ARS wrote on 15.11.2005 at 10:37:24:


očitno Rakova Jelša ne spada v "čisto" Ljubljano. Čeprav rade volje priznam, da se Ljubljana po umazaniji z Bruslejm in Parizom ne more primerjati.


Moja teta je med drugim stanovala tudi v Saint-Denisu (moja tetka je za razliko od mojega fotra hard core umetnica, ki pa ji je sociala po francosko v sredini 90ih zasmrdela in se je vrnila v Slovenijo z željo po nadaljnem uživanju brezskrbnega in brezplodnega umetniškega življenja v Sloveniji (pri 50ih ima samo 2 leti delovne dobe). Seveda smo danes vsi krivi, ker ne dobi službe. Pa v Bruslju ti kaj dlje od Botanique in Gare du Nord ali pa Midi-a ni treb prav daleč iti, da vidiš svinjarijo. Celo v Oudergemu in Etterbeeku je zadosti svinjarije, da bi imelo 10 ljudi kaj početi vsaj en teden.

Ljubljani sem zamenjala prebivališče 4x in glede na to, da trenutno bivam le 500 m od glavnega parkirišča Snage se res čudim, zakaj nobenega pometača ni k nam. (Seveda se lahko tolažim da okoli Ljubljanskih Žal in v Zgornji Šiški ni bilo nikoli drugače).

p.s. Mogoče pa imam samo jaz zamaknjeno percepcijo kaj je svinjarija.          

sinjeoka wrote on 15.11.2005 at 16:08:27:

Ma, že daleč nazaj so imel navado rečt,
da je tisti, ki skoz neki dol gleda, pa v kotke,
zaprmej žalosten, nesrečen, al pa kej temu podobnga.
Za take so izjemneži tanajmanjše, za srečo kovance po tleh metal,
da so se nasmehnil vsaj takrat, ko so kakega ugledal in pobral.

O tem, da bojda "zunaj" vidmo predvsem tist,
kar je navznoter, pa tule ne bi, anede?
Ali pa celo kaj tretjega.
Na primer, da praviloma vidmo itak tist, kar čmo.
No, al pak kej četrtega na isto temo ...


ARS

titud wrote on 15.11.2005 at 09:40:49:


Hrepenenje in odobravanje nista na istem področju, ker je hrepenenje stvar želje - predstav in fantazem, vsako fantazmo načeloma odobravamo, problem pa je v tem, da se fantazme nikoli ne morejo spraviti v realnost - zato nikoli ne dobimo nihovega celotnega uresničanja (zmeraj nekaj več ali manj - česar ne dajemo zraven in si načeloma ne želimo).


titud wrote on 15.11.2005 at 09:40:49:


U bistvu ne moremo govoriti o uskladitvi, saj je ontološka raven pred psihološko - zato lahko v psihološkem smislu govorimo o sprejemanju, čustveni odnos, ki se nato izoblikuje v ničemer ne more oblikovati ontološke realnosti, temveč je lahko v skrajni meri samo poskus tiščanja glave v pesek. Seveda lahko izgradiš neko fantazmo in do nje vzpostaviš svoj psihološki odnos, vendar ima tudi ta fantazma svoj ontološki okvir oziroma svojo bit, ki je v njeni fantazmatskosti - njen obstoj je lahko popolnoma duhoven, fantazijski, hipotetičen...



uživaj!

titud wrote on 16.11.2005 at 13:32:57:



Lahko sicer govorimo tudi o paralelizmu (nasploh), vendar pa ne moremo mimo tega, da imata popolnoma različne zakonitosti in sestavne dele - zato ne gre za vprašanje, kaj je prej, kura ali jajce, ker psihološka jajca vali neka popolnoma drugačna vrsta ptičkic.

Lep primer so tisti, ki jih je njihova psihološka realnost popolnoma prevzela in se jim pravi težki duševni bolniki.

In če smo na čutnem, je še vedno dejstvo, da ni nikakršne psihološke dejavnosti brez telesa (seveda lahko forsiramo platonistilno varijanto - vendar pa s tem nikamor ne pridemo). Kot taka je tudi vsa naša "duhovna dejavnost" še vedno del čutne realnosti - vedno sicer obstaja upravičen dvom v vse, vendar pa če ne bi bilo ničesar, tudi dvomiti ne bi mogli.




uživajte!

titud wrote on 16.11.2005 at 14:43:05:


Kaj pomaga miški njena genialnost, potem ko se je enkrat že ujela v past

- v tem smislu, da enost sprejmemo ali ne: dejstvo je, da smo že v pasti...
- spet je vprašanje, če je tisto, po čemer se hrepeni, zares enost, lai je mogoče samo neka fantazma: - enost ni toliko stvar eksistence, kot stvar pogleda...




uživajte!

titud wrote on 17.11.2005 at 09:22:56:


(moja predpostavka je, da nihče noče biti v pasti - past ni nič dobrega za miške, tudi če že vse znajo: ker past ni stopnja učenja temvec konec eksistence)

Sem gledal dokumentarec, The God Who Wasn't There, kjer na koncu tip gre nazaj v svojo fundamentalistično šolo: tam je bil glavni in največji greh definiran kot dvom v svetega duha, s katerim takoj fašeš večno prekletstvo - u bistvu je razmišljanje največji greh fundamentalističnega krščanstva.

In je bilo zanimivo, kako so v šoli breme dokazovanja (recimo znanstvenega) preprosto prevalili na pleča otrok - ker je prva predpostavka to, da je vse, kar piše v Bibliji res...



uživajte!

titud wrote on 17.11.2005 at 12:36:27:


Načeloma se sicer dopušča tudi dvom, tako lahko dvomijo v vse - jeba je edino s svetim duhom (najbolj megleno stvarjo).

Fundamentalizem ne more biti oblika nikakršnega spoznanja - ker je njihova sistematičnost predvsem v tem, da preprosto rtečejo, da je nekaj stvar vere, vera pa ni orodje ali nosilka spoznanja.

Če imamo spoznanje nečesa, ali če nekaj spoznamo, potem to spoznanje u bistvu izključuje vero, ko nekaj spoznamo, to vemo, zato nam za gotovost (resnice) ni več potrebna vera. Seveda pa tudi vera izključuje spoznanje - ker predpostavi, da za spoznane nečesa (kako je, kaj je...) ni potrebno nič drugega kot verjeti, da je to tako in tako (zato fundamentalisti ne potrebujejo nobenih dokazov za kreacionizem - oni pač verjamejo, da je Bog vse skupaj ustvaril v sedmih dneh in nobena količina dokazov jih ne more prepričati v to, da se motijo - konec koncev pa tako piše v Bibliji, ki je od Boga navdihnjena knjiga...).



uživajte!

titud wrote on 17.11.2005 at 14:32:35:



Ne vem, če lahko tako na izi pobegneš. Če ostanemo pri verskem fundamentalizmu je vera njegova osnova - u bistvu ni ničesar po čemer bi lahko ločili med živo in mrtvo vero. Vsekakor bomo pri vsaki veri prišli do točke, ki se ji reče dogma - kjub temu, da je lahko vse ostalo precej bolj ohlapno. Ko si pri dogmi, recimo da obstaja troedini bog, to niso nič manj mrtve črke od tistih, da je bog vse popedenal v enem tednu (fundamentalisti so samo nekoliko bolj trmasto dosledni tako do sebe kot do ostalih).

Kar se mene tiče je vera vedno ubijalka vsega, kar prihaja z njo v navzkrižje (recimo pogovora je ponavadi takoj konec, ko se pride do "stvari vere", argumentacij je zaključena, z verjamem...). Tu so fundamentalisti samo šli do konca (v smislu če že govorimo, da je Biblija naša najsvetejša knjiga, ki jo je navdihnil naš Bog potem moramo verjeti tudi to, da je vse, kar pravi res).



uživajte!