Blisk1 wrote on 20.10.2005 at 12:50:39:



Po moje ne smeš mešati poštenja z naivnostjo ali neumnostjo - poštenje je samo vračanje enakega z enakim.

Čeprav ni najbolj smiselno, da greš vselej do konca - vedno je potrebno vsaj malo gledati na to, da pri vsem skupaj ne potegneš najkrajše. U bistvu je še najslabša izbira, če se živciraš.

(je dobro narediti ločitev med poštenim človekom in poštenjakarjem, med pobožnim človekom in pobožnjakarjem...)


uživaj!

Blisk1 wrote on 20.10.2005 at 13:05:03:



Pri meni to gre tako, da se vedno, ko zaznam pri sebi določeno mero frustracije ali živciranja vprašam, kaj imam od tega in kaj lahko v dani situaciji storim, če me nekaj živcira (če je to nekdo v avtomobilu, ki me ovira, se mu poskušam izogniti, ga prehiteti, ali pa preprosto voziti tako, da me ne bo več motil - pri vožnji je zelo pomembno, da se ne osredotočaš preveč na svoj cilj, temveč na cesto in seveda, da v ostalih soudeležencih v prometu ne vidiš svojih nasprotnikov temveč samo ljudi - kar seveda ni enostvno, vendar se da) - na koncu vedno pomaga spraševanje o tem, kakšna naj bi bila korist od živciranja - če je ni potem ga je potrebno ukiniti.

Vsaj kar se mene tiče, je najboljše zdravilo proti živciranju preračunavajoča racionalizacija, ki se vrti okrog vprašanj zakaj, kaj, kako, koliko...


uživaj!

Quote:



Samo ne se živcirati pa bo.

"živciranje" je samo neprijetno stanje duha, kateremu se sicer ne moremo popolnoma izogniti, lahko pa ga zreduciramo na zdravo raven, če sami tako hočemo.


uživaj!

vida wrote on 20.10.2005 at 15:59:32:

Samo živciranje ni ravno najprimernejši način reagiranja na nepravilnosti!

Opozarjanje da, še bolje akcija, nikakor pa ne živciranje, ki se itak vrtajči in krotoviči samo v "bolnikovi" glavi in dejansko nikoli ničesar ne reši (kvečjemu poslabša).


Poznam dosti takih primerkov, ki jim je živciranje postalo "modus vivendi" in ki prav v vsaki stvari najdejo nek razlog za živciranje (kar nenazadnje sploh ni težko). Če ne najdejo nič, se pa živcirajo že zaradi tega, ker se nimajo na kaj živcirati ...

vida wrote on 21.10.2005 at 08:03:49:

Živciranje je bolestno stanje!
Seveda lahko služi tudi kot "vzrok za akcijo", vendar je to še vedno bolestno stanje.

V akcijo grem lahko tudi brez živciranja, naprimer tako, da si zamislim, kako bi lahko nekaj izboljšal. Rezultat bo na koncu zagotovo boljši, kot če se nečesa lotim samo zato, ker me trenutno stanje živcira.

Z živčnimi ljudmi je izredno težko delati (in sobivati)  in tudi sami s sabo bolj težko shajajo (takega stanja bi se namreč tudi sami radi rešili, vendar najpogosteje ne vedo kako)

Tudi zato, ker se veliko ljudi živcira, govorimo o bolni družbi.

Živciranje je bolestno stanje že zaradi tega, ker je neprijetno in bi se ga radi otresli.
Poleg tega pa ima tudi neposredne učinke v sekundarnih psihofizičnih motnjah in obolenjih, kar je pa lahko že bolj zaskrbljujoče.

tukaj je sedaj govora samo o tem, da se NE živciraš.
Kako lahko narediš, da se NE živciraš, ko te naprimer na prvem križišču nekdo izsili čez rdečo.
na drugem križišču, čakaš v vrsti 30eti in potem pridejo trije in se peljejo mimo vrste.
potem prideš domov, te sosed napizdi, pa nisi nč kriv, itd.
kako se v takih primerih NE živcirat!