Quote:


Loops of Infinity, to tvojo dilemo jaz poimenujem sindrom (svetopisemskega) Joba, ki ga je najti v otrokovem doživljanju kaznovanja s strani staršev ( ali oseb od katerih je odvisen ).
Otrok namreč v sebi oblikuje neomajno prepričanje, da ga starš kaznuje le pod pogojem, ker  NI DOBER ( otrok). Otrok je tako vedno prepričan, da je bil kaznovan s strani starša, ker je bil slab ali je naredil nekaj narobe. Zakaj tako ? Ker je za otroka spoznanje, da ga je kaznoval  ( mu storil zlo ) njegov ( ljubeči ) starš ,brez tega, da bi storil kaj narobe ( ali zlega ), veliko hujše (beri: neznosno ) kot pa bolečina ob udarcu, zlorabi, idr.

Kako to spremeniti ?  Odrasti , ki pa je vedno realnost, realnost, realnost in še   enkrat realnost ! Naj bo še tako kruta nam je vedno še najboljša in  najzanesljivejša pomočnica. Življenje na neki stopnji   od nas zahteva, da odrastemo, t.j., da prevzamemo odgovornost za naše življenje. In v tem izpitu odraščanja moramo biti sposobni ločiti nedolžnost od naivnosti.  Do naivnosti, ki se sicer ves čas spogleduje z  nedolžnostjo, mora tudi otrok v svojem razvoju vzpostaviti aktivni odnos, kajti drugače lahko začne samo življenje ,mimo njegove volje, postopoma sprejemati njegovo   naivnost kot neumnost.
Se pa zavedam, da vsem otrokom ni enako prizanešeno.

Toni_Zamene wrote on 15.12.2004 at 10:27:05:



Ni mi poznana zgodba o Jobu; našla sem tole:

Najbolj znan spust z gore hinavstva v dolino žalovanja predstavlja svetopisemski Job. Isto pot je prehodil tudi apostol Peter, ki je Jezusa trikrat zatajil in trikrat priznal. Zelo podobno progo je prevozil tudi farizej Savel in postal apostol Pavel. Vsi trije so bili prepričani, da so popolni, in Gospod jim je pokazal, koliko jim manjka. Vsi trije so krenili na pot kesanja in spreobrnjenja in vsi so tudi veliki spokorniki.

"Četrta gora, s katere se moram spustiti, je gora hinavstva. In dolina, v katero se moram spustiti, je dolina čistosti – blagor čistim."

Quote:


To je precej " mimo " interpretacija Jobove zgodbe.
Jedro Jobove zgodbe je poskus okolice ( beri : okolja, ljudi ) prepričati  pravičnega Joba v to, da je njegovo trpljenje posledica tega, da v resnici ni pravičen ( za kar se ima on sam ). Pri tej sodbi Joba izhaja okolica iz prepričanja, da Bog pravičnih ne kaznuje. Zgodba sama pa pove, da je v primeru Joba Bog v resnici odstopil od njemu lastnega načela, da Bog pravičnih ne kaznuje.


Tako bi bilo ta sindrom pravilneje imenovati pravzaprav Anti-Jobov sindrom. Job je namreč ves čas verjel v svoj prav ( pred okolico, ljudmi ).

Quote:


Kaj pa če ima tvoja stiska izvor ravno v tem, da verjameš v nekaj, kar ne drži. Ti verjameš, da če vidiš oz. prepoznaš umazanijo človeško, potem si sama umazana odznotraj.
En kup primerov v razmislek:
- je trpeči otrok posiljevalec?
- je prevaran partner sam prevarant?
- je vrabček, ki ga je ustrelil en fakin, tudi serijski morilec med vrabci? (ok, priznam da pretiravam s temle )

Kdo je potem tisti, ki bo postavil stvari oz. jih prepoznal, če jih ti ne upaš? Če boš to prepoznavanje prevalila na nasilneža, logično da ne boš dobila njegovega priznanja. Enkrat mi je Toni pametno napisal- le kdo bi promoviral napake pri avtomobilu, če ga želi prodati.

Nenazadnje smo tu še psihologi, ki smo po naravi našega dela ves čas postavljeni v pozicijo, da ocenjujemo in prepoznavamo zlorabe, napr. A to tebi pomeni, da vsi psihologi tudi sami zlorabljamo?

Enivej, če koga zanima. Na Božični večer sem bila povabljena k njegovim staršem. Nekako si nismo mogli skriti naklonjenosti, ki se je že prej izražala z obeh strani, čeprav neposredno nismo bili v stiku. Jedli smo dobro večerjo, pili dobro vino in tako je naneslo, da sem v enem trenutku nič hudega sluteč izjavila, da bi si želela, da on bi nehal kadit travo . Prijatelj je prebledel, pordečel, takrat sem komaj dojela, kaj sem rekla, in vzporedno z mojim zavedanjem je naraščal tudi njegov bes. Starša sta ga mirila, da vendar to vesta, saj jima je pred leti povedal in razložil, no, vmes pa jima je menda zatrdil, da tega več ne počne, česar pa nisem vedela jaz. Ker se je zdelo, da bi me najraje zbrisal z obličja Zemlje, sem se seveda spakirala, starša pa sta bila še vnadalje prijazna, da sem vendar samo resnico povedala. Mama je jokala in prosila, da se pobotava. Midva sva daleč od tega, saj šla sva vsak svojo pot in niti pod točko razno se za to ne nameravam opravičiti.  


Človek se ne more izogniti, česar ga je strah. Spoznala sem, da sama posedujem lastnosti, ki sem se je bala pri drugih. Lahko bi jim rekla podlost, maščevanje, lahko bi jih zavila v dobre namene, lahko samo nepozornost, lahko želja, sebičnost. Ampak nič od tega. Bo držalo, da nam na koncu ostane le ponos.

groza...

to res ni stvar, ki jo govoriš staršem...

Res, da ni prav, da to skriva, a je to njegova stvar oz. odločitev.

Quote:


Loops, danes sem dobil ene fajne karte z arhetipi. Sem potegnil eno zate glede tvoje situacije in dobil, ne boš verjela...   ...

Addict

Light attribute
Helps you recongize and confront addictive behaviour.

Shadow attributes
Compromises integrity and honesty. Allows an addictive pattern to have authority over your inner spirit.

---

Look for a lifelong pattern of trying to overcome the tendency to need a substance or person so intensely that you comprimise relationship, finances, integrity, character, or emotional and psychologicyal well-being.

Torej, očitno si naredila prav, s stališča, da je bilo treba situacijo nekam pripeljati, razrešiti...

lp