en_bk wrote on 03.08.2006 at 11:52:07:



To je na kratko en_bk?  
Kako je pol na široko?  

Sem ugotovila, da mi ne sede drugih spraševat, kakšna je njihova slika . Sem kaj pol zato? Neradodarni ego? Raje sama vidim, preučujem, ugibam...

Če drug sam pove sliko, je ok, vendar Bob ne daj, da bi od mene pričakoval, da jo izpolnim (drugače jo z veseljem). Bi me najbrž preveč razžalostilo, če bi jo, in je ne bi cenili, ali je ne bi mogla. So, I don't really wanna know; I guess. Fear?

joooj!! Čekaut, na kaj me je moj orakelj danes zjutraj napeljal ( : classic Mayan) ; nekdo je po dolgem času update-al stran, na ktero sicer hodim gledat svoj majevski horoskop -

Quote:
http://astrodreamadvisor.com/OSHO_Quotes.html

Berem topik od začetka in sproti pišem.

Zakaj je manipulacija dobra?
Gledano s stališča, kjer se razločuje na dobro in slabo, ni dobra.
Gledano s pozicije, kjer nasprotij ni, torej iz onkraj dobrega in zlega, pa je zgolj vrednostno neopredeljena izkušnja na poti učenja. Učenja o čem? O sebi in svetu, bi rekla. O prihajanju k samemu sebi, ki sem jaz in ki sem svet. Two in one. Three in one. All in one. Simpl k tablete pralnega praška.

Če se pogovarjamo o manipulaciji, bi blo dobro najprej preverit, če govorimo o isti stvari. Jo najprej definirat.
Meni manipulacija pomeni to, da nekdo govori ali deluje na nek način z namenom, da bo dosegel nekaj določenega, a ne pove, kaj je to, kar hoče doseči, ali pa celo prikrije svoj resnični namen. Manipulacija je torej zavestno zavajanje nekoga v korist manipulatorja, pri čemer je manipulatorjev (pravi) namen ali cilj prikrit. Če pravi namen ni prikrit, potem zame to ni več manipulacija, ampak je vplivanje, ki pa se lahko kaže na najrazličnejše načine – od pasivnega zgleda do vsiljevanja.

Po moje zato misliš, da je manipulacija "grozna", Eva, ker prikriva resnico, tebi pa je najbrž cilj resnico spoznat/doživet. In grozno ti je, ko vidiš, da kdo temu (zavestno) nasprotuje. In primer, ki si ga dala ("terapevtska manipulacija"), po moje ni manipulacija. Je igra, ki jo sprejmeta obe. Obe vesta, za kaj gre, samo ena neznanka je v igri. Da je bolj zabavno, če drugega ne.

Druga stran. Odnosi. Itak. Manipulacija se ne more dogajat drugje kot v odnosih.
En bk piše, da je zveza iz treh enot: eden, drugi in njun odnos. Pred časom sem to šteknila, pravzaprav zagledala, tako jasno, da sem imela cel žur. Videla sem, da je v bistvu odnos pred enim in drugim, pa če se to še tko weird sliši. Ker odnos je gibanje, eno in drugo pa je statika (ki ima sicer znotraj sebe spet ful enga gibanja, ker je vsako zase kompleksno in sestavljeno in množice odnosov ... nivoji nivoji ... plasti plasti ...). In ko se je dao (enost) razločil na dvoje, je bil vmes še de (v smislu Dao de jing (po stari transkripciji Tao te king) = Knjiga o dau in deju), ki ga prej nisem dobro razumela, kaj je. Zdaj vem, da je zavest. Dao se je zagibal in se kot de zavedel samega sebe, s tem pa je nastala prva razločitev (dvojnost, jin & jang), ker je eno ugledalo samega sebe in s tem sprožilo nadaljnje (binarno) razdeljevanje do nesknčne raznovrstnosti, ki jo imamo zdaj možnost (in privilegij) izkušati v vsem-kar-je. Vse je samo odnos, stalna dinamika. Od tod tantra. Edina stalnica v vesolju je sprememba ...
Ah, to me vsakič sproti zafascinira.

O, zdej so pa že duše dvojčice na sceni. Ja, valjda. Pa kompromisi in pričakovanja.

Mah, karkoli že je za razrešit, vedno pridem do iste ugotovitve: treba je totalno spoznat sebe, in sicer prek ogledala, ki ti ga nastavlja okolica. Na primer kompromisi: ko hočem vedeti, ali je nekaj treba sprejeti, se obrniti stran ali pa narediti kompromis med obojim, moram najprej vedeti, kaj hočem/moram/nameravam v življenju doseči. Ko vem, kaj je tisto, ugotovim še, kako do tja, in to je to. Pri kako se pa najraje zatakne. Tu pridejo na sceno tudi pričakovanja. Če od nekoga nekaj pričakujem, ne da bi mu to dala jasno vedeti, potem ga pravzaprav podtalno manipuliram, ker hočem od njega nekaj, za kar ne ve, da hočem (ne pojasnim svojega namena). Če pa nekomu povem, kaj želim od njega, mu pravzaprav povem, kaj od njega potrebujem za to, da dosežem svoj cilj/izpolnim svojo namero. To pa potem ni več pričakovanje (v smislu čakanje na nekaj). To je že bolj akcija, ki jo naredim na poti samoizpopolnjevanja. Od drugega je odvisno, kaj bo naredil, sama pa to lahko samo sprejmem ali se od tega distanciram. Lahko se tud bunim, kar ni ne eno ne drugo, ampak to ni glih perspektivno, ker ob tem zgubljam dragoceno energijo.

Vem, da se to lahko komu sliši egoistično, ampak: najpomembneje je popolnoma spoznati sebe. Spoznavam pa se lahko v zrcalu sveta, stvarstva, katerega del sem. Pomemben je še način, kako to samospoznavanje dosegam. Najboljši je tisti, pri katerem največ pridobim in najmanj izgubim, ne da bi pri tem koga prizadela ali ga za karkoli prikrajšala. Tako ali tako pa mi je vedno bolj jasno, da je tisto, kar je zares (to pomeni dolgoročno) dobro zame, dobro tudi za druge. To mi kažejo izkušnje.
(No, zdaj sem prišla do posta 32, kjer Eva citira majevski orakelj. No, o taki selfishness govorim.)

Kako se to naredi? Tko, da se ne omejuješ s svojimi predpostavkami, pričakovanji, željami, razumom, čustvi. Da se ne jemlješ osebno, ampak univerzalno. Konkretno povedano: da se takrat, ko te nekaj zmoti (v smislu ko začutiš, da hočeš na nekaj odreagirat jezno, užaljeno, kakorkoli nasprotujoče), opazuješ, zakaj je to v tebi vzbudilo odpor. Najdeš razlog in potem veš. In ker veš, te ne more to več iztiriti. Ker si si pojasnil, ker zdaj veš in znaš in zaradi izkušnje tudi čutiš, da je res tako.

Brezpogojno ljubit je po moje isto kot popolnoma sprejemat. V obeh primerih imaš do ljudi (in sploh celega sveta) odnos, ki ni pogojen in zato tudi ni odvisen od ničesar drugega, kot od volje/namere/domišljije, ki so tisto, kar odnos (in sploh vse) poganja. In bolj ko so volje/namere vseh usklajene, boljši so odnosi. Bolj polni in osrečujoči. In na koncu čisti, neposredni in zabavno presenetljivi.

Free your mind and the rest will follow ...  

Sem se ob vsem tem barvitem šeranju in odzivih
spomnila na tale članek, ki je šel z mano ... Evo nam sken.


ARS

Duhovna rast ni nič drugega kot to, da se učimo ljubiti sebe. Lahko?
Simptomi notranjega miru
VARJA KALIŠNIK
Polet, rubrika Znamenje, 20. julija 2006
Se že sliši tako, je pa v resnici drugače. Ko imamo radi sebe, potem ne moremo več delati v službi, kjer nas ne spoštujejo in kjer ne zaslužimo dovolj. Ne moremo biti del partnerske zveze, v kateri ni medsebojne ljubezni, zaupanja, radosti ... Človek, ki ima rad sebe, je sposoben sebe sprejeti v vseh svojih senčnih in sončnih lastnostih. Pomeni, da ve, kaj so njegove lepe lastnosti, in še bolj pozna one druge. Svojih senc ne sprejema kot dejstvo, še manj jih zavija v papir žrtve, raje poskuša najti pot iz bolečin in povečati čas, ko je v radosti. Tega ne počne tako, da krivi drugega za svoje bolečine, ampak si odkrito prizna, katere njegove boleče lastnosti so ga pripeljale v tak položaj. Spet ne zato, da se okrivi, temveč zato, da jasno vidi svoj položaj. Prepoznava svoje potrebe in ve, da je sam odgovoren za njihovo izpolnitev. Te odgovornosti ne nalaga drugim.

Pravi: »Sebe ljubim že toliko, da lahko ljubim tudi tebe in da ti povem resnico o svojih čustvih.« Torej deli resnico o sebi in ne manipulira, ne zanika, ne igra vloge žrtve in ne nadzira položaja. Tak človek pomaga drugim tako, da ne pričakuje nič v zameno.

Tak človek lahko odprto sprejme ljubezen in je ne odkloni, ko mu jo ponudijo.

Ob tem ste verjetno pomislili, da je nihče ne odkloni. Pa ni res. Kolikokrat ste, kadar vam je nekdo podaril nekaj nepričakovanega, pomislili, kako bi mu lahko vrnili njegovo dobroto? In prav to je ta misel. Če mi nekdo brezpogojno nekaj daruje, ne potrebujem ničesar vrniti. Če pa me je strah, da bom ostala dolžna, ali pa se ukvarjam s tem, kaj si bo oni mislil, če mu ničesar ne vrnem, bom pristala v lastni bolečini. Je mar to namen darovanj? Da vas nekdo s svojim darilom potisne ob zid? Zagotovo ne, in če je, potem je bolje, da darilo zavrnete. Manj vas bo bolelo. Oni? Bo že moral sam ugotoviti, kaj se dogaja.

Kolikokrat ste, kadar vam je bilo nekaj silno všeč, najprej pomislili na ceno? Rekli ste: »Super je, to bi rada imela, ampak poglej ceno!« To pomeni, da ste odklonili ljubezen zato, ker ste zanikali svojo potrebo. Pred njo ste postavili ceno.

In še nekaj: človek, ki ljubi sebe, lahko loči ljudi po tem, kako ravnajo. Skratka, loči med osebnostjo in dejanjem. Pomeni, da ne obsodi človeka po samo enem dejanju. Ve, da je vsakdo zmotljiv, da lahko ima vsak od nas slab dan ali je pač slabe volje.

Človek ob ljubezni do sebe pravi: »Midva sva ločena, sva dve osebi, vendar sva si enaka. Zato prevzemam odgovornost za svoje odzive in ti hkrati puščam odgovornost za tvoje.«

In kaj se zgodi, ko začne človek res živeti takšno življenje?

Nič.

Razen tega, da v sebi začuti popoln mir. Potem začne razmišljati spontano in ne na osnovi strahov izkušenj. Uživa vsak trenutek. Ne čuti potrebe po tem, da bi sodil druge ali da bi interpretiral dejanja drugih. Izgubi potrebo po konfliktih. Velikokrat v sebi občuti potrebo po tem, da je hvaležen za vse, kar obstaja in kar se mu dogaja. Ima občutek povezanosti z drugimi in z naravo. Pogosto dobi napad smejanja. Občuti potrebo po tem, da dovoli, da se stvari dogodijo, in ne, da jih izsili.

Če imate takšne simptome ali vsaj enega, morda več, potem ste na dobri poti. Na poti proti neizogibnemu - ljubezni do sebe. Ta pomeni prehod. Prehod iz pogojne ljubezni v brezpogojno.

Kaj je ena in kaj druga?

Pogojna ljubezen je to, kar bolj ali manj prav vsi mi v resnici živimo, brezpogojna pa je raj, po katerem ravno tako vsi mi strastno hrepenimo.

Brezpogojna ljubezen je popolna širitev in ni niti čustva niti čustvena reakcija, ampak stanje.

Ko smo v brezpogojni ljubezni, čutimo občutek odgovornosti do tega, da vedno izberemo pravo rešitev za vse vpletene v naši zgodbi. Ko pokažemo na svoje pomanjkljivosti in pomanjkljivosti drugih, to storimo tako, da nikogar ne prizadenemo, ampak obogatimo in navdihnemo z željo po spremembi. Tako pomagamo sebi in drugim. Opogumimo druge, naj se ukvarjajo s svojimi navadami in razvadami, zato da postanejo močnejši, skratka, kažemo jim pot v moč. Pomagamo pa jim tako, da nimamo potrebe po sprejetju. To pomeni, da lahko povemo nekaj, za kar že vnaprej vemo, da bo prijatelja zabolelo in da tega noče slišati, brez olepšav in tako, da ga ne ranimo. Pomagamo tako, da drugemu namenimo moč, ljubezen, spoznanja in znanje, ki jih imamo sami. Ne bojimo se, da bo zato postal močnejši od nas in nas prevladal. Vidite, to bi bil egoizem. Samo to. Skratka, če vem, kako sem lahko močnejša, mirnejša in bolj ljubeča, vendar tega svojega načina ne podelim z drugimi, ker nočem, da imajo vse to, kar imam jaz, pomeni, da sem egoistka. Če počnem nasprotno, pomeni, da imam rada sebe in drugega.

Brezpogojna ljubezen da moč, da resnično vidimo, kaj je povzročilo neko stanje: da vidimo skozi zunanjo realnost, da vidimo resnične potrebe sebe in drugega, brez kritiziranja in sodb. Da vidimo temeljno dobroto v ljudeh. Ljudje v brezpogojni ljubezni vidijo svoje napake in jih popravljajo z radostjo. Vedo, da imajo napake, in jih ne skrivajo ter olepšujejo, še manj z njimi bičajo druge. Sprejmejo se v vseh svojih senčnih in sončnih lastnostih ter iščejo pot iz bolečin. Naredijo ravno tisto, česar drugi ljudje ne bi. Pomeni, da ko pomislijo na nekaj, česar ne bi nikoli storili, na primer skok s padalom ali tek na maratonu, se odločijo narediti ravno to. Dobro vedo, da za vsako takšno trditvijo tičijo varno skrite senčne lastnosti.

Skratka, vedno se ukvarjajo s svojimi čustvenimi in miselnimi vzorci, čeprav zaradi njih ne zapadejo v boleče položaje. Nenehno se imajo na prepihu.

Zdravilo ljubezni do sebe je vaja, ki na prvi pogled deluje preprosto in smešno. Skratka, glejte se v ogledalo in na glas izgovarjajte besede: Rada/rad se imam. Vsak dan vsaj pol ure.

Presenetili vas bodo stranski simptomi tega zdravila. Poskusite.


ARSkin PS: Članek je tudi na Spletnem delu, a zaklenjen: http://www.delo.si/index.php?sv_path=43,49&so=Polet&da=20060720&ed=&pa=43&ar=4e1...

Eva wrote on 01.08.2006 at 22:24:45:


Eva, odličnosti podreditve volji drugega kot se jo opisal v replayu na devin post, jest ne vidim v tem v tem tvojem  zgoraj opisanem trudu, da bi se v določenem odstotku  prilagodila njegovi volji. Ne gre za to, da ugotoviš, kaj bi jemu ustrezalo in potem se potem trudiš bit taka. To res pomen igrat vlogo, ki ti jo je določu  in za tvojo  prepračunljivost iz koristoljubja (kot je to po moje pravilno poimenovala arska ). A si v vajini zvezi sploh kdaj občutila, da  dejansko živiš njegovo voljo kot da bi bila tvoja  ti pri tem clo okrepila samoštovanje namest da bi ga zgubila?  Gre preprosto  za to, da se človeku  podrediš brez občutka, da se se mu samo prilagodu,  in za občutje, da si v tej podrejenosti še vedno ti v svoji 100% obliki...

titud wrote on 05.08.2006 at 10:59:01:

... in ta opazovanja, delovanja in doživljanja (brez)pogojne ljubezni ti/nam naplavijo uvide, da so "področja", kjer je posameznik (že) zmožen brezpogojne ljubezni; in d'best, ko sem ta posameznik (tudi) jaz. Kar je, seveda, dodaten poriv k še bolj zavzetemu, pa tudi vedno lahkotnejšemu učenju; predvsem sebe. Lahko.

Tako kot pri marsičem, gre tudi pri "osvajanju" brezpogojne ljubezni praviloma korak za korakom. In z dobrohotnostjo zaprmej lažje. No, tako doživljam jaz. Morda sem se res rodila brezpogojno ljubeča, a dandanes sem taka zgolj "na obroke"; ki pa jih je vedno več. In bolj kot se brezpogojno sprejemam, bolj brezpogojno ljubeče/ljubezen živim oz. več obeh; tako navznoter kot navzven.


ARS

najdobrodošlejši članek, ARS

kar nadaljujte, jest se učim počasi

ne vem, kolk ma veze z manipulacijo
kaj pa mislite o tem; en_bk si že enkrat omenil, da je jeza med mano in bogom za porihtat
Lahko razglObimo še kakšno na to temo:
kolk tega je za podelat med mano in bogom in kolk tega za podelit z drugim? Pa kdaj.
Vem, da je odgovor na vse Ljubezen oz. prisluhni srcu.
Pa tud člank je to povedal lepo. Kaj, če ugotoviš, da ej v tebi tolk tega čreva za pvoedat, da če bi hotel vse povedat.. phh jest mam pa zato prijateljico. Pa laži mi je pisat, kot govort; pa jemat cajt  s svojim pisanjem enemu že tako zaposlenemu človeku; ki bi mu morala zarad najinih razlik še daljkrat razlagat vse, rpeden bi kej dojela. Vem, da bi blo laži, če bi imel amal osnove, tko kot včasih, ko sva ene vaje delala in se na sploh več pogovarjala. Če se en dan ne izpovedujem v dnevnik, ko bi imel akej z apovedat, se mi druzga lahko precej zmeša.

Anyways, nisem bla odkrita z vami, dala sem vam tiste bolj predelane odzive. In vem, da bi vam šenkrat hotla dat take, sploh, ker je vsaka stvar za kej dobra.

razen članek od Ars, ki mi je bil najblj všeč.

pr en_bk-u se mi pa zdi, da misliš, da mi tega še ne vemo. Res jest niamma teorije aplicirane povsod, ampak isto je tud s tistim, akr je reku titud, men se je zdelo, da se je arskino pisanje strinjalo z njim in da je tvoje pisanej spet isto povedalo, ti pa daješ filing, kot da si mislu drugač??
Najprej sem že mislila, da boš hotel neki nasprotovat, ampak potem sploh nisi
to me je zmedlo
Sploh nisem navajena, da so kr vsi neki ljubeči in je vse nice, sam to en vem, a se razumemo, da se razumemo  

no, hvala vsem

aja anadr thing
mislm, da sm včeri nekje prebrala tale namig: vse, kar rabiš je ZDAJ. poglej, kej si točno zdaj, kaj si kaj dogaja etc. je to dovolj za samospoznavanje. Jest si dostkrat želim, da bi se dol usedla pa mal razčistila za nazaj, pol se pa začne ZDAJ kej dogajat, pa mislim, da mam pravico rečt: Dej mi mir!
Je to res, al bi morala to "motenje" miru takoj preštudirat u nulo.. saj najbrž universe res prnese točno tisto in točno takrat, ko rabiš = zdaj.

ahja, sm že

Matr, pa tale mularija! Sred kuhne prjau, da je lačna, u iber lačna. In da bo ja kmal in kakovostno sita, začnemo vlečt same ta dobre stvari na pult, pa hkrati tut bojda njej ljube; da ja nau kej narobe. In ji namignemo, da je zdej že pr en glih dost stara, da bi še sama kej nardila al pa vsaj pomagala, no, k ma skor šefa kuhne zraven in tolk kuharc na polic ... In jo enmal iz tira vrže, da zdej pa res ni primeren cajt, pa da bi rada tut še kej novga sprobala. Skratka, še preden se karkol prpravlat in kuhat začne, pa ona dobr razmisl in proba zaštekat, kaj se dogaja, se že zmrduje; zraven pa še neki o enih slikah in vzorcih momla.

Okej, okej, pa pejmo ven jest, prov, sej nas nau konc, pa futr tut nau preč pršu. Se odločmo, da jo pelemo h Kitajcu. In pol tej mulariji razlagamo jedilni list (ki je, memgrede, itak v skor slovenščini in vse gor piše), pa kermu je kej najbl všeč in zakva, pa palčke ji omenmo in kako se jih drži, pa da se jih splača uporabljat, ker imajo jedi z njimi res drugačen, polnejši okus. In ... mularija popizdi. Da ona se pa dons že nau nič novga učila, pa čeprav je v bistvu res to hotla, in ponovi, da je lačna ... ampak ne te hrane. Sicer pa ves ta futr itak že pozna in palčke tut skor že obvlada. V vsej zagretosti valjda presliš, da bi lohk pa tut z beštekom jedla ... in, da bo ja mir, se rajš odpelemo drugam.

No, kaj pa če bi šli v Asa? Tam se bojda otmeno je, pa same d'best stvari in v miru, a brezpogojno na dolgooo. Hm, sej to ona ve in ji je ideja skor všeč, pa vendarle ... zdele tja vseen ne bi. Itak so bli pa že s starci enkrat tam in ni blo nič tko posebnga, pa da ima že s svojimi procedurami u vrh glave posla, kaj bi jih še drugje tolk dolg gledala.

Ma, kam nej pelemo to mularijo, no? K Eriku ne, bo spet štala, pa še po francosk. Tam prot Kranj, k ata oštir sem pa tja clo kako arijo gostom zapoje, boljš da ne gremo gledat kako mularija z očmi zavija ... Jasno, h Gruntarju jo pelmo, na domač futr, majo tko dunajce kokr pice in pašto, ni hudič, da jim bo kej všeč. Ma, se bomo valjda sporazumel, no, in bli končn kokrtolk spodobn siti.

In kaj ona prjav, glih k se pred gostlno sparkiramo? Da pa ona v bistvu nič od tega ne bi, ker je itak preveč zmatrana in zaspana, pa nam tega v bistvu ni hotla prec povedat, ker jo je vseen zanimal, kam bomo šli, pa fino ji je jedilne liste brat ... In če je čist odkrita, bi ona zdele, v tem trenutku, itak sam en sendvič al pa hamburger; v miru, bo glih prou in ta prav cajt. In za konc prizna, da ona sicer včasih res manipulira, a v bistvu ne tolk na tak način, in zaključ, da hkrat tut ni navajena, da so vsi tko nekam prjazni z njo, pa to, in da upa, da se razumemo ... in da bomo šli še kdej kam skupi.

Ma, kaj nej vam rečem? Da smo bli vesel, k to ni bla naša mularija? Nak, se vzdržim.


ARS

PS:  Aja, pol smo šli pa kar nazaj domov; mularija v kuhno, mi pa direkt spat.