apostat wrote on 05.08.2004 at 15:32:17:Ne razmišljal o tem, reči si nasprotno, pa kaj zdaj, če sem zbolel za to ali to boleznijo, svet se ne bo podrl zaradi tega. Ti si čisto "normalen" s takšnimi in podobnimi strahovi se je srečal že vsak izmed nas. Drugo je, če bi šlo to za kak kroničen strah, ki bi te spremljal na vsakem koraku in te hromil, onemogočal, da bi živel polno življenje, tako pa če se ukvarjaš s športom in drugimi raznimi konjički, se družiš s prijatelji je ta strah povsem odvečen. Veš, da ima strah samo velike oči, od znotraj pa je votel. T isi čist ozdrav človek - preberi si knjigo Moliere - Namišljeni bolnik
Pogovarjal sem se že z depresivnimi ljudmi, shizofrenikom in vsak pravi, da trpi in bi se tega rešil. Verjemi mi da si noben človek ne želi trpeti.
Včasih ljudje padejo v depresijo zaradi kakšnega dogodka, ki ga je tako prizadel da nekaj časa plava v temi (npr. izguba službe, smrt v družini). V tem primeru se točno ve zakaj je prišlo da takega stanja.
Šit pa je če je človek kronično anksiozen ali depresiven zaradi njemu nepoznanega vzroka. Psihiatri bi rekli, da je to kemično neravnovesje v možganih, pomanjkanje sertonina in ti dajo neke antidepresive ki baje zopet vzpostavijo to ravnovesje. Mogoče se da to s kemoterapijo v blažjih oblikah res pozdraviti.
Najtežje se godi shizofrenikom, imajo prisluhe, privide, nekdo jim krade misli ali dovaja ki to sploh niso njegove. Poleg tega so shizofreni ljudje zraven še anksiozni in depresivni. Ti takemu človeku reci sej to je kul to nič takega, strah ima velike oči.
V skrajnem primeru nekateri težave rešijo s samomorom, drugi se ga zapijejo tretji zadrogirajo, četrti se bašejo z Apaurini da imajo čisto otopele možgane. Ta ki je to rešil s samomorom je vsaj v tem svetu s svojimi problemi zares opravil.
Hvala bogu da samomorilnih nagnenj nimam. Sam živim v nekem neprestanem strahu, ki me spremlja od jutra do večera, pa še ponoči ko kdaj vstanem ko moram na WC (to je kar ti praviš kronični strah) mi telo mi drhti.
Verjemi da sem na račun strahu slišal in prebral marsikaj od tega pregovora da ima strah velike oči pa do tega da je strah plod naše domišljije itn...pa kljub temu imam še vedno iste težave.
Če bi bil čarovnik, bi strah utelesil v tebi za nekaj časa pa bi ti pol rekel ej stari umiri se, sej to ni nič strah ima votle oči.
Ko človek postane en navaden strah potem več nima votle oči...
Home
Pages: 
