Zdaj si mi razjasnil pojme, pod dušo sem jaz mislila neumrljivo čisto zavest.

Katera spiritualna praksa je potrebna, da se rešimo strahov in ugotovimo,kdo smo? Intenziv razsvetljenja, kjer 3 dni govoriš eno in isto: "Kdo sem jaz," je primeren? Ali katera druga ne tako instantna pot?

marina wrote on 31.01.2005 at 13:52:18:

Intenziv razsvetljenja ti zihr lahko marsikaj razodene kot sem slisal, ampak jaz osebno ne prakticiram tega. jaz prakticiram tisto kar sem se naucil od svojega duhovnega ucitelja v Indiji in drugod po svetu, on sam pa sledi nauke Sri Chaitanya Mahaprabhu-ja.

v bistvu so vse spiritualne prakse lahko dobre pr odstranjevanju iluzije, sam so pa vseen znotri tud razlike kolk delec v resnico te katera lahko popelje.

Madan Gopal Das wrote on 31.01.2005 at 14:08:55:


Mislm...eee...jaz sem samo en bk že res, ma bi si mislil...če bi...zakaj je potrebno takole naokrog spraševat druge /kao razne mojstre in majstore/, ki imajo ali pa nimajo pojma...če lahko vprašaš direkt, a ne....mislm...njega.
A sem naiven?

Madan Gopal Das wrote on 31.01.2005 at 14:24:27:


Ja...sej...zakaj se ti pa zdi, da veš, kakšni so Njeni pogoji...in zakaj se ti pa zdi, da niso...če vprašaš...al pa se pogovarjaš...al pa karkoli...kr direkt?

Saj se mi je zdelo,  t, da si mislil na institucije, včeraj po pogovoru s Kali se mi je začelo zdet,jaz bolj dolgo rabim, da mi nekaj potegne  

Madam Gopal Das, veš kaj se mi je zdelo v lajfu kot najgloblja resnica, resnica, ki me je tudi najhuje šokirala. Ko nam je nekdo umrl, se mi je v šoku izgube zazdelo, da ni nič res okoli mene... da sicer fizično okoli mene je vse materialno resnično, mislim na vse osebe, stvaritve... vendar pa jaz NIKOLI ne morem do njih, ker v resnici okoli sebe zaznavam edino koščke sebe... vse,kar lahko v drugih opazim, sem v resnici samo jaz,  v drugih razdrobljen jaz, do drugih in do njihovega doživljanja pa v resnici nikoli ne morem, ker v resnici ne obstajajo...ker sem JAZ v njih... ker je vse neresnično in iluzija in v resnici sem popolnoma sama tukaj na svetu...  In drugi ljudje prav tako v resnici zaznavajo SAMO SEBE v drugih... v meni vidi vsak tisto, kar je v resnici del njega. Govorim o osebnih čustvenih razmerjih in odnosih. Vsi smo čisto sami, lahko smo si samo podobni..toda smo osamljeni invididuumi in vsak ima svojo pot...In še to, da vsi problemi, lepota, vse,kar je, izhaja iz naše glave nekako...in spet, da do drugih nikoli ne moremo...ker oni so samo NAŠE ogledalo...KOT DA V RESNICI VSE IZHAJA IZ NAS...kot ja je to svet iluzije, neresničen svet...vse okoli nas je samo NAŠE OGLEDALO. In da je vse minljivo, vse,kar se dogaja in občuti na tem svetu, ena sama minljivost...A na koncu pa ostane samo ljubezen..če si zmožen "ne verjeti temu svetu,ki v resnici ves izhaja iz tebe"in se trudiš v drugih videt samo dobro in jim dajat samo dobro, BO TO EDINO, S ČIMER SE BOŠ  SREČEVAL NEKOČ, EDINI TVOJ JAZ V DRUGIH NAJDEN....Če si ZDAJ dober do vseh, lahko pričakuješ, da se boš srečeval s "TAKIM - DOBRIM SEBOJ". Verjetno je nerazumljivo za koga, ki ni tega nikoli iz sebe doživel. Matr mi je blo hudo takrat, zaradi tega grozljivega občutka popolne osame na svetu, kot dam edina med vsemi in samo jaz je okoli mene, kar obnemela sem, na srečo sem 3 dni po tem doživela en izpad, 3 ure joka skupaj in mi je odleglo, ženske se zjočemo,pa nam je lažje. Pa bi najraje kar v časopis dala,otročja kot sem (dobro da ne odreagiram na take burne reakcije v sebi) in potrkala na  najbolj šolane ljudi : KAKO TO,DA TEGA NIHČE NE VE??? KAKO TO,DA SE VSI NEKAJ GREMO EN PROTI DRUGEMU, PA  KO  JE TAKOO NEPOMEMBNO...SAJ VENDAR NIČ NI RES! SLABO ALI DOBRO, KAR SE NAS DOTIKA. TO SMO MI!SEBE VIDITE VSI OKOLI SEBE!KAKO TO,DA PAMETNI LJUDJE TEGA NISTE SKAPIRALI...Saj vem,da bistrost nima zveze z duhovnimi (morda je tud to moje spoznanje bilo napačno), toda kdor je zmožen kaj vem kakšno težko šolo brez težav zdelovat, bi bil morda zmožen tud takih spoznanj,če bi ga zanimalo.
Ko bi se le motila...ker je bilo spet nekaj takega, kar sem doživela iz globine sebe...saj potem pa se že moja tovrstna doživetja končajo, hvala bogu...trenutno imam duševni mir, vsaj za zdaj sem pozabila na to, bilo pa je pred 5 leti in takrat sem tud postala brezčutna. Jepo stagniram v materialnih ciljih in mislijo na uživanje po svetu:) Oboje ne gre skupaj, pa kaj potem, itak je vseeno, čas itak mine pa se izteče, kaj bi to.

Quote:



Ja sem se tudi že spraševal o tem - budizem ima v tem pogledu vsaj to prednost, da Buda ne ponuja nekih dokončnih odgovorov na metafizična vprašanja, poleg tega pa se je v večini primerov tudi instituiziran budizem, izkazal za precej bolj "humanega" - če dam za primer Tibetance, ki so bili preden so postali lamaisti, strah in trepet cele Kitajske in ostale okolice. Je pa res, da institucije ponavadi v svoji borbi za oblast privedejo do hudih štal.


uživaj!