Boštyxz wrote on 22.12.2006 at 16:13:54:


men je v bistvu vseeno al je vesolje kaos al urejen sistem. ne rabim razumet vesolja, zato da bi ga lahko čutila in se povezala z njim.

tai wrote on 22.12.2006 at 02:15:14:


ne vem, a res misliš, da rabiš boga, da se ti ni treba tako prekleto trudit v življenju?

tai wrote on 22.12.2006 at 02:15:14:


a čutiš potrebo (ali željo) po tem, da te nekdo vodi? a svojemu lastnemu vodstvu ne zaupaš dovolj?

tai wrote on 22.12.2006 at 02:15:14:


pač Bog naj bi imel glavno besedo, torej je na vrhu hierarhije. takoj nad redovi angelov/polbogov/guruji...

sicer pa evo, čemu bi se jaz trudil argumentirat povezavo:

Boštyxz wrote on 21.12.2006 at 09:37:08:



tai wrote on 22.12.2006 at 02:15:14:


sej nima veze iz česa je kdo, govorim samo o ureditvi. ljudje smo ravno tako iz istega testa, pa so eni vladarji, zemeljska ureditev je hierarhična

IceIsNice wrote on 22.12.2006 at 00:41:44:



to pa moram... evo nekaj kar me zlo spominja na to debato-sploh na tale del.. naključje-sori

iz Geota:

SNEŽNI KRISTALI

NEBEŠKO OBLIKOVANJE

Pisana mešanica pravilnosti in naključja, reda in kaosa, vzorcev in zmešnjave, je za strokovnjake uganka-in to vse večja. Bolj ko proučujejo to minljivo lepoto več vprašanj je brez odgovora.

sounds familiar

Oldio wrote on 22.12.2006 at 23:03:10:


Zakoni so postavljeni in ovrženi. To postaja vedno bolj moderno. Vprašanje je kateri zakoni so res tako univerzalni, da se jim moramo pokoravat.

spark wrote on 22.12.2006 at 23:22:50:


znanstveniki zadnje čase posvečajo precej pozornosti enemu novemu terminu, konceptu "inteligent design", zaradi katerega se Darwinovi evolucijski teoriji zelo slabo piše

vedno več znanstvenikov je namreč mnenja, da obstaja neka inteligenca, ki dizajnira življenje. odkrivajo, da se nekateri organizmi niso mogle razviti v skladu načela naravne selekcije, ki vključuje načelo postopnosti, ampak so morali biti razviti po premišljenem načrtu in v enem šusu

po moji filozofiji, ki jo še razvijam in za katero sem dobil navdih iz kabalistične filozofije (meni je kabala bolj filozofija kot religija), je človek  kreator (torej človek, ne Bog) na spiritualnem, mentalnem in astralnem nivoju in vse kar ustvari na teh nivojih lahko manifestira in preizkusi tudi v fizičnem svetu (ki je v samem bistvu, kot vse, naš playground)

Bardo_Thodol wrote on 23.12.2006 at 11:45:05:


Jasno, če spremeniš količnik ali razmerje, potem to ni več dvodimenzionalni krog, ampak neka druga oblika. Tu ne vidim zakona, ki bi se mu moral pokoravat, ampak zgolj opis kroga. S formulo za krog opišeš krog.

Bardo_Thodol wrote on 23.12.2006 at 11:45:05:


Po Einsteinu je itak vse relativno. A je krog, ki se zelo zelo hitro giblje pravokotno na tebe, še kar krog?

Bardo_Thodol wrote on 23.12.2006 at 12:28:51:


Ja sej, če hoč krog, maš krog. Če hoč elipso, maš elipso. Big deal. Dvodimenzionalni krog bo vedno krog. Kje je tle omejitev? To je samo opis. Pa zakaj bi spreminjal že dober opis nečesa. Znanost samo *opisuje* kar lahko tako ali drugače zaznamo in izmerimo. Opisuje s formulami. Formule nastanejo na podlagi naših zaznav, meritev. Formule so opis zaznave, meritev in ponavadi tudi predpostavke, da tako in tako je v vseh pogojih, v vsem vesolju in da ne more biti drugače.

Bardo_Thodol wrote on 23.12.2006 at 12:28:51:


Relativnost v osnovi pravi, da je naša zaznava odvisna od hitrosti gibanja. Če se nekaj lik giblje zelo zelo hitro, je bolj razpotegnen čez prostor. Če se nekaj giblje neskončno hitro, pa čas in prostor izgineta (si naenkrat v točki A in v točki B in C, zato ne obstaja ne prej ne kasneje, pa tudi pot ne obstaja). Že astralno telo (sanje) se giblje hitreje, čas se razpotegne, v nekaj minutah presanjaš cele dogodivščine. Torej, s kakšno formulo opišeš našo zaznavo kroga, ki se giblje zelo zelo hitro in random spreminja smer? S tem, da itak dve dimenzije obstajata samo na papirju, zato dejva probat opisat kroglo.

Itak, vesolje je poljubno, nepredvidljivo, po kvantni fiziki. Ob predpostavki, da je vesolje neskončno, postane v tej neskončnosti možnosti, variacij, zadeva, ki je sama po sebi še tako malo verjetna, v končni fazi realna, uresničljiva.