tudi strah Ga je lahko...iz ljubezni...

lahko je jezen...iz ljubezni..

lahko je sramezljiv....iz ljubezni...

lahko ubija....iz ljubezni....

lahko celo krade (npr. nase materialne zelje)....iz ljubezni...

On se ti lahko prikaze pred ocmi....iz ljubezni...

On se lahko sam ali preko svojih intimnih spremljevalcev pojavi v nam vidni obliki.....iz ljubezni....

On hoce da se predamu Njemu ali Njegovemu predstavniku...iz ljubezni

.....skratka On je oseba, ce hoce pa je lahko seveda tudi neoseben  

Madan Gopal Das wrote on 21.12.2005 at 10:55:06:


problem je v tem, da dokler te je strah se ne moreš iskreno predat.

Bog – s tem mislim tisto najvišje, kar zaobsega vse in v čemer vse je – je onkraj dobrega in zlega. Onkraj opredelitev. In ni oseba, ampak je nekaj abstraktnega. Raje rečem Duh, se mi zdi primerneje. Lahko pa se najbrž prikaže tudi skozi osebo, če je tistemu, kateremu se prikaže, tak način dojemanja bližji. (Moj brat, ko je bil kaka dva dni v komi, ga je na primer doživel kot vseobsegajočo brezosebno in brezoblično prisotnost, pa je bil vzgojen po krščansko, kjer je bog razumljen kot oseba, ne pa kot brezoseben absolut.)

Sem napisala že kup stvari, pa sem jih zbrisala. Spet sem namreč videla, kako o bogu res ni smiselno pisati. Kar koli zapišem ali izrečem, je na nekem nivoju res, ne nekem drugem pa tudi ne. In potem bi lahko sledile neskončne debate, kar se mi zdi precej brezplodno. (Še posebej, če vpleteni v debato nimajo dovolj kompatibilnih svojih definicij besed.) Boga je mogoče spoznati tako, da ga doživiš, ne pa da razumeš nek opis, koncept boga. Lahko pa ga najbrž doživiš tudi na podlagi koncepta, ki resnično ga dojameš šele, ko dobiš tudi izkušnjo. V kakšni pojavni obliki si ga predstavljaš (mogoče tudi to, kako ga doživiš), pa je odvisno od prikaza in predpostavk posamezne religije in posameznika.

Po moje ljudje potrebujejo predstavo o bogu kot osebi zato, da imajo model, kateremu se poskušajo približat. (Krščanskemu bogu na primer pripisujejo vse dobre, lepe lastnosti, ki veljajo za ljudi, le da so pri njem potencirane do najvišje mere, celo do neskončnosti.) Z nekakšno neopredeljivo vseobsegajočnostjo si najbrž v življenju večina ljudi težko kakor koli konkretno pomaga.

Še najbolje zame opiše ta najvišji princip taoizem (po novi transkripciji daoizem). Če koga zanima pregled daoizma, Knjige premen (tudi praktičen preizkus tega oraklja) in primerjava daoističnih nazorov s Heraklitovim – o tem sem pred leti pisala v diplomi z naslovom Premene v daoizmu: http://www.gape.org/mateja/files/Premene_v_daoizmu_dipl.doc

Naj bo bog v vas in vi v bogu.  

BOG JE POVSOD OKOLI NAS!!!! PREKLETI ATEISTI!!!!  

Arwen wrote on 16.12.2005 at 08:40:25:


Stvar, ki se ti dogaja, ni nič nenavadnega. Skozi takšna obdobja gremo pravzaprav skoraj vsi ljudje, eni lažje, drugi težje, nekateri nesrečniki se celo zaciklajo v njih. Vendar pa tvoj strah ni nepremagljiv. Toda preden  začneš iskati odgovore v religiozni literaturi, ti priporočam, da si izpopolniš vedenje z nekaterimi znanstvenimi spoznanji. Kako deluješ, kako zaznavaš, kaj se dogaja v tebi, kako se socializiraš, komuniciraš? Predlagam ti, da si prebereš eno zelo zanimivo in po moje tudi koristno knjigo avorice Mirjane Ule, Socialna psihologija. Gre za temeljna znanja o človeški naravi v odnosu do družbe in sveta, ki bi jih moral imeti vsak razmišljajoč in radoveden človek, še posebej, če je toliko senzibilen, da mu to že povzroča težave.

Prelistaj si to knjigo in morda boš lahko odkrila kakšne sledi, ki ti bodo nakazale, kje poiskati odgovore na tvoja vprašanja. Kot veš sama, nikdar ne obstaja  ena sama univerzalna knjiga, ki bi vsebovala vso modrost, je pa dobro začeti pri nekem dovolj široko zastavljenem viru znanja. Kot sem že dejal: daj priložnost znanosti preden začneš iskati odgovore v mitologiji in praznoverju. Če te ne bo zadovoljila, lahko še vedno poskusiš na vse možne ostale načine, kajne.

Glede spreminjanja samega sebe pa ti lahko rečem le, da ne obupaj in delaj tisto, kar misliš da je prav. Je pa res, da načrtne in temeljite spremembe osebnosti ne moreš narediti čez noč ali v enem letu, saj gre za dolgotrajen proces. Za sam subjekt je zadeva še tolio bolj mučna, ker sprememb sam niti ne more opaziti in se mu potemtakem zdi, da ves čas stopiclja na mestu, čeprav temu nemara ni tako. Skratka, ne obupaj.

sungod wrote on 22.12.2005 at 13:05:25:

Saj nisem nikjer govorila o tem, da bi moral bog (raje rečem duh) kakor koli pomagat. Pomagat si moraš itak sam. Vprašanje je le, a deluješ v skladu z duhom ali ne.

Drugače pa – grizem v jabolko že kar nekaj časa, pa se mi sploh ne zdi tako kislo.  

Quote:



Quote:

To, ja, to!  

Madan Gopal Das wrote on 23.12.2005 at 08:49:27:

Dobro in slabo je nekaj samo s stališča človeškega pogleda, ločevanja, nepopolnega razumevanja, zaradi pričakovanj in želja. Gledano od tod je torej oboje v njem, ja. Ampak pomembneje se mi zdi zavedati se tega, da sta dobro in slabo človeški opredelitvi, ki s samim bogom/duhom, ki v sebi ni razločen, nimata nič.

Quote:

Ker niti ni oseba niti je oseba.

Po moje se itak razumeva in v zelo veliki meri strinjava. Samo meni se ne da toliko razgrajevat in analizirat. Mi večinoma ni tolk zabavno, kaj čem.  

Quote:

http://www.pozitivke.net/article.php/DrobtiniceModrosti1