenja. ker sem tam o enem vrabcu govorila, pa o neobstoječem golobu  [smiley=1grin1.gif]
da sploh nič ne pečem pa si ne upam verjet, da mi lahko kaki piškoti sploh ratajo.

sam v bistvu... res nimam nekih vizij, imam pač plane, take čist realne pa dostopne, ki jih je treba trenutno sam še realizirat... pridobit znanje in izkušnje skozi njih, ne obratno
mogoče nimam novih vizij, kaj bi pol, ko bo to mimo... sam do tačas se bom pa verjetno že kej spomnila...
vmes malo pobrskam še po svojem notranjem vrtičku pa kak plevel utrgam ven... oz je kar precej osata not tud pa čist je zaraščen... sam zemlja je pa počivala zdej par let in je spočita... in ni vrag da iz nje, pol ko jo popucam pa prekopljem, ne bi kej dobrega zrastlo :)
sam vse gre postopoma, korak za korakom (imam saturna na soncu). če bom dobro pripravila zemljo, pol se bodo sadike, ki sem jih posadila, dobro razrasle.
ne morejo da se ne bi... dejansko delam zdej v realnosti dost večje korake, kot si po svoje upam sploh razmišljat o njih. si včasih mislim, sam ne razmišljej, odklopi misli, sej veš, kam prideš, če preveč misliš... no in tako trenutno bolj malo mislim, pa malo več delam.
sem pa očitno še zmer vrtičkar, ti pa še zmer o hrani... :)

dej presel se kam bližje, da pridem na tvoje piškote, me zanima, kake delaš ;)

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by ARS on 30.07.2007 at 19:23:23



Devi wrote on 30.07.2007 at 17:14:31:
zdej mi počas postaja jasno, zakaj se ne razumeva.

Pišuka, jest pa nisem mela občutka, da se ne razumeva.  :-/


Devi wrote on 30.07.2007 at 17:14:31:
ti misliš, da brez vsake vizije sedim doma in da nič kaj dosti ne upam naredit iz sebe in svojega življenja. ker sem tam o enem vrabcu govorila, pa o neobstoječem golobu  [smiley=1grin1.gif] da sploh nič ne pečem pa si ne upam verjet, da mi lahko kaki piškoti sploh ratajo.

Zanimiv ti to penzlaš, ampak ...
Nak, jest sem se te bolj predstavljala ob eni dolenjski zidanci, pod enim kanadskim javorjem, lepo v gmah, na dekci,
pa poln enih čudnih puzzlov okrog nametanih, marjetice v rok (zraven tebe že ful scufanih listkov belih), ti pa potih v eno
mrmrajoča, kej a la »a bi tole mrbit že zdele al šele čez deset let«, in vsakih trideset sekund nervozni gibi, k ti te muhe tolk težijo ...

;D


Devi wrote on 30.07.2007 at 17:14:31:
sem pa očitno še zmer vrtičkar, ti pa še zmer o hrani... :)
dej presel se kam bližje, da pridem na tvoje piškote, me zanima, kake delaš ;)

Ej, da je tolk očitn, kok se spet neki s tem za-mene-primernim-in-zdravim-futrom ubadam? Uf ...
Ma, za tiste palačinke, ki jih boš ti enkrat pač še mogla pečt (dolg je dolg), bomo pa že kak plac najdl, pa magar na sred poti.

:-*
ARS

PS: Za piškote se pa kar na Ano obrn, jest se jih lotim bolj po pomoti.

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by Devi on 31.07.2007 at 20:37:40


ARS wrote on 30.07.2007 at 19:23:23:
Pišuka, jest pa nisem mela občutka, da se ne razumeva.  :-/

no ja, mal imava različne pristope, nič hujšega ;)
drugač imam pa mal ženskih problemov te dneve in nisem tolk šašava da bi spregledala pozornost močnih žensk, če jo dobim.
lahko si prepričana, da jemljem z vso resnostjo, kar mi imaš za povedat. :)

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by ARS on 01.08.2007 at 00:04:25


Ni za preveč resn vzet ... unga smajlija, k se po glav praska, se mi ni dal iskat,
da bi se zraven še smeju, se itak ne (le zakaj ne) ... pa sem ta neodločenga gor prlepla.


Devi wrote on 31.07.2007 at 20:37:40:
nisem tolk šašava da bi spregledala pozornost močnih žensk, če jo dobim.
lahko si prepričana, da jemljem z vso resnostjo, kar mi imaš za povedat. :)

To niti ni bistveno, moja prepričanost ali pa tvoja resnost; in obratno.
Najin dialog itak odseva obe, zaradi plodnosti pa je hkrati na moč koristen; verjamem, da ne samo za naju.
In to se meni zdi najbolj pomembno; koristnost, uporabnost, iskrenost, življenjskost ... ino podobno.
Zmešana čist zaprmej nisi, jest pa tut čist blond ne,  ;)
a preden še kako na račun "pozornosti močne ženske" rečeš (no, saj ne, da nisem, a sem včasih tut na moč švoh),
naj te spomnim na en zimzelen:


ARS wrote on 24.09.2003 at 15:28:19:
Druge najbolje učiš tisto, kar se moraš naučiti sam.  (Richard Bach, "Iluzije")

;)

Sicer pa, nikol ne uganeš, za čim sem prejle po forumu brskala?
Nisem se mogla spomnit, od kje imam v glavi povezavo tebe s kanadskim javorjem,
a skor zihr sem bla, da se je dogajala tukajle; kje pa drugje.
(To, da bom morala jaz maso narest, da jih bos ti pekla, pa tut ne vem, v katerem topiku se je začel deal.)
In sem brskala in ga našla, tvoj javor (a ga maš še?).
Potem sta me pa oba topika "Če bi me vprašali" čist not pozavgala, sem ju prebrala, od začetka do konca.
In kva sem se na cajte hahljala ... dobra topika sta, res dobra.
Pa precej forumske "zgodovine" je skozenj prepletene ...

Punca, kolk si pa ti tam iz mene stvari zvlekla! Uau!!
Spoštovanje, tako za vztrajnost kot za nesebično pozornost.
Le od kje si energijo za slednjo vlekla?
Bohlonej, res.


Devi wrote on 30.07.2007 at 17:14:31:
sem pa očitno še zmer vrtičkar, ti pa še zmer o hrani... ;)

Zanimiva slika, zgleda, da res:
ti mi prvovrsten, elementaren futr rihtaš, jest pa recepte skupaj devljem in kuhlo v rok držim.  ;D
Brez fertaha, lepo vas prosim, no!

http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1039124060/90#95

No, morda še danes kaj v njem drži, razen geografskih detajlov ... ;)
... a se mi dozdeva, da bi bil že čas za novega; za akrostih, da ne bo dvomov.
Če ne prej, zaprmej po najinem prvem srečanju.
Ja, kar težko je verjet, da se nekateri že pet let pogovarjamo, pa se še nismo srečali v živo ...

Kakorkoli, lepo bodi(te), predvsem v živo,
:-*
ARS

PS: No, viš, na veliko razočarana ZvezdicAa topik začne, pol vse svoje poste pobriše in gre v ilegalo,
topik se (od)rola pa vseen ... vzročno & vzorčno! Srečno, Donna, še enkrat!

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by Donna on 08.08.2007 at 13:36:58

Ars! A ti si ženska? No, samo tko, po niku sodeč, sem mislila, da si tip.
Kako to, da te nihče več ne more razočarat?
Ti to resno?
Mene razočarajo mnogi, pa ne samo ljudje. Tudi dogodki in stvari.
Vsak človek nosi v sebi en idol. Razočaranje je samo posledica prevelikih pričakovanj. Te imamo vsi.
In kako to, da si tko skulirana? Brez razočaranj in trpljenja? Potem nisi iz tega planeta. Mal bolj boš morala opisat tale tvoja čustava, da ti bom lahko verjela.

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by ARS on 21.08.2007 at 23:07:30



Donna wrote on 08.08.2007 at 13:36:58:
Kako to, da te nihče več ne more razočarat?
Ti to resno?

Si imela morda občutek, da se šalim?


ARS wrote on 28.07.2007 at 00:14:17:
Ko pa si zgodim neuresničeno pričakovanje, vzrokov zanj niti slučajno ne iščem navzven in pri drugih, temveč izključno navznoter.
A pri tem ne čutim nobenega razočaranja nad sabo, temveč zgolj firbec in željo po odpravi vzorcev, ki mi ne služijo.

In mi je hkrati blizu tale izrek Jima Rohna:

»We must all suffer one of two things: the pain of discipline or the pain of regret or disappointment.»

In če parafraziram, osebno sem se nekega dne pač odločila, da bom disicplino furala, ne pa obžalovanj in razočaranj.
In pri tem običajno ne trpim več prav baročno ...
(No, ta najbl se trenutno mučim okrog rednega, dnevnega "miganja", pa še kej bi se našl, tut bolj pomembnega.)

Je pa zanimivo tudi George (v seriji »Dead Like Me«) razlagala:

»I'd say I'm sorry to disappoint you, but I'm not. I excel at not giving a  s h i t.
Experience has taught me that interest begets expectation, and expectation begets disappointment,
so the key to avoiding disappointment is to avoid interest.
A equals B equals C equals A, or whatever.«


Donna wrote on 08.08.2007 at 13:36:58:
Vsak človek nosi v sebi en idol. Razočaranje je samo posledica prevelikih pričakovanj. Te imamo vsi.

Po moje bi bilo kul, če bi ti začela svoja mišljenja v ednini in v prvi osebi pisat.
Namreč, VSAK oz. VSI nimamo ne prevelikih pričakovanj ne razočaranj niti idolov; na primer.


Donna wrote on 08.08.2007 at 13:36:58:
In kako to, da si tko skulirana? Brez razočaranj in trpljenja? Potem nisi iz tega planeta.

Ma, tko me npr. vidiš/bereš ti.
En(a) je "skuliran(a)" na enih "področjih", ti na drugih, jest pa na tretjih ... in se drug od drugega učimo; lahko.
Ja, ni razočaranj, a nikjer nisem zapisala, da je moje življenje »brez trpljenja«.
Je pa res, da je meni »trpljenje« dandanes že čist preveč dramatična beseda;
mi je bližje in veliko bolj točna »bolečina«.


Donna wrote on 08.08.2007 at 13:36:58:
Mal bolj boš morala opisat tale tvoja čustava, da ti bom lahko verjela.

Lej, men je čist vseen, ali mi ti verjameš ali pa ne; treba je pa itak sam' umret.
Pišem (ti) praviloma o svojih izkušnjah, videnju in delovanju.
In ko me kaj zanima, vprašam. Ali pa ko mi kaj ni jasno. In se učim; sebe, tudi skozi druge in zaradi njih.
Skratka, tale forum je meni d'best, ko gre za izmenjavo mnenj, znanj in izkušenj, ne pa za dokazovanja, prepričevanja ino podobno.

Lepo bodi(te),
ARS

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by Donna on 29.08.2007 at 11:50:57

Dober odgovor ARS.
Pa kako to, da najdeš na vse odgovore?
Moje osebno razmišljanje je malce drugačno. Seveda sem razočarana. Včasih celo tako močno, da bi najraje zapustila tale planet in se sestrelila v vesolje.
Pa ni to od mojih ne vem kako velikih pričakovanj. Enostavno me razočarajo dogodki na planetu, ki se dogajajo in katerih ne morem spremeniti. Pa tudi ljudje sami kot taki.
Odkrila sem preko lastnih zapažanj in izkušenj, da večina samo manipulira. Več ali manj iščejo od drugih ljudi osebno zadovoljstvo in samo jemljejo, dajejo pa prav bore malo. Me moti na moč, da je v sodobni potrošniški družbi merilo uspeha material ne pa človekove osnovne potrebe, kot so na primer ljubezn in sreča. Pa dobrota. Vse bolj pogrešem odkritosrčno, naravno dobroto, biti dober do drugih, jih spoštovati, ne pa samo ugajati in jemati.
Velika razočaranja so pelin, ki puste v človeku brazgotine za vedno. Zdravila ni.

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by en_bk on 29.08.2007 at 12:28:50


Donna wrote on 29.08.2007 at 11:50:57:
Dober odgovor ARS.
Pa kako to, da najdeš na vse odgovore?
Moje osebno razmišljanje je malce drugačno. Seveda sem razočarana. Včasih celo tako močno, da bi najraje zapustila tale planet in se sestrelila v vesolje.
Pa ni to od mojih ne vem kako velikih pričakovanj. Enostavno me razočarajo dogodki na planetu, ki se dogajajo in katerih ne morem spremeniti. Pa tudi ljudje sami kot taki.
Odkrila sem preko lastnih zapažanj in izkušenj, da večina samo manipulira. Več ali manj iščejo od drugih ljudi osebno zadovoljstvo in samo jemljejo, dajejo pa prav bore malo. Me moti na moč, da je v sodobni potrošniški družbi merilo uspeha material ne pa človekove osnovne potrebe, kot so na primer ljubezn in sreča. Pa dobrota. Vse bolj pogrešem odkritosrčno, naravno dobroto, biti dober do drugih, jih spoštovati, ne pa samo ugajati in jemati.
Velika razočaranja so pelin, ki puste v človeku brazgotine za vedno. Zdravila ni.


Hehe, Donna

Tole si pa tko kjutkan napisala :-*

Prou en tak vzorčen primer punčke, ki žrtvira, srotke al pa reuke, bi reku.

Kva pa (me je čist slučajno slučajno in sploh nehote prešinilo, tko da ne zamert no), mislm, kva pa, če bi ti probala bit odkritosrčna, naravno dobra, spoštljiva do, eee, sebe in drugih, ne da bi ob tem želela ugajat in ne da bi ob tem pričakovala karkol, kar bi lahko vzela, recimo, recimo, no, zahvalo al pa kakšno drugo plačilo (nasmeh, denar, da bi te mel radi, da bi te hvalili, pa tko). Me prou fest zanima, kaj bi blo pol. A bi še pogrešala vse to, kar zdej pogrešaš.

Če so razočaranja pelin, brazgotine, za kterga ni zdravila, pomen, da se nisi naučila, kar bi se morala.

Ne se dat motit, Donna, sem čist tko mal uskoču.
:-*

Title: Re: Moje veliko razočaranje...
Post by ARS on 09.09.2007 at 15:07:13



Donna wrote on 29.08.2007 at 11:50:57:
Pa kako to, da najdeš na vse odgovore?

Praviloma je tko, da tisti, ki išče, odgovor tudi najde.  ;)


Donna wrote on 29.08.2007 at 11:50:57:
Enostavno me razočarajo dogodki na planetu, ki se dogajajo in katerih ne morem spremeniti. Pa tudi ljudje sami kot taki. Odkrila sem preko lastnih zapažanj in izkušenj, da večina samo manipulira. Več ali manj iščejo od drugih ljudi osebno zadovoljstvo in samo jemljejo, dajejo pa prav bore malo. Me moti na moč, da je v sodobni potrošniški družbi merilo uspeha material ne pa človekove osnovne potrebe, kot so na primer ljubezn in sreča. Pa dobrota. Vse bolj pogrešem odkritosrčno, naravno dobroto, biti dober do drugih, jih spoštovati, ne pa samo ugajati in jemati.

Ma, loti se tistih dogodkov oz. dejanj/delovanj, ki jih lahko spremeniš, pa boš imela ves lajf dost dela ...
Ja, tistih, kjer igraš glavno (ali pa stransko) vlogo ti; ostale pa pr mir pust al pa amneziri.

Pa saj ti je en_bk odličen namig dal:


en_bk wrote on 29.08.2007 at 12:28:50:
mislm, kva pa, če bi ti probala bit odkritosrčna, naravno dobra, spoštljiva do, eee, sebe in drugih, ne da bi ob tem želela ugajat in ne da bi ob tem pričakovala karkol, kar bi lahko vzela, recimo, recimo, no, zahvalo al pa kakšno drugo plačilo (nasmeh, denar, da bi te mel radi, da bi te hvalili, pa tko). Me prou fest zanima, kaj bi blo pol. A bi še pogrešala vse to, kar zdej pogrešaš.


Donna wrote on 29.08.2007 at 11:50:57:
Velika razočaranja so pelin, ki puste v človeku brazgotine za vedno. Zdravila ni.

O razočaranjih se mi ne da več ... brazgotine so lohk prav seksi ... zdravilo za skorajda vse pa je zaprmej akcija/delovanje.

Lepo bodi(te),
ARS

Svet pogovorov » Powered by YaBB 2.3!
YaBB © 2000-2008. All Rights Reserved.