Živijo...
Ko sem brala spodnjo temo, me je prešinilo, da bi lahko tukaj dobila kak pameten odgovor na mojo dilemico
Torej... Bila je zabava... neka novoletna reč, vendar v takem finem stilu (brez alkohola, mesa, ...ipd)
In sedim na skrajnem desnem koncu sobe, ko na drugi strani sobe zagledam takooo simpatično bitje...
Sem namreč zelo izbirčne sorte in ni kar tako, da mi nekdo pade v srčka... torej... imava "moment"... se gledava... telo mi preplavijo mravljinci... nepopisno...
Ampak, kaj sedaj?? Iz zabave sem morala oditi pred koncem, tako da niti ni bilo priložnosti, da bi spregovorila kako besedo... ostal je pa v mojih mislih... kake tri dni se mi je še sanjalo o njemu...
Prijateljica me je spodbujala naj mu napišem e-mail (katerega imam pa čeprav se še spoznala nisva) vendar sem sama nekako mnenja "what is ment to be is ment to be" in sem pustila vse skupaj...
Nakar nekega popoldneva (ko bi morala delati dopoldne:)) sedim v službi in sem nekako otožna... razmišljam o ljubezni... o tem ali sploh še kaj takega obstaja... in kot odgovor na moje vprašanje se na vratih pojavi... on:)
Skoraj sem iz stola padla... Nekako jemljem te stvari kot znake... ne vem... tudi on me je bil vesel... čeprav se "ne poznava"...
Vendar več od tega ni bilo... Čez par dni spoznam žensko... ki mi, ko ji omenim, da mi je nekdo padel v srčka, kot iz topa izstreli njegovo ime... ne, nič ni bilo tako očitnega ali logičnega, da bi po tem lahko sklepala... pa vendar je vedela...
Torej... sedaj sem v precepu... ali narediti korak naprej? Ali se samo prepustiti toku dogodkov...
Zanima me predvsem moški pogled na to
Že vnaprej vsem hvala za odgovore

Bodite fajn, objem,
Q

ti v bistvu sprašuješ "ali upat na to, da bo temu simpatičnemu bitju postalo jasno, da naj bi on naredil prvi korak", ane?

upanje umre zadnje anyway 917 je mislm da kr lepo razložu sceno

Nič kaj zgovorni niso tile naši fantje kaj Quadesh?

Dejmo fantje no, boste pa ja dekletu napisal še kej madonca ??? Odločitve so res da na nas samih, kakšen nasvet je pa tu in tam le dobrodošel! Če drugega ne, da nam pokaže kako razmišljajo in vidijo določene situacije ostali!

Kako pa drugače Quadesh? Se je že kaj opogumil tale tvoj pobeček? Če se še ni, je najbolje da mu kar takoj poveš, da se bo celo življenje tepel po glavi če bo zamudil to tako lepo priložnost, ker da, vsako jabolko še zdaleč ni enako sladko !!!!!

Dejmo dejmo fantje, napište še kako misel punci za božjo vojo !

jest imam najrajš če mi ženska da jasno vedet da nej že naredim ta prvi korak hehe
sem en tistih ki oklevajo mencajo in preverijo vse možne scenarije zato ponavadi marsikaj zamudim
sicer se trudim da bi drugač razmišljal pa mi ne gre glih hehe

verjamem da nisem edini tak zato mej to v mislih

drgač pa se strinjam z 917 in lahko samo še dodam:

Ni dileme stvar je jasna, ta rešitev je res krasna

917 wrote on 07.01.2007 at 15:16:08:


917 hvala ti ful za tole spodbudo Se strinjam s tabo...odločitve so na naši strani, ampak je zanimivo vidt različne poglede na določeno situacijo... sploh je to zanimivo pri takih moški-ženska zdevah
Kot sem vidla si ti tudi že dobil ful odgovorov-bi kej napisala pa je že vse napisano
Lohka ti le zaželim, naj se ti tvoja situacija razplete čimbolj ugodno... držim fige

Prebrala sem samo prvo sporočilo.
Jaz osebno mislim, da je najtežje narediti zadnji korak, kot pa prvega.
Večina naših ljubezni se ne uresnični ravno zavoljo dvoma in strahu. Nismo prepričani vase, tvegamo ali bomo sprejeti ali zavrnjeni in ravno v tem tveganju je čar vsega. Bez poguma, bi pa se svet že davno ustavil...
Ne odobravam siljenja v neko osebo, samo začeti je nekje pač treba kajne da? Brez nič...je samo jen beden nič.
Baje so taki časi, da ženske v večini primerov osvajamo in me moški nas. Vse je na glavo. Velikokrat se zgrozim od pogledu na ženske in dekleta, ki so v teh svojih dejanjih že kar nasilne. Oblečejo se izivalno, potem pa so kot lovače pripravljene na plen, ki jim je trenutno všeč in hopla...
Kaj si o tem mislite moški, si samo predstavljam lahko, meni se že kar smilite. Od vse pohote in nagih teles, bi se še meni zmešalo...še dobro, da sem ženska.
je pa prav mikavno in nadve orečujoče omrežit kr enga tipa, ga totalno zmešat, zavest, in čuvat pred drugimi...takega občutka človek ne doživi vsak dan, enkratna zmaga je to in prav paše. Priznam. Daje veliko veličino egu in človek začne verjeti v svoje sposobnosti, svoj šarm in pohoto. Na delo punca. Čimprej, dokler ti ga katera druga ne spelje.

Ja brez poguma, pa pri celi stvari ne gre. ravno zavoljo strahu in omahovanja marsikatera ljubezen ni zaživela, čeprav bi lahko. Brez pogumnih ljudi, bi se lajf tukaj na zemlji ostavil za večno.
Tisto kar sem pisala o lovačah in pohotnicah, ki zapeljujejo moške je res. Je pa tudi druga plat te zgodbe. Moški bi imeli raje za dekle ob sebi čisto povprečno in ne vem kako lepo dekle, kot pa fanfatalko ali celo lepotico, za katero bi se vsak dan tresli, da je kdo drug ne prevzame...Kar napišejo naj moški še to. Prej se lepotic bojijo in une nasilne lovače tudi niso za dolgotrajno ljubezensko zvezo, prej za eno nočno avanturo.
mam prav moški ali se spet motim?

Donna wrote on 12.01.2007 at 16:37:19:

Jaz pa pravim, da se v tem pogledu niti ne motiš toliko   ...