sinjeoka wrote on 03.01.2006 at 17:48:50:v moji generaciji so najhujši snobi tisti, vsi ki so alternativno navdahnjeni ...
res... takoj, ko se postaviš stopničko višje, izgubiš možnost relejtanja z vsemi "idioti", ki so kao stopničko nižje (dejansko zate tudi so). seveda višje kot se postaviš, bolj si osamljen in zato žalosten. poleg tega, da si žalosten, si tudi jezen, ker misliš, da moraš ohranjati in dokazovati drugim in seveda hkrati tudi sebi to (magično) podobo samega sebe, ki si jo ustvaril in jo želiš obdržati in po možnosti nadgraditi zaradi nikoli potešene potrebe po zapeljevanju (v takšni ali drugačni niansi). žal skoraj vsak pade v tako igrico, ko jo enkrat izkusi, saj se na tiste, ki so zapeljani in te občudujejo, seveda da vplivati. v tej iluziji moči postaneš žalosten in jezen iz zgoraj navedenih razlogov, poleg tega izgubiš svojo človeškost, pristnost, toplino, skratka samega sebe, izgubiš možnost biti srečen. tisti, ki so zapeljani, ne morejo živeti svoje moči, postavijo jo izven sebe. najhujši primer zapeljevanja je religija (in ultra-hudi duhovni učitelji pa astralni vodniki, ki mislijo, da so že boga za jajca prijeli in se jim ni treba nikoli več inkarnirati, hkrati pa se zgubljajo v iluzijah), zapeljani so verniki. noben vernik ne živi svoje moči, postavlja jo izven sebe. najpogostejši primer zapeljevanja pa seveda srečaš na dnevni bazi v žalostni podobi ženske, ki si v neverjetno kratkih periodah popravlja frizuro, z močno poudarjenim ali celo umetno povečanim oprsjem, kar se da oprijeto obleko, ki nekje doda in nekje odvzame, z očmi, ki v nedogled recitirajo vprašanje "a nisem huda?", z očmi, ki so prevzetne in hkrati otopele, da ne izdajo vseh kompleksov in strahov (med katerimi je največji strah pred zobom časa), z očmi, ki begajo, ne nehajo preverjati in niso več zmožne spontanega, pristnega in toplega kontakta. kako bedne in neskončno žalostne igrice