Nekoč sem doživela ekstazo. Kar znenada, nepričakovano. Bilo je na eni dolgočasni kmečki veselici . Pri 17 letih. S prijateljicami smo pile, počasi smo mešale alkoholne pijače. Že v začetku je bilo neki drugače,začelo se je z občutki nepopisnega miru in lepote vse okoli mene, sladke sreče. Potem pa vedno bolj, naraščalo je, samo od sebe. Jasno sem razmišljala, povsem jasno, še nikoli prej tako. (ta zmožnost bi mi morala ostati ob pisanju kontrolke iz matematike
) Vsepovsod okoli mene ljubezen...občutki sreče vedno bolj naraščali...Začela sem zaznavati, kot da bi bili v ozračju okoli mene srebrnkaste nitke vsepovsod, vse se je bleščalo...Blaženost se je nadaljevala, morala sem obmirovati, ker je bil tud fizično mogočen užitek, stalno bolj sem izgubljala občutek teže telesa. Čeprav sem jasno vedela, da to ne drži, da se samo jaz tako počutim, da tega nihče ne čuti....Ko sem pogledala travo okoli sebe, travnike, sem postala eno z njo...Pogledala sem kvišku v nebo in postala eno z zvezdo... eno z drugimi...eno z luno...eno z glasbo...Na tej stopnji nisem mogla več normalno govoriti, saj ne da ne bi imela fizične moči, ampak ni se mi dalo več nekako, ker kao "nič ni več bilo treba", "vsega je konec", vse je dobro", "vse je Eno", vse je popolno"...Srebrnkasta blažena koprena okoli mene je postajala vedno bolj vidna. Če bi lahko, bi kričala od sreče. In potem se mi je začel izgubljat občutek za čas, oz. točno sem vedela, koliko je ura pa to,vendar meni se je začelo dozdevat, da se čas zaustavlja v tej nepopisni ekstazi...Vedno bliže je bilo, namreč "stanje brezčasja"in zdaj se mi je ta izkušnja bližala z velikimi koraki- otoček ljudi in rajanja je začela od zunaj obkrožati bleščeča zlata barva, ki je povsem prežela... Točno sem se zavedala, da je v resnici ni, oz , da je jaz ne zaznavam z realnimi očmi, temveč z notranjimi očmi oz. z vso bitjo, z vsem, kar sem.Moje sošolke so me sekirale, niso razumele, nisem jim povedala, samo najboljši prijatlejici sem odšepetala, da se čas zaustavlja.Ostala mladina v objemih, jaz pa "potovala, bila združena z vsem...Ko pa se je čas zaustavljal in nas je objela tista zlata barva vse kao, pa sem postala Eno z vsem, postala sem Ljubezen, vse okoli mene je bila Ljubezen in občutek popolnega NEDELOVANJA, sem samo bila, vendar mi nič več ni bilo treba...Hkrati sem bila Vse in hkrati sama zase nisem bila...Če se mi je prej zdelo, da okušam nebeško mano, sem zdaj občutila, kot da se nahajam v raju.
To popolno stanje je trajalo več ur.Smo morali hitro domov,peljal smo se s kolesi.Če bi vedeli...Če bi kdorkoli vedel...Za to stanje bi jaz plačala milijone in milijarde, če bi jih imela. Popolnoma me je minilo šele po 3 dneh, postopno, kakor je prišlo, je tudi postopoma odšlo iz mene. In potem žalost in spet samo jaz, samosvoja.
Ne sanja se mi, kaj je bilo vzrok. Alkohola nismo toliko spili. Če bi se to dalo, bi bilo 100% ljudi na Zemlji alkoholikov.
Dolgo sem se spraševala, ali je to nirvana. Ali je res to tisto, po čemer vsi hrepenimo v sebi. Ali je to samo SLUTNJA nirvane. Ali nas res to čaka na koncu...vsega konec...konec truda... Ali je to večna nagrada, to popolno blaženo nedelujoče brezčasje...Me res to čaka.. ali pa je samo spomin na nekaj, kjer sem že bila...Je to tisto, kar je opisano v svetih knjigah...Če je to res, potem se splača trpeti tukaj, karkoli že, nagrada je velika. Me ne zanima, koliko življenj je bilo pred menoj in koliko jih bom še morala doživet in preživet...samo da grem temu končnemu cilju naproti- temu stanju. Da bi bila navadna pijanska zastrupitev,pa dvomim, nisem se opotekala in ni mi bilo slabo in vsega sem se spominjala z žalostjo še več mesecev. Sem prav osamljena v tem, da ne morem tega podelit z nikomer, vsaj do zdaj nisem spoznala nikogar, ki bi to dal skozi.
Ah ja... jaz sem tudi podobno izkušnjo, čeprav ne toliko močno kot je bila tvoja. Škoda ker je trajala le dan in pol
Četudi ne nirvana, sem pa vesel da sem sposoben odklopiti vsaj svoj ego in um. Že to in odklop tistega frdamanega čebelnjaka v moji buči je božji žegen za veliko vsakdanjih stvari.
Home
Pages: 
