titud wrote on 25.10.2005 at 19:35:35:



Pravila so zaradi igre, ne pa zaradi igralcev, zato je popolnoma vseeno, s kakšnim motivom gre nekdo v igro.

S tem, da je vseeno vsaka igra definirana z nekim ciljem - cilje igre, ki se ji reče promet, je prehajanje s točke A na točko B - je premikanje po času in prostoru, zato so pravila vzpostavljena tako, da to omogočajo vsem igralcem.

Po moje ne gre za razlike med temi, ki promet jemljejo kot v smislu važno je sodelovati, ne pa priti na cilj, ker teh v prometu ni (no mogoče tisti, ki so na poti v različne norišnice). Gre preprosto za to, da se nekateri ne držijo pravil in s tem ogrožajo ostale ter igro samo. Vsekakor pa bi najbrž brez pravil namesto prometa dobili mesarsko klanje.

U bistvu so vsaka pravila postavljena predvsem zaradi tekme, če bi imeli vsi nek isti skupni cilj potem bi precej hitro dosegli konsens in bi vsi delovali kot eno.

Pravila so postavljena zato, da imajo vsi načeloma enake možnosti za dosego svojih ciljev - najprej seveda, da sploh lahko vsi stopijo v igro, nato pa tudi, da lahko vsi dosežejo svoj cilj (tj za promet, da pridejo od A do B).

Koliko so pravila kriva za frustracije je popolnoma odvisno od vsakega posameznika - resnica je, da bi bilo frustracij manj, če ne bi bilo pravil, zagotovo pa bi bilo več trupel. Zato se tukaj ne morem strinjati - problem ni v pravilih, čeprav so generator frustracij in živciranj, problem je popolnoma na stranih tistih, ki se živcirajo in frustrirajo. Ali boš upošteval pravila ali ne, je popolnoma tvoja svobodna izbira, vendar pa gre zraven te izbire tudi to, da si zaradi svoje izbire lahko izločen iz igre.

Čeprav nas pravila na določen način omejujejo in nam predstavljajo ovire, pa je najbrž to precej manj obremenjujoče, kot če bi za vsako pot od A do B moral računati tudi na določeno mero uporabe moči ali pa spreminjanja svoje nameravane poti (po moje se resnična frustracija najbrž začne tam, kjer bi se vzpostavilo vprašanje preživetja ne pa samo premikanja od A do B).

In tu ne narediš ničesar, če se samo pomakneš izven jezikovnega področja - še vedno si s sekiro v roki, le časa za živciranje je manj, ker imajo tisti za teboj puške. In seveda ni nikjer tistega pravila, zaradi katerega bi se živciral.



uživajte!

[quote author=t link=1129793038/75#76 date=1130265340]


Pravila so zaradi igre, ne pa zaradi igralcev, zato je popolnoma vseeno, s kakšnim motivom gre nekdo v igro.

S tem, da je vseeno vsaka igra definirana z nekim ciljem - cilje igre, ki se ji reče promet, je prehajanje s točke A na točko B - je premikanje po času in prostoru, zato so pravila vzpostavljena tako, da to omogočajo vsem igralcem.

Po moje ne gre za razlike med temi, ki promet jemljejo kot v smislu važno je sodelovati, ne pa priti na cilj, ker teh v prometu ni (no mogoče tisti, ki so na poti v različne norišnice). Gre preprosto za to, da se nekateri ne držijo pravil in s tem ogrožajo ostale ter igro samo. Vsekakor pa bi najbrž brez pravil namesto prometa dobili mesarsko klanje.

U bistvu so vsaka pravila postavljena predvsem zaradi tekme, če bi imeli vsi nek isti skupni cilj potem bi precej hitro dosegli konsens in bi vsi delovali kot eno.

Pravila so postavljena zato, da imajo vsi načeloma enake možnosti za dosego svojih ciljev - najprej seveda, da sploh lahko vsi stopijo v igro, nato pa tudi, da lahko vsi dosežejo svoj cilj (tj za promet, da pridejo od A do B).

Koliko so pravila kriva za frustracije je popolnoma odvisno od vsakega posameznika - resnica je, da bi bilo frustracij manj, če ne bi bilo pravil, zagotovo pa bi bilo več trupel. Zato se tukaj ne morem strinjati - problem ni v pravilih, čeprav so generator frustracij in živciranj, problem je popolnoma na stranih tistih, ki se živcirajo in frustrirajo. Ali boš upošteval pravila ali ne, je popolnoma tvoja svobodna izbira, vendar pa gre zraven te izbire tudi to, da si zaradi svoje izbire lahko izločen iz igre.

Čeprav nas pravila na določen način omejujejo in nam predstavljajo ovire, pa je najbrž to precej manj obremenjujoče, kot če bi za vsako pot od A do B moral računati tudi na določeno mero uporabe moči ali pa spreminjanja svoje nameravane poti (po moje se resnična frustracija najbrž začne tam, kjer bi se vzpostavilo vprašanje preživetja ne pa samo premikanja od A do B).


Quote:


Temu,  kar praviš, da velja v polju jezika, bi težko oporekal. Za situacijo,  ki bi   vlada izven tega polja, pa ne moreš uporabit  argumntacija, ki se pokriva s karšenjem pravil. Situacija odostnosti  pravil ni kvalitativno ista kot situcaija, v kateri se pravila ne spoštujejo. Po hobbsu je taka 'naravna' situacija 'človek človeku volk', se pravi kompetativna, predvsem zato, ker potrebnost pravil utemljuje za nazaj, iz predivdevanja, kaj bi se sgodilo,če b se sedanja pravila kršilo. Gledano  za nazaj je tako prvotno  stanje lahko le kometatitvno, čeprav  bi antropološko (neobremenjeno s sedanjo pozicijo) gledano lahko blo tud tko, da  stanje v skupnostih  družbenimi pogodobami ni bil  boj vseh proti vsem (prej nasprotno, organsko kooperativno).

Pravila naj bi bla torej odraz naše medsebjne kooperativnosti v našem skupnem boju s časom. To mi spet ne gre skup, saj naša skupna (kooperativna) borba proti času je zgolj odraz naše medsebojne kopmetativnosti, ker če te  ne bi blo, bi bil čas irelevanten faktor pri našem hotenju, da pridemo iz kraja A v kraj B in bi se v tem smislu naša pot k nekemu cilju izenčala z brezciljnim potovanjem zaradi potovanja.      

t wrote on 26.10.2005 at 16:11:43:


To notranje doživljanje časa ni tako avtonomno kot ti to predstavljaš.  Sploh ni nujno da ga na notranji ravni kljub nedvomni omejenosti bivanja pojmujemo kot nekaj omejeneo potrošnega. Promet kot ga pozanmo nedvomno temelji na takšni percepciji časa in za vprašat se je če bi promet izven take  percepcije časa sploh vstopil v polje jezika, čeprav bi neka oblika gibanja nedvomno obstajala. Jest verjamem, da ne oz. da ni nujno da bi bila taka precepcija prometa taka, bi nas nujno  živcirala.

t wrote on 28.10.2005 at 09:47:17:


Verjetje ega v posmrtnost svojega bivanja ne razrešuje probelma njegove podrejenosti času, ker čas ostane egova determeninta ne glede na to, a ga ego pojmuje kot končenega (linernega) ali neskončenega (cikličnega). Ego času ni podrejen zarad njegove končnosti/neskončnosti ampak zarad tega, ker se v njemu vzpostvlja kot ego oz. ker izven  dimenzije časa ego ne more eksitirat.

Ego lahku umre zato le v pogojih brezčasnosti in s tem  hkratne  vseprisotnosti, torej  le v izvenjezikovnem polju.

Blisk1 wrote on 28.10.2005 at 13:04:17:


Zihr bi pomagal če ego časa ne pojmoval kot končnega/ potrošnega, čeprav samega problema in s tem živciranja s tem ne bi odpravl.

Direkten nasvet, kako dvigniti raven potrpežljivosti, vzpostaviti in ohranjati notranji mir je:

vadi yogo.

Osebno preizkušeno z najboljšimi rezultati.

Če se boš odločil zanjo, boš lahko izbiral med:
- samo vadbo
- ali vadbo skupaj z duhovnim učenjem in prakticiranjem.
V drugi varianti so zajeti tudi odgovori za vsa tvoja - že zastavljena vprašanja in tudi tista, ki se šele oblikujejo v tebi.

Veliko sreče in uspehov!

Blisk1 wrote on 02.11.2005 at 07:46:57:


Joga je po moje  način razreševanja problema v smislu, da se   živciranje najprej  vsaj pojavit, da se joga sploh lahko uporablja kot učinkovita tehnika za njegovo odpravljanje. Z uprabo joge se ne odparavlja živciranja sploh ampak ga joga nujno predpostavlja, da lahko dokaže svojo učinkovitost. Če se ne bi razburu, tud joge ne bi rabu, da bi se umiru.