Tole pravi o jasnovidnosti (in še čem)
mojster Koot Hoomi.
"Poglej, avtomehanik dela z orodjem. Orodje ima zato, da lahko opravlja svoje delo, mar ne? On zna popravljati avtomobile in orodje mu pride prav. Glej, če imaš zavest nizko spodaj, potem se trudiš, trudiš, trudiš, da bi bil jasnoviden. Če imaš na primer zavest nekje v pleksus centru, je sedaj čas, da poskrbiš za svoje fizično telo, za moč, da poskrbiš za čustva. Za čustva ni potrebno skrbeti, čustva poskrbijo sama zase, to spada pod sedmi nesmisel. Ampak pustiva to za kasneje. Glej, gotovo je čas, prostor in kraj, je karma, ki jo imaš sedaj, v tem trenutku, ta, da uporabljaš svoje fizične oči za urejanje teh stvari. A oni se trudijo, trudijo, trudijo. In končno dvignejo v adžna center nekaj. In kaj je to? To ni zavest, temveč nekaj drugega, pozornost. Zavest in pozornost sta dve različni stvari. Zavest – biti zavesten, pozoren – biti usmerjen v nekaj. Oni imajo zavest tukaj (z roko kaže okoli pleksusa), pozornost pa imajo usmerjeno v energijo na tem nivoju (kaže na adžno) in svet se jim razdeli na dva dela: na energetskega in na fizičnega. In to je vse, kar dosežejo. Hkrati pa ne morejo opravljati te karme tukaj, energija se izgublja, postajajo lačni, ker nimajo ničesar, s čimer bi napolnili svoj trebuh in, namesto da bi malo bolj poskrbeli za svojo hrano, gledajo barve. Kopica kretenov, nič drugega! Kopica bedakov, ki gledajo navzgor, namesto da bi spravili svinjarijo iz svojih trebuhov. Točno tako.
No, vidiš. Jasnovidnost je stvar, ki je vezana na več različnih nivojev, kot si tudi ti že ugotovila, in ne le na adžna center. Jasnovidnost je že v sami besedi. To pomeni, da jasno vidiš. Da jasno vidiš, kaj dela ta človek, da vidiš po načinu njegovega oblačenja, kaj je. Saj fizično je prav tako energija, ki prehaja skozi različne nivoje in fizično je kot ekran na televiziji. Zadnja postaja, razumeš? Eterično je kot katodna cev, ki projicira sliko na ekran. Miselno je kot vsi ti mikroprocesorji, ki urejajo sliko. Višje čustveno je kot vse, kar ureja sliko, zvok in vse to dogajanje na nekem še višjem nivoju. To pa je že en del sprejemnika (kaže v okolico grlenega centra), to je drugi del sprejemnika (kaže na adžno), to pa je antena (kaže na kronski center). Mar ni najbolje videti, če gledaš v ekran? Mar ne vidiš največ? Mar ne moreš jasno videti, če gledaš v ekran?
Kopica butcev in nič drugega! Eterično lahko pogledaš tako, da samo pogledaš v notranjost televizorja, za vse ostalo pa moraš imeti malo višjo zavest, malo bolj dvignjeno zavest, ne pozornost. In dvigniti zavest ne pomeni boriti se z zavestjo spodaj, temveč pomeni odpreti se in prepustiti, da se zavest dvigne, četudi si poln vzorcev. Prepustiti se, da se zavest dvigne in da vidiš. Pa tudi če ne vidiš. Recimo, da ni slike na televizorju. Greš na streho in malo obračaš anteno. Spet je slika, a ti ne vidiš tistih valov, ki migotajo po zraku, ampak po občutku obrneš anteno. Spodaj pa se nekdo dere: v redu, ni v redu. Prav tako je na zgornjem centru: malo obrneš in vidiš čez nekaj časa na telesu, ali je v redu ali ni. Predaš se občutku. In ko se ti zavest dviguje, dobivaš vedno tudi ustrezno orodje, s katerim si pomagaš. Tako, to je nesmisel odpiranja centrov in jasnovidnosti."
Citat je iz knjige Lidia (avtorica Miranda Rumina). Zelo jo priporočam v branje vsem, ki so se podali na pot samorealizacije.