a se sploh slište!!!

kaj to govorite!!!


kaj bo pa pol s forumom, če nas več ne bo!!!


dejte se raj mal v roke vzet, be4 is 2mleko!!! al con latte?

al kaj sploh že skos hočm povedat? pa itak nimam pojma?

6499---------)  na ukrivljeni poti v 7

Quote:



a si spet mogu vse zasrat, jst sem se pa lih prpravljala mal zjokat

titud wrote on 05.03.2005 at 12:01:25:


titud, a veš kaj, zelo rada debatiram, ker me ravno debate v tem kontekstu potegnejo ven iz "šolskega", kot tistega prostora, ki je po navadi vse preveč samoumeven in tudi jaz preverjam tukaj neke koncepte, predvsem se pa sprašujem in daleč od tega, da bi imela nek izdelan sistem al pa da bi nevem kako poglobljeno brala, v bistvu isto kot ti ... če me kaj posebno zanima

drugače sem pa jaz vpisala filozofijo čisto po pomoti (čeprav sem vedno rada brala) in dostikrat si nisem mogla privoščit razkošja poglobljenega branja, dostikrat sem šla na izpite dobesedno blefirat

danes pa pri določenih stvareh ne morem več blefirat, samo se knjige, ki jih moram predelat merijo na metre

in včasih si zamišljam nek utopični kraj, kaj vem, nekje na samoti, tam sem, popolnoma brez skrbi, okrog mene letajo metuljčki, sonce, ampak jaz v senci in berem .... in potem včasih, me kaj tako noro zadane, da knjigo odložim in se rahlo zamislim, ne, ne preveč, ravno prav, narahlo, samo da malo um razgibam in ne da si ga pretegnem

evo in malo tega utopičnega kraja najdem tudi tukaj, čeprav imam včasih občutek, da okrog mene letajo sršeni, ne pa metuljčki

kar se Hribarja tiče, ne, sploh ne mislim, da kaj potvarja, on spravlja to v svojo filozofijo in tudi on ima dejansko zasluge, da se je akademski prostor odprl tudi za kakšne druge koncepte

izredno spoštujem Spomenko, ona je dejansko veliko storila za demokratizacijo v SLO in tudi ima veliko tistega samokritičnega momenta, ki ga pa nekako morda pogrešam pri Tinetu in od tukaj potem izhaja tudi ta "zmeda" okoli tega kdo je o kom kaj rekel

jaz to okolje forumsko dojemam pač (to sem že velikokrat povedala) kot simulirano okolje, dostikrat besede zradikaliziramo tudi zato, da je več zabave, seveda se tudi naučimo

recimo, na pomen  z a u p a n j a  si me opozoril ti, prej sem to nekako spregledala (tudi pri Kojcu, na primer), oziroma sem imela to v sebi "potlačeno" in sem celo občutila govorjenje o zaupanju kot zoprno (ena taka celo skrajna nezaupljivost do sveta pri meni, ki jo zadnje čase poizkušam nevtralizirat, če je že takoj odpravit ne zmorem)

(( o bogastvu mojega znanja o filozofiji, ki si mi ga pripisal, pa tudi dvomim  ... po moje, da je tvoje znanje precej bolj bogato ... lahko pa da imava eno potezo skupno: veselje do tega ))

siaj wrote on 06.03.2005 at 20:25:07:


Filozofskih razprava v 'šolskem porsotoru' oziroma filozofskih razprav kot se pojavljajo v samologih in dilagih med filozofi bi se po moje tle gor gor tud za izogibat, ker pol bi forum zgubu tisto tretjo razsežnost, zrada katere  nanjga vleče tud klasično izobražene filozofe, ki se sicer srečujejo naj zofijini strani  pa na linku filozof.pavliha.net pa  še kje.

Enako velja tud za to njuejdževske/ezoterične razprvave, ki če so čist heremtične tud zgubijo tisto tretjo dimenzijo, ki jo jim dajo filozofi s svojo vljučitvijo vanje.  

Vsem razpravom pa daje tisto ta  pravo tretjo dimenzijo in s tem  tisto potrebno slutnjo  celovitosti forma itak osebna izkušnja, ki jo vsak investira tle gor  v katerikoli dimenziji je že doživljnena. Moja osebna  (vsaj tista, na katero si bla ti pozorna)  je  z a u p a n j e, ki izhaja iz iskrenega  čudednja drugačnosti, ki si  jo s spoznavanjem  s pridobinajem  zaupanja učiš najprej dopuštačt, potem pa se ji  prepuščat in  jo sprejemat na vseh nivojih in dimenzijah.

titud, de best!

a veš, sem na eni točki celo jaz sama hotela ponudit moj odgovor na to vprašanje, bolj v smislu ugibanja, kaj naj bi ti s tem mislil (in seveda kot lastno spraševanje)

in imela sem v rokavu nekaj, kar bom sedaj stresla iz rokava, opravičujem se, ker ne bo preveč artikulirano

recimo to, kako ima človek to nezadržno željo po združitvi v eno, tako nostalgijo in hrepenenje po celoti (ki se dostikrat res kaže za nazaj ali se obeta v prihodnosti)

ta želja drsi in se izmuzne in to po eni strani ljudi vrže v iskanje "pravega" partnerja, tudi v neko zaporedje menjavanja partnerjev ali znajo to furat kako drugače (prvo zelo dobro razumem, in to drugo je meni najbolj skrivnostno)

če poskušamo problem zapopasti psihoanalizo se da to zapopast skozi zrcalni stadij (podoba) in skozi vprašanje narcizma (to si več kot odlično pokazal ti, tako da nebi ponavljala) in skozi fantazmo izvora

ampak, tudi ti odgovori ne povedo vsega (to je kakor razumem jasno tudi na nivoju akademskega)

potem se mi zdi tudi zanimivo kako v intervjuju z Manco Košir (Moški ženske ali nekaj podobnega) Peter Mlakar celo potegne ven tantro

in morda je tantrično izkustvo nekaj, kar združi dva v celoto tu in zdaj (pa ravno na podlagi "ukinitve" tega, kar navadno imamo za moraliziranje)

ampak ta tantra, ko se pojavlja v razpravah (takšnih in drugačnih) je zame pokazatelj ravno te (slošne) nezmožnosti doseganja te celote, skratka, dostikrat se mi zdi nek ideal, ki ga bo treba še doseči

hkrati pa ta model imaginarno rešuje zadrego, ki jo imamo z našo lastno telesnostjo

zadrego mislim dobesedno kot zadrego, kot sram, nerodnost, (telo kot nekaj, v kar se vpisuje že kultura z vsemi tabuji, prepovedmi in tistim, kar naj bi bilo zaželjeno - a po drugi plati menim, da ima telo že v samem sebi ustvarjalni potencial, v smislu osvobajajočega potenciala, kakor nas (recimo dušo) po eni strani omejuje, nas po drugi osvobaja)

se pravi, ja, ena mistika je, zame pa še najbolj mistično to, kako ljudje doživljamo mistično ravno v nedosegljivem in ko je to prenešeno v vsakdan se vsa ta mistika, ko mine zaljubljenost, izgubi

vprašanje je kako to mistiko ali še naprej gojit, ali pa it res v en odgovoren zrel odnos (to se meni zdi del tisega, kar jaz rečem umetnost življenja, oziroma to, kako iz svojega življenja narediti umetnost, pa vprašanje, če ni to spet želja narcistične osebe)

drugačnost, pri tej drugačnosti oziroma različnosti se mi pa spet zaleti

seveda različnost, drugačnost je dana, predpostavljena pri Levinasu,  le v oklepaju, kot tisto skrivnostno

zaljubljeni človek igra igro istovetenja, razlike, kolikor se pokažejo, znajo biti moteče

pri najboljši volji, pa ne vem, kako misliti spojitev v prihodnosti ?!?



toliko za enkrat

mit je ena zelo zanimiva zadeva

po eni stani je zelo trdno strukturiran, kar se tiče funkcij in mest, ki jih zasedajo akteriji v samem mitu

po drugi plati pa za tem dokaj monotonim in trdnim "jedrom" tiči enormno pomenov

in spet, po eni strani je čisto enopomenski (kot prvo branje)-- s tem izvršuje funkcijo v smislu "od nekdaj je tako bilo in tudi sedaj je", se pravi, na delu so neka večna nespremenljiva dejstva in kot tak je "nazadnjaški" in cel kup avtorjev je, ki ga uporabljajo v slabšalnem pomenu, kot nekaj kar ljudi drži v stanju kjer so, jih drži na mestu, v tem smislu je mit celo lahko nekaj lažnega, pretvarja se, da je neka kozmologija, (kot da bi simuliral nek red od prazačetka) .... in cela serija znanstvenih odkritij gre ravno "proti mitu", se pravi se mitu postavlja nasproti -- sem spada tudi kritika kapitalistične potrošniške družbe, kot tiste, ki "zlorablja" mit, se pravi že to dano mitsko strukturo -- sem spada tudi kritika mita kot "slabega" zgodovinskega dejstva in tu se mit zoperstavljajo zgodovini (pri čemer ima, ironično sama zgodovina kolikor je pisana s strani človeka dostikrat ravno ta mitološki status)

po drugi strani pa je mnogopomenski,  ne da se ga fiksirat z enim samim pomenom in včasih se celo kakšnemu znanstveniku zazdi, da je v kakšnem mitu tudi zakodirano znanje (posvečeno znanje) in dejansko je bilo veliko poskusov in nekateri so bili uspešni; dobesedno: zgodovinska dejstva zakodirana v mitu, pa ne samo to ... ravno Jung je pokazal še na druge dimenzije mita in mitskih figur, v smislu nekega "višjega" pomena (ali pa "globljega"), ampak ta izraz je zelo zavajajoč, saj o tem na ta način Jung ni govoril

recimo, sam princip sinhronosti to onemogoča: človek je po tem principu vse hkrati; višje, nižje, širjava, daljava, globina, plava, leta in živi v hiši....je buden ko sanja in sanja ko je buden

samo po tem fantastičnem Jungovem principu odpadejo vsa komunikacijska sredstva, ki jih človek iz dneva v dan izumlja, samo če bi zaupali temu principu, bi odpadli vsi strahovi pred padcem v brezno, v nič, ali v vse, v bit

Jung je po moje s tem princpom v svoji teoriji postavil temelje za prehode v vse dimenzije hkrati

///ampak seveda, so nekaj takega pogruntal že prej, na Kitajskem, knjiga premen, ki je čudovit "stroj", ki deluje po principu sinhronosti, pa mogoče še prej, pa prej, kdo ve kdo, pa kdo ve kje, morda je ravno to tisto, kar meni mistično izveni, ko rečem: kozmos, ali ko me fascinira že sam pogled na nočno nebo polno zvezd ....///

pri mitu, kot tudi pri književnosti, poeziji (seveda tudi pri dobrem slikarstvu ...), se pomeni plastijo, na voljo imamo neskončno branj in bralec je že vračunan v samo strukturo, se pravi, ko beremo, odkrivamo plast za plastjo in spet: tudi odvisno kje in kdaj beremo, kakšen je naš interes ob branju in seveda a beremo prvič, drugič ... in hkrati skozi kakšno vnaprejšnjo vednost, izkustva beremo ...

zdaj ravno berem od Gastona Bachelarda Poetiko prostora ... (on je najbolj znan po ti. "epistemološkem rezu"), in glej kaj je on rekel takoj na začetku knjige:

"Filozof, ki je svojo celotno misel oblikoval tako, da se je loteval temeljnih tem filozofije znanosti, ki je kar najbolj dosledno sledil osi dejavnega racionalizma, osi racionalizma, ki ga poraja sodobna znanost, mora, če želi proučiti probleme, ki jih zastavlja domišljija, pozabiti svoje znanje, prekiniti z vsemi navadami filozofskega raziskovanja. V tem primeru kulturna preteklost ne šteje; dolgotrajni napori povezovanja in konstruiranja misli, napori, ki trajajo tedne in mesece, so brezplodni. Treba je biti navzoč, navzoč v trenutku podobe ..."

In pazi ... kasenje celo govori o odnosu med "novo poetično podobo in arhetipom, ki drema na dnu nezavednega" ... pa da bo moral pojasniti, da ta odnos ni zares kavzalen ...

osvobajajoče

(vse v tem postu je moja osebna (intimna) interpretacija, ni šolska in ni cenzurirana, ... skratka )

siaj wrote on 07.03.2005 at 23:45:05:


Filozof bi bil  po moje prisiljen  opustit racionalizem sodobne znanosti in se podat  v neizrekljivo mistično le v primeru, ko bi prišel do vrha lestve, ko zmanjka klinov in ko je prisiljen vstopit v prazno. Filozof pa ne bi bi bil filozof ampak bi bil mistik če ne bi iz te praznine neizrekljivega stkal nov klin, na katerga se bo oprl pred nadaljnim  spustom/vzponamom v praznino. Sploh ni nujno, da je klin iz iste snovi  kot racionalistična/pozitivistična znanost, mora pa vzdržat kljub tej  drugačnosti. V tem smislu sta poetika  in filozofija šli zmerom z roko v roki, samo da se poetikom  iz megle/mista  staknih podobob nikol  ni blo treba logično utemljevat. To so  zanje itak delali filozofi, ki pa jih je po moje  zato dveh vrst: so tisti ki jim je filozofija sama sebi namen in so tisti, ki jim je filozija le v pomoč pri razjasnitvi lastnega stališča. Slednji filozofijo le instrumentalizirajo, mednje spada tvoj zgoraj citiran filozof in mednje se prišteval tud wittgenstein, ki je izjavu: za vzpon je potrebna lestev, kdor se je povzpel po njej, je ne potrebuje več...

Quote:


Skušam v hišo strahov, ki sem jo ustvaril  z množico (popačenih) zracaljenj, nardit (spet)  prijazno za bivanje.