Lilith wrote on 19.05.2005 at 21:49:31:Ne čisto tako. Zlitje v svoji osnovi ni patologija, pač pa normalna razvojna stopnja, katero naj bi otrok razrešil s prebojem v avtonomnost. V tem procesu se pojavljajo v skladu z zorenjem različni obrambni mehanizmi - eden teh je tudi razcep, ki pa se vedno znova nadomeščajo z zrelejšimi. Simbioza se razrešuje skozi diferenciacijo in separacijo ob ustreznih pogojih (dovolj dober starš, ki omogoči prehod v avtonomijo - ponavadi so očetje tisti, ki lahko fino zvlečejo otroke proč od materinega krila skozi raznorazne aktivnosti).
Tako da razcep je v neki točki točki povsem normalen, a če razvoj tam obtiči in človek prevladujoče reagira z razcepom še v odraslosti, potem pa res lahko govorimo o patologiji.
Ko se zaljubimo, se vsi po malem zlivamo, tudi tisti najbolj zdravi. In največje ljubezni so najznačilnejše ravno v puberteti, ko mladostniki še niso dokončno opravili s ponovnim procesom ustvarjanja avtonomije, ki se odvija v puberteti.
A ljudje, ki so po defaultu simbiotični (ker so v razvoju obtičali) se ne zmorejo izvleči iz simbioze tako kot to uspeva tistim "zdravim". Za slednje je značilno, da se brez težav spustijo v regresijo, ker jih ni strah, da se ne bi mogli vrnit v skladu s svojo odločitvijo.
Posebna kategorija so tisti, ki si ne dovolijo regresije - tisti na silo vzdržujejo neko stanje, ker jih je panično strah, da ko bi se enkrat "spustili", bi tam tudi ostali. Zato se branijo z rigidnostjo meja.
Sem na Bardotovi strani.
Ne da se kar tako ločevati med ekonomijo in bilogijo napram psihologiji.
Recimo simbioza kot zmožnost skupnega življenja je v osnovi termin biološke ekonomije, lahko pa tudi psihološke ekonomije. (biološka ekonomija govori o koristih, ki se navezujejo na preživetje, psihološka ekonomija pa na zadovoljevanje določenih gonov- ki načeloma niso več vezani na preživetje (avtonomnega?) subjekta)
Ko govorimo o biološki ekonomiji ugotavljamo koristi, ki ga imata od skupnega podjetja simbioze oba subjekta znotraj razmerja - če imata koristi oba govorimo o simbiozi, če samo eden, govorimo o parazitstvu.
Psihologije tukaj ne moremo gledati izven biologije, zato je tudi psihološka simbioza lahko gledana znotraj teh ekonomskih koristi - videno s psihokoličinami. Pri psihološki simbioza mati/otrok gre torej pri materi najbrž za zadovoljevanje materinskega nagona, pri otroku pa najbrž že v osnovi najprej za preživetje, katerega si samostojno nikakor ne more zagotoviti (psihološki občutek varnosti pri otroku je vezan na hrano, ki jo počasi poveže s prisotnostjo/odsotnostjo matere).
Zato se mi sploh ne zdi čudno, če je tale bejba med sabo pomešala dve popolnoma različni in mogoče celo nasprotujoči ekonomiji - kjer je pač biološko preživetje v veliki navezano na sprejemanje psiholoških prilagoditev in psiholoških izpolnjevanj želje tistega, ki te hrani - s tega stališča ločitve kategorij v biološkem načinu otrok parazitira na materi, ki ga mora preživeti, mati pa na otroku psihološko, saj je otrok sredstvo za pomirjanje materinskega nagona (seveda lahko uvedemo skupno kategorijo, kjer damo te kategorije na nekakšen skupni imenovalec in rečemo, da gre za simbiozo, ker bo otrok v biološkem smislu poskrbel za prenos genskega materiala, mati pa bo za nekaj časa imela pomiritev določenega nagona)
Zlitje pa je še eden izmed konceptov, ki so pogojeni z idealom trubadurske ljubezni (sledimo pa mu lahko vsaj do Platona in hermafroditov) in ga je najbrž gospa (nezavedno!!) potegnila iz ljubezenskih romanov - v smislu: če ne morem doživeti zlitja (psihološkega) z nobenim od moških, ki prihajajo od zunaj vame, potem ga zagotovo lahko s svojim otrokom, saj prihaja iz mene ven. Napaka takšnega razmišljanja je seveda precej očitna.
uživajte!
Home
Pages: 
