Včeraj je bil v Preverjeno prispevek o zalezovalcih - t.i. oboževalcih, ki postanejo nadležni. Ponavdi postanejo negativno nastrojeni, če se jih zavrne.
Prosnik (psiholog) je razlagal, da gre najverjetne za razvajene ljudi, ki so jim starši odstranjevali vse ovire v življenju, pa sedaj niso zmožni vzdržati frustracije (neke odklonitve). Rekel je tudi, da ne vstopat v osebni kontakt z njimi, ker je to njihov namen. Pa da pri nas premalo resno jemljemo to vrstno nadlegovanje, pogosto se nam storilci celo smilijo, kar je povsem narobe (s tem se v celoti strinjam ) Bilo je tudi govora o tem, da včasih pomaga le, če se žrtev odseli, zamenja službo, spremeni telefon.

Po moje je bilo v oddaji premalo razloženo dinamsko ozadje na ta način motenih ljudi. Napr. nesposobnost vstopanja v pravi odnos oz. sposobnost zgolj parcialnih odnosov, kar pomeni, da nadlegovalec niti ne bi zdržal osebnega kontakta oz. bi takrat prišlo do acting outa, kar zna bit nevarno (zanj ali za nas). Pogosto se tudi dogaja, da tako motenemu človeku postanemo obešalnik za negativne projekcije lastnih slabih vsebin - če projicira vse svoje slabo na nas, je lahko on dober (lep primer so t.i. internetna nadlegovanja - tudi na gapetu smo jim pogosto priča, ko nek anonimen gost prične zasledovat enega od članov in neumnosti pisat).


Mene pa  sedaj zanima, ali imate sami izkušnje z tovrstnimi nadlegovalci in ali imate kakšno mnenje, kaj jim v glavi dogaja in kako se jih rešiti?

Jaz sem v življenju na ta račun že nekajkrat zamenjala telefonsko, ampak to je tudi vse, kar sem pripravljena storiti. Vse ostalo bi reševala z neposrednim kontaktom v smislu poslati kroglo v koleno nadlegovalca (če ne bi zaleglo, pa še malenkost više in bolj proti sredini) - v mlajših letih pa sem dotičnim primerkom poslala pobrite tipe z basebolsko palico - in povem vam, zaleglo je.
Ker jaz osebno veliko raje tvegam en tak acting out, ko se nadlegovalcu morda celo utrga, kot pa da bi morala bežat iz svojega življenja.

Po moje je treba najprej opredlit, kaj je prej. V zalezovalcu nekaj vzbudi/sproži potrebo po zalezavnaju, po moje so zalezavlaci najprej sami žrtve te potrebe po zalezovanju. Mediji sistematično vzbujajo to potrebo, zato mora bit tisti, ki občut potrebo po lastni medijski eksponiranosti, tolk zrel, da bo prenesu tud hrbtno palt  svoje eksponiranosti, ne pa da pol zganja paranojo (v tem smislu se je saša  gerdejeva pokazala za tipično naivčino, ki se ni bila pripravljena soočit s posledicami pozornosti, ki si  jo je medjsko navlekla nase). Po moje se itak po medijih valjajo večinoma tisti, ki rabijo pozornost, zalezujejo pa jih tisti, ki bi preko najih radi obrnili pozornost nase. So torej ljudje iste 'barže', zato so tudi edini, ki se drug od  drugega  lahko najbolje naučijo, kako  to  potrebo po pozornosti zadovoljit.

Intervencija psihologa lahko realizicaijo te obojstranske potrebe le skanalizira na način, da bo obema  naredila čim manj škode, ne more pa je preprečit oz.  ju te v bistvu bolestne potrebe 'ozdravit'. Ozdravitev bi bila  naloga psihiatra oz. terpevta, ki pa bi bolestne potrebe po pozornosti moral odvadit  oba.

Lilith wrote on 13.04.2005 at 09:14:19:


Flirtanje saške preko tv-ja celotnim  občinstvom, ki tega vsaj v slo pred kakimi 15 leti še ni blo vajeno, je bilo precej tvegano početje. Še posebej, ker  to počneš z anonimnim okoljem, ki ga nemoreš fizično nadzorovat, ko nimaš na nikogar konkretnega poslat obritoglvca. Če se tega ne zavedaš,  je naivnost. Zdej je po moje drgač, imajo  medijsko ekospnirane zvezdniki/zvezdnice svoje  'fun clube', 'makroje' in bodyguarde za zaščito, pa tud razpršila se je pozornost na vsak dan nove zvezdice...

Jest teh zadev ne postavljal na raven 'legalnosti' in 'nelagalnosti'. Jest npr. ne vidim nobene nelegalosti v tem, da bi se npr. nek fan  neke porne zvezde ne bi tud  konkretno zaželu, saj ta tud  čist konkretno živi na račun vzbujanja te njegove konkretne potrebe.   Edina prava rešitu je, da tist, ki živi na račun zbujanja pozornosti, tolk zasluži, da si lahko palača  zasebno zaščito pred zalezovalci(pishologa la pa varnostnika), saj zalezovanja ni mogoče legalno preprečit razen na splošnem nivoju osebne nedotakljivsti, ki pa je splošna veljavna pravna  norma in s katero si tisti, ki si naprti zalezovlaca, ne more kaj prida pomagat.

Jest sem skratka proti dodatni sistemski (psihološki ali policijski) zaščiti medijskih osebnosti proti zalezovlcem, z izjemo morda politikov, ki so javne osebnosti ne toliko zaradi medijske eksponiranosti kot so javne osebnosti v smislu posebnih pooblastil,  ki jih imajo in  zarad katerih utegnejo bit dejansko ogroženi odtistih, ki majo drugačne interese.

Lilith wrote on 13.04.2005 at 09:48:40:




Ne vem sicer, kako je pri nas (za ZDA pa to drži) - toda ponavadi te policaji zakonsko niso dolžni ščititi. (še manj pa pripravljeni)

Strinjam se tudi s titudom - tisti, ki nase vlečejo pozornost in imajo od tega koristi, naj se sprijaznejo tudi s to drugo platjo te pozornosti. Naj si plačajo primerno zaščito pa je ali pa vzamejo kol v roke, nabavijo pitbule...

Glede na to, da smo vsi enaki pred zakonom, bi si lahko omislil vsak svojega zalezovalca in policaja - to bi bil hec.


uživajte!

Vedno znova pozabljam, da sem na forumu, ki smatra, da so si žrtve nasilja same krive.
Torej vsi posiljeni, pretepeni, zalezovani ljudje - sprijaznite se, ker ste si SAMI krivi.

???

t wrote on 13.04.2005 at 11:15:02:


Ja, ampak prej si na podoben način odgovarjal, ko si za iztočnico vzel moje vprašanje, kaj pa v primeru, ko se nasilje zgodi malemu človeku.
A boš sebe, svoje starše, prijatelje...tud odpravil na način "prav ti je, kaj pa si vlekel pozornost nase".

V bistvu me bolj zanima, kako bi se ti rešil zalezovalca, pa kaj misliš, da takemu v glavi dogaja.

Ob omembi "enakosti pred zakonom" v smislu, kakšen hec bi bil, če bi imel vsak svojega zalezovalca in policaja, je treba omeniti, da smo bili temu idealu že zelo blizu v prejšnjem režimu, ko je imelo kar veliko državljanov svoje zalezovalce. O tem pričajo tudi obsežni udbovski dosjeji.  8)

Danes nas temu idealu zelo približujejo kamere, ki so nameščene že skoraj na vsakem vogalu in paranoičen občutek, da te stalno nekdo opazuje in zalezuje ima kar trdno osnovo.

Tudi vernikom ta občutek ne bi smel biti preveč tuj, saj se morajo zavedati, da Bog vse vidi in da pred njim ne moreš ničesar skriti (najvišja oblika zalezovanja).

Za motene osebe, ki se zaradi svojih fiksnih idej spravijo z veliko vztrajnosti zalezovati (najpogosteje) kakšno znano osebo ali nedosegljivo simpatijo je pa itak znano, da so to v večini primerov bojazljivci in sanjači, ki si v realnosti ne upajo prav veliko in za te reveže je najbolje narediti "eno dobro delo" in jih v javnosti presenetiti, pozvati na plano ter jim v prisotnosti vseh dati avtogram ali jih potrepljati po rami.


Malce pa je treba upoštevati tudi pregovor, ki pravi, da je očem najbolj skrito tisto, kar lahko vsi vidijo, pa se jim ne zdi vredno pogledati ...

sem se spomnila na tale primer - so, dejansko so tudi "bolezenski", "moteni" zalezovalci, nadlegovalci

to se dogaja, recimo, klici, potem ko se oglasiš, pa odloži slušalko ... eni celo glasno dihajo v slušalko  

ena moja prijateljica je doživljala kar mal horor zalezovanje

in sicer je bilo v njenem primeru tko, da je vedno zazvonil telefon, ko je prišla domov in ko je dvignila slušalko - nič ... kasneje, ko se je to ponavljalo, je že neki govoril

precej jo je bilo strah (ker so se dejanja ponavljala) tako, da je poklicala policijo

in oni nič

so rekli, da mora priti do posega v njeno bližino

ampak izsledili so ga pa kmalu po telefonskih klicih

in enkrat ga ona sreča v hodniku stolpnice in on jo celo neki pozdravi ... in ona prepozna glas .. mislim, da je bilo nekako tako

in potem so ga policajčki dobil

bil je en tip iz sosednje stolpnice, imel opremo za buljenje, ... (mal celo una scena Dvoriščnega okna - ampak obratno) ... in izkazal se je, da ni bil samo en vojer, tudi kaj več si je drznil ... neki tud eno kartoteko že prej (če se ne motim, precej let od tega)