titud wrote on 08.03.2005 at 10:56:35:Filozof bi bil po moje prisiljen opustit racionalizem sodobne znanosti in se podat v neizrekljivo mistično le v primeru, ko bi prišel do vrha lestve, ko zmanjka klinov in ko je prisiljen vstopit v prazno. Filozof pa ne bi bi bil filozof ampak bi bil mistik če ne bi iz te praznine neizrekljivega stkal nov klin, na katerga se bo oprl pred nadaljnim spustom/vzponamom v praznino. Sploh ni nujno, da je klin iz iste snovi kot racionalistična/pozitivistična znanost, mora pa vzdržat kljub tej drugačnosti. V tem smislu sta poetika in filozofija šli zmerom z roko v roki, samo da se poetikom iz megle/mista staknih podobob nikol ni blo treba logično utemljevat. To so zanje itak delali filozofi, ki pa jih je po moje zato dveh vrst: so tisti ki jim je filozofija sama sebi namen in so tisti, ki jim je filozija le v pomoč pri razjasnitvi lastnega stališča. Slednji filozofijo le instrumentalizirajo, mednje spada tvoj zgoraj citiran filozof in mednje se prišteval tud wittgenstein, ki je izjavu: za vzpon je potrebna lestev, kdor se je povzpel po njej, je ne potrebuje več...
glej, tole je spet nekaj zelo zanimivega
namreč, predvsem mislim na to delitev filozofov, kot tistih, ki jim je "filozofija samim sebi namen" in tistim, ki jim je filozofija pomoč "pri razjasnitvi lastnega stališča" in "slednji filozofijo le instrumentirajo"
recimo, takoj mi pade na misel pri tej delitvi, tista znana "interna" in popolnoma nereflektirana trditev, (v bistvu mnenje), ki deli filozofe na platonovce in aristotelovce
in enkrat me je nek profesor tako ob kavici prav resno vprašal, "kam se pa ti prištevaš? ... a bolj Platon ali Aristotel ...?" ... in veš kaj, še sedaj mi ni jasno, zakaj bi bila sploh potrebna taka delitev, ali pa sploh delitve, kot da so me že v otroštvu cepili proti delitvam ... in če bi morala res razjasnit svojo pozicijo, bi jo kot popolnoma ambivalentno, kot tisto, ki je zunaj in znotraj ali pa iščočo, se pravi, da ičšeš točko vpisa, točko "klica", "poklica"
in zaradi tega me je pripeljalo do avtoric, ki tematizirajo ravno to, se pravi, se nekako spopadajo s tem "mi", s tem splošnim, kot mestom izrekanja, ki je zelo vprašljiv, ker za tistim "mi" tiči prav on ali ona, nekdo, ki je utelešen
torej filozofija kot sama sebi namen: ja
in filozofija kot pomoč pri razjasnitvi svojega lastnega stališča: ja
čeprav, resnično, si prišel s svojim razmišljanjem zelo blizu mojemu trenutnemu razmišljanju o tem, zakaj in čemu se jaz, ki sem tu, s tem ukvarjam - sploh v okviru tega prostora "tu" (forum)
tako dostikrat primerjam filozofijo kot nekaj, s katero je mogoče določene stvari naredit (instrument), primerjam jo s svojim znanjem šivanja, oblikovanja, ki je nujno pri procesu ustvarjanja
tudi pri šivanju in slikanju osvojiš določena znanja in jih potem dokaj avtomatično izvajaš (tu mi pride na um recimo zen budistično slikanje, ko moraš popolnoma osvojit tehniko, da potem naslikaš v trenutku, ki je popolnoma izpraznjen misli..) a hkrati ustvarjaš nek presežek
potem pa hkrati, pri meni, nek užitek v debatiranju, ki se lahko primerja s tisto ljubeznijo do filozofije
vendar moje zanimanje za teorijo (s tem tudi filozofijo) preneseno v real life ima tudi neko družbeno funkcijo (tudi politično, ampak ne v dobesednem pomenu, od tiste institucionalizirane politike se strogo distanciram) v tem smislu je ta teorija moj poklic, za katerega moraš tudi obvladati določene veščine in tu spet filozofija in teorija kot orodje za nekaj počet, ampak kar narediš moraš pa regulirat, dobro premislit, biti zelo natančen, se držat enih pravil, etike (etika se začne že pri citiranju), ker vstopaš v prostor, ki ima drugačne razsežnosti
v bistvu filozofija v procesu razsvetljevanja, pa ne strogo v ezo smislu, ampak kot tisto, kar se veže na tradicijo razsvetljenstva
ker razsvetljenstvo samo ima (vsaj) dva momenta, eden je izobraževanje, učenje, drugi moment bi bilo mogoče opisati kot nekaj kar se mora nujno zgoditi pri posamezniku samem (se mu posveti, v nekem trenutku doživi razsveljenje, morda kot tiste zen budistične fore učenja, ko učitelj lopne učenca po glavi) to se zgodi v odnosu z drugim (lahko dogodek, predmet, preblisk duha in hkrati močno čustveno doživetje)
zdej Bachelarda in Wittgensteina bi morda zelo težko metali v isti koš, sta pa oba enako odštekana in sta mi oba zelo blizu
Bachelard se je v tej knjigi, ki jo trenutno berem (še nisem prišla čez) oprl na fenomenologijo, tam iz naftalina vleče tudi izraz duša (v francoskem prostoru se ta izraz nekako ni tako prijel kot v nemškem)
Wittgenstein.. , z njim je pa res problem, veš, ... recimo on ni imel ugodnega mnenja o šolski filozofiji, je celo svetoval svojim študentom, naj presedlajo na drugo stroko, saj filozofija ni nikakršen poklic (sam je hotel postat tudi vse kaj drugega po poklicu, ampak se je vračal k filozofiji), v zadnjih letih svojega življenja se je pa "tresel", če ga bodo vzeli kdaj pozneje za predhodnika ali ustanovitelja lastne šole ljudje, ki bi mu bili nesimpatični in s katerimi ne bi hotel imeti nič skupnega
to je vprašanje prisvojitve simbolnega, se pravi kako si nekateri neke filozofe kar prisvojijo, no in Wittgenstein se je tega dobro zavedal