titud wrote on 21.09.2006 at 12:43:22:Po moje se je ta shizma dejanska, zgodila se je z besedo, potencial zanjo pa se je v enosti že nahajal: kot da je v enosti obstajalo že nekakšno hrepenenje po stanju ločenosti (v tem smislu mi sede žižkove opredlitve občutja enosti kot melanhonije, kot neke vrste otopelega čakanja na dogodek - besedo). Ker je z besedo v enosti zazijala nepresegljiva zev (za njeno preseganje pač nimao drugega orodja kot besedo samo, ki je to zev ustvarila), si njene pomene organiziramo v dogmo in si preko nje naredimo svet spet melanhonično cel/varen/domač... Ne vidim nobenega razloga, zakaj tega stanja enosti ne bi privoščil vskomur, ki si ga uspe zares dosečt in zakaj bi moral ves čas zavestno in prislno živet v shizmi, ki je itak realna in se ji ne da ubežat...
Recimo, da imaš prav, vendar je v tem primeru religija samo eno od zdravil za plombiranje shizme, recimo najstarejše in najslabše - nekaj takega kot amputacija. Zakaj bi torej še naprej amputirali, če imamo na voljo mnogo drugih, boljših in manj škodljivih načinov celjenja?
titud wrote on 21.09.2006 at 14:00:25:Oldio wrote on 21.09.2006 at 12:18:25:Oba dokazujeta, da ima religija kup slabih učinkov, ima pa enega dobrega, to je lepilo, ki drži skupaj nacijo, kajti ljudje smo čredna bitja, ki potrebujejo liderja in ideologijo. V zahodnem svetu to vlogo prevzema demokracija, ki pa je v bistvu ena navadna religija s kupom dogm in le še manjšina pametnih verjame vanje.
Zahod tako ostaja vedno bolj brez lepila, in le še nacionalizem ostaja kot rešilna bilka, ter gola vojaška moč v rokah bušmana. Na drugi strani pa fundamentalizem, to pa je strašen obet.
Še vedno pa nimamo kaj dosti interpretacij papeževega citata. Strokovnjaki z mnenji na dan.
Jest se strinjam s t-jem, da v religije organizirane religioznosti nimajo nobenih dobrih učinkov. Na njihovi podlagi temelječe skupnosi navznotraj dušijo težnjo po induvididualizaciji posameznikov, navzen pa isto počnjejo do drugih skupnosti, da se na tak negativen način samopotrjujejo. Umik religije kot osnove za skupnostno identifikacijo pa ne pomen, da mora skupnost razpast na med seboj enkovredne atomizirane individue (kot religije vidijo nemožnost obstoja ateističnih skupnosti ali celo kot sami neoliberlaci dejansko gojijo ta svoj ideal in ki vidijo skupnost le kot med sabo funkcionalno organiziacijo posmeznikov po meritokratskem/sposobnostnem principu). Jest misilm, da je osnova za skupnost še vedno religizona (v smislu občutenja enosti kot prežnega čustva - ljubezeni), vendar je ta religiznost povsem idividualna in ne od zunaj določena oz. sistemsko religijsko zapovedana.
Skupnost je stvar nuje posameznika - kot rojeni nimamo nobenih možnosti za preživetje brez vsaj atomarne skupnosti. Kar se nadaljuje tudi kasneje. Osnova skupnosti je torej popolnoma biološka potreba. Je nesmiselno govoriti, da so črede gazel visoko religiozne v primerjavi s tigri...
Skupnost tudi ni nič drugega kot neka bolj ali manj abstrakna množica posameznikov - umik religije tu ne pomeni ničesar, saj se skupnosti organizirajo zaradi potreb posameznikov. V tem pogledu je govor o ateizmu popoln nesmisel: konec koncev imamo kar nekaj zgodovinskih primerov (človeških) družb, ki so zmogle brez pojma boga, celo brez pojma nadnaravnega (recimo Konfucianstvo, taoizem, budizem, - vse te bi lahko opredelil kot ateistične religije).
In seveda je religioznost popolnoma individualno pogojena - natančno tako kot neumnost ali ignoranca.
titud wrote on 21.09.2006 at 16:03:18:Religija je samostojne celovit sistem vrednot, vedenj/verovanj in znanj, ki so danes razbite na znanost, umetnost, politiko/etiko/moralo, tako da današnjo religijo ni mogoče zvest na neko minimali skupni imenovalec ali maksimalno skupno vsoto teh področij človekovega delovanja. Prav tako skupnosti ni mogče zvest na vsoto posameznikov ali na njihov skupni imenovalec zaradi makisimiranje osebne koristi, ampak je smostojna kvaliteta, ki povratno oblikuje in določa tudi posameznika.
Religija ni nikakršen celovit sistem, temveč je samo način razlaganja sveta - način, ki bi ga morali že zdavnaj zavreči kot lažnjivega ali vsaj neprimernega: če rečemo, da je religija nek celovit sistem, smo na laž postavljeni takoj, ko njene trditve pridejo v nasprotje z dejstvi (skozi zgodovino se je, na primer, RKC doktrina krepko obračala), saj je njena celovitost postala nekonsistentna in se mora prilagajati - v tem pogledu ni nič bolj celovita od katerkoli znanosti ali teorije.
Isto je s skupnostjo: skupnost nikoli ne more biti nekaj samostojnega in neodvisnega od njenih delov: je po defoltu (matematično) množica vsaj dveh elementov, ne pa kot prazna množica ali neka superstruktura, katero bi si bilo mogoče predstavljati brez njenih delov, saj so tudi njene končne abstraktne lastnosti (recimo statistične) odvisne od lastnosti njenih delov. Prav tako ni skupnost kot abstraktna tista, ki bi karkoli oblikovala, temveč to oblikovanje počnejo vedno popolnoma konkretni posamezniki, ki to skupnost tvorijo.
uživajte!
Home
Pages: 
