Lilith wrote on 27.08.2005 at 10:44:50:



Tukaj si pa nekoliko brcnila mimo - bi reku odnos z nekom, ki ne vključujefuka, je enak vsem drugim odnosom, tako kot je fuk brez nekih resnih kao namenov promiskuiteta.

Ko namreč govoriš o gradnji odnosa (m/ž), tam upoštevaš vse faktorje, ki v neki obliki obstajajo tuidi v ostalih odnosih (recimo sprejemanje, spoštovanje, občudovanje, simpatičnost...), ki jih imaš z ljudmi okrog sebe, šele s fukom pa zadeva postane to, kar naj bi partnerska (m/ž) zveza bila - brez fuka to pač v realnosti ne gre (seveda pa gre imaginarno, ali če hočeš romantično). Razen, če fuk romantiziraš kot najvišjo stopnjo odnosa, vendar je potem najbrž nujno vsekakor pa zelo verjetno, da si na koncu razočaran.

Če lahko za promiskuiteto rečemo, da je popolna odsotnost (dobrih) medčloveških odnosov in spremljajočih faktorjev in zato nekakšno nenormalno stanje, potem nek partnerski (m/ž) odnos brez fuka ni nič manj nenormalno stanje kot promiskuiteta - je samo res dober odnos med dvema osebama, manjka pa mu tista bistvena komponenta, ki bi ga razlikovala od ostalih dobrih odnosov (četudi se ji reče slab fuk).




uživajte!

Jest bi na tem mestu raje primerjal vzdržnost pred poroko in instant poroko iz zaljubljenosti, kjer po par dneh in nočeh norega seksa letiš nemudoma k matičarju, preden sploh lahko spoznaš še vse ostale stvari, ki lahko in bodo vplivale na odnos. Dobri nameni so prisotni, odnos je v tej fazi čudovit, zakaj se potem ne bi kar takoj poročil?

Na drugi strani velja, da je spolnost prav tako pomemben del partnerskega odnosa, zato je sklepanje trajne zveze in dajanje zaveze, preden se spustiš v to podobno ali še celo hujše kot namerno izogibanje drugim vidikom, ki tvorijo odnos.

Ne vidim pa prav ničesar slabega v tem, da se odnos gradi postopoma in se strinjam, da pritiski nimajo v tem kaj iskat.

bp

Lilith wrote on 27.08.2005 at 10:44:50:

s promiskuiteto sem tle misla na bolj intenzivno menjavanje spolnih partnerjev, se pravi ljudi, ki vzpostavljajo medsebojno samo seksualne odnose, kot tud one pare, ki se dogovorijo za svobodno menjavanje spolnih partnerjev v okviru njunega odnosa.

Se strinjam s t-jevo tezo, da  šele spolna  prakasa definira odos za monogamen oz. promiskuteten.

Tko  da če je   možen monogamen partnerski  odnos brez seksa med partnerjema, potem na tej osnovi ni mogoče izključevati tud možnosti, da je nujn odnos hkrati tudi poligamen, le da noben od njiju ne prakticira spolnosti tudi z drugimi.

V real lajfu je po moje kar dost takih sicer partnesrskih odnosov,  v katerem  partenarja, ki med sabo ne sekskasta, v prav zaradi ostotnosti seksa v odnosu definirata odnos za monogaem, čeprav eden od njiju ali celo oba sicer  seksata  z drugimi ali pa vsaj bi,   če bi  tako naneslo.

Monmogamnost zato po moje sama po seb ne more biti merilo 'zdravja' nekega odnosa in bi jo blo v tem smislu smiselno zapovedovat ali jo vsaj jemat  za vzor tud če ga bi ga blo v praski neogoče dosegat. Ravno obratno, šele če se v praksi monogamnost pokaže kot temelj odnosa, pokaže svojo pravo vrednost.  V tem smislu bi jest hkrati strinjal tako s tistimi, ki si ne dajo zrelativivizirat pomebnosti  prakticiranja monogamnosti za trajnost in zdravost svojega partnerskega odnosa kot tistimi, ki tko kot kadunc prisegajo na to, da je praksa najboljši pokazatelj vrednosti nekega prepričanja. V bistvu oboji govorijo o istem. Ne  pa bi se mogel strinjati s tistimi, ki prisegajo na  pomebnost  monogamansoti za osebnostni razvoj v odnosu samo zato, ker   lastne sekusulne prakse sploh nimajo, ali pa monogamnost  poveličujejo  samo zato, ker oni ali njihovi partnerji  fukajo (ali pa imajo to vsaj namen počet) tudi  v drugih partnerskih  razmerjih, pa jih  ta razmerja očitno ne  zadovolijo posvem v njihovi  osebnostni rasti in razvoju.

Po moje ma vsakdo, ki stagnira v monogamnem razmerju in vskado, ki stagnira v poligamenih razmerjih,  pravico najt tako spolno prakso, v kateri ne bo več stagniral. Zdej bi bil pa po moje res že cajt, da se to prizna človeku tkorekoč  za temeljno osebno pravico in svoboščino, seveda pod pogojem, da se s tem pravico ne omejuje pravice drugim  partnerjem, predsem pa da se tudi  potomcem prizna do varnega in ljubečega okolja. Tako okolje pa se potomcem lahko zagotovi le, če so spočeti v za njegove starše izpolnjujočem in ljubečem razmerju, pa naj si bo kakršnolili že so si ga izvolili izbrati.

sinjeoka wrote on 29.08.2005 at 09:20:10:



sicer ti je picola super povedala o načinu, sam tole še dodam

sem si tud jaz pred časom zastavila kot eno taglavnih vrednot iskrenost - in če jo tule pogledam v luči govorenja resnice, se mi še vedno zdi, da je dosti več vredno, kadar človek govori resnico o sebi, kot o drugih

sinjeoka wrote on 29.08.2005 at 09:20:10:


Lepo si tole napisala. Vendar mi še vedno nekaj ostaja nerazjasnjeno. Če te prav razumem, je tebi pomembna samo resnica in ni važno na kakšen način je sporočena sogovorniku? Če se je na žaljivo podajanje resnice odzval na 'nezrel' način je to zgolj in samo njegov problem? Ali je delno problem tudi od tistega,ki je užalil (pa čeprav je povedal resnico)?
Iz tvojega posta lahko razberem,da je vseen na kakšen način je podana resnica,zrel človek bo že odreagiral na pravi način(pa tut če mu zabrusiš,da je kreten,ki nima tri pike v glavi)?
Ne vem...meni je za razliko od tebe očitno veliko bolj pomemben način podajanja informacij...(Miška je o tem večkrat tut pisala) Tko kot je m povedala...
*v tej luči pač vidim tudi druge ... lahko mi poskušajo dopovedat, da njim način ni pomemben, ampak, kolkor sem se poskušala v to vživet, mi ne rata *(ker opažam tut pri tebi osebno velikokrat užaljenost,če ti je kaj sporočeno na preveč žaljiv in neposreden način-kar je meni precej normalno,saj tudi sama delujem tako in kolkr znam opažat večinoma delujemo tako...)
Kar se pa tiče kmetjiskih subvencij bi te pa prosila,če mi daš link od tam,me za štos zanima na kakšen način si podala resnico o tej temi...
Aja,še nekej...po mojem mnenju in opažanju se je tvoje podajanje resnice od pred nekaj mesecev nazaj kr veliko spremenilo in  komunikacija tukej na forumu je tut dokaz za to(razen med vama s t-jem), saj imam občutek da veliko bolje komuniciramo med sabo (če želiš bolj zrelo)...-še en dokaz,da mora vsak naredit en korak,da se stvari izboljšajo

picola wrote on 30.08.2005 at 01:10:02:



jaz sem se pa ob temle vprašala še nekaj drugega... ker načela ponavadi veljajo za vsa področja življenja ... kolk je recimo komu vseeno, na kak način mu je izražena ljubezen, al pa kaj tretjega?

m wrote on 30.08.2005 at 12:41:39:


Mogoče se tvoja dilema razvija iz precej neposrečene podlage. Na eni strani picola obsoja forumsko komunikacijo - ki pa je po mojem mnenju izrazito neodnosna oz. veliko veliko manj odnosna kot komunikacija v živo. (Ko hoče kdo z menoj preko mailov kaj razčiščevati, mi je takoj jasno, kaj lahko od njega pričakujem).
Na drugi strani pa vstopiš ti, ki želiš potegniti primerjavo z zelo močno odnosnim - z ljubezenskim odnosom, kakršnim že koli (partnerski, prijateljski, starševski).

To dvoje za moje pojme ne gre enačiti, ker preko internetnih forumov ti lahko vsak naloži vse, kar mu pade na pamet, da bi olajšal svoje frustracije, in te potem tudi odreže;  v dobrem odnosu pa stvari ne potekajo takole. Seveda to ne pomeni, da tudi v realnem (nevirtualnem) svetu ni teh "neodnosov" kot jih jaz poimenujem. Ampak obstaja vsaj možnost za kaj drugega (kaj več).