titud wrote on 30.03.2007 at 14:26:56:

Jest se sicer na to ne spoznam kaj preveč, ampak se mi zdi, da so stvari, ki jih v nezavednem nahaja Žižek, kar se le da profane. Tam menda lahko recimo spoštovanje različnih avtoritet, kot tudi vse ideologije, ki se s tem pojavijo. Namesto mitičnih zmajev torej prej kakšen podivjan trop psov.

bp

Quote:

Mam eno teorijo, da  ima ekskluzivnost dostopa do  'onostranskih' svetov za nujno posledico izgubo dostopa do teh svetov. Če se namreč  dostopi do teh svetov ne induvidalizirajo in na tak način ne inovarjo, je edino z ekskluzivo mogoče  zakrit  dejstvo, da je cerku zgubila  kjuč  do 'onstranstva'.

Eksluzivnost nujno vodi v profanizacijo, tko kot se je po moje zgodl tud s frojdovsko psihoanalizo: ko  se je iz mistične inovativno/provakativne teorije postala dominatna praksa in je nezavedno naredila za profano ropotoranco potisnjennih doživetij, po kateri subereno šari in s tem zakriva, da je izgubila stik z 'onostranstvom', dejasnkim nezavednim. Žižek  te ropotarnice vsaj   ne mistificira in  se obnaša  kot otroček, ki na podrešju daje starim pojmom nove pomene in jih spravlja med sabo  paradoksne  situacije. Če se ne motim, je vsaj za žižka oz. lacanovce nezavedno dejansko nespoznatno, če ni to seveda samo finta, da bi sprofanirani psihonalizi vrnili nekadnjo misterioznost, tkorekoč svetost. V tem smilsu je podoben vinku ošlaku, ki  je cerkveno obredje in kompletno kateheto sposoben razgalsit za  larifari ne da bi se hkrati odreku prepričanju, da ima  kršćanstvo kot  vera tkorekoč ekskluzivo za odrešenje.      

Jest imam zadnje čase en tak čuden občutek, da iskanje globin precej sovpada s pomanjkanjem odgovornosti.

bp

Quote:


Ali morda lahko natančneje razložiš, kaj si imel v mislih? Jaz imam namreč občutek, da ves čas sicer uporabljamo iste pojme, ampak govorimo o povsem različnih stvareh.

Kako ti razumeš iskanje globin in kako odgovornost?

Ne morem zdajle brat vsega, kar pišete, je preveč, glede naslova topica pa ...

Vsaka stvar je lahko beg pred sabo, tud njuejdž – če si nagnjen k bežanju pred sabo. To pomeni, če nisi sposoben bit iskren do sebe. Bistvo je v odločitvi, da se hočeš zares spoznat, ne pa da se še naprej slepiš.
Njuejdž, študij ezoterike, rastline moči, druženje ... karkoli – vse je samo pripomoček. Če en način postane edini, je to že napaka. Treba se je ves čas prilagajat. Spreminjat, opuščat in sprejemat, uvajat novosti ...
Samo v gibanju, v napredovanju, v širjenju je lajf (oboje, v smislu živosti in žura).

Odločitev za spoznati sebe ter potem in zato delat svoje delo – no matter what, tud če bo treba zamenjat vsa načela in vse načine delovanja – to je prelom, korak iz nemoči v moč, iz biti marioneta v biti svoje bitje. Ostržek in to ...

Ne vem več, kje točno sem videla povezavo, ampak ko sem pisala zgornje, sem se spomnila na tole:
Ravno včeraj se mi je na nov način pokazalo, kaj in zakaj je čas ... Bom kar sem napisala, da slučajno ne pozabim. In ker me zanima, če je to še komu smiselno. A je?

Čas je samo zaustavljanje stalnega toka, razločevanje nečesa, kar je kontinuirano in enotno, na dele. Glede na prostor, ki se mi zdi primaren (kljub poenotenju obeh v prostor-čas na univerzalni ravni) ga tudi čutim kot sekundarnega. Občutek, ko izgine čas, sem doživela že velikokrat, nikoli pa ni izginil prostor, čeprav je bil zelo abstrahiran glede na tegale, ki ga vidim z odprtimi očmi.
Čas je izvorno samo upor (raz)uma proti neskončnosti vsega, kar obstaja, ker s svojimi omejenimi sposobnostmi vsega ne more neposredno zapopasti.
Še z drugega stališča: čas je občutek, ki nastaja zaradi trenja med centrifugalno silo duha (nezgoščene energije) in centripetalno silo materije (zgoščene energije).

Aha, zdaj vem, zakaj sem se spomnila na čas. Ker sem govorila o odločitvi za ... za celost, recimo. Čas pa je posledica odločitve proti ... Al pa še raje posledica neodločitve za ...

No, to.  

Quote:



aveš da jest tut

Quote:


Po moje te ta občutek ne vara, ker  se sicer individulani dostop do globin  reflektira v induvidualni zavesti le skozi prevladujoča idelogijo kot aktualno obliko kolektivne zavesti.  Dogaja se paradoks, da moderna liberalna idelogija prav s tem, ko zahteva od posameznika  individualno angažiranost in odgovornost, z njo kamuflira svojo ideološkost.