Lilith wrote on 03.01.2005 at 11:02:03:Meni se Robijeva ideja "biti nekaj časa sam in razmisliti " sploh ne zdi slaba. Nasprotno. Razmislek o lastnih motivih za odnos, o tem, kakšne sorte ljudje me pritegnejo in zakaj to rabim, kako bi lahko to potrebo zadovoljil drugače - brez da v svoje življenje pripeljem ljudi, s katerimi potem zganjam destruktivno dinamiko. Kako bi se torej lahko izognil temu, da me privlači tip človeka, ki nikakor ni zame.
Rose sprašuje, ali ne morem ostati v zvezi in jo izboljšati. Moje mnenje je, da je zveza produkt vložkov dveh oseb. Sprememba pri enem bo sicer verjetno pripeljala do spremembe pri drugem - če ne drugače v tem smislu, da se bo drugi spremembi z vsemi štirimi upiral.
Vendar pa smo najbolj nesrečni itak v najbolj destruktivnih odnosih. In z ljudmi, ki že po defoltu nimajo kapacitete, da nas osrečijo. Torej z ljdumi, s katerimi smo po človeški plati nekompatibilni, izbiramo pa se na podlagi vgrajenih vzorcev, v obupanem nezavednem poskusu, da bi pa tokrat le lahko presegli otroško travmo. Tale psihologika je iz formalno logičnega vidika povsem nesmiselna. Kako naj vendar presežem nek vzorec, če pa si izberem ravno človeka, ob katerem to ni možno.
Tako da vztrajanje v nekih zelo destruktivnih zvezah nima smisla. Le veliko dela, časa in energije se vlaga z ene strani - za prazen nič. Z malo sreče pa vsaj za pomembno življenjsko lekcijo, koga več nikakor ne spuščati v svoje življenje. Ampak le redke sreča pamet, ko je govora o odnosih. In tudi to je razumljivo. Ker odnos nikoli ni stvar zgolj razumarskega pristopa, pač pa globjih čustvenih odzivov, ki so pogosto onstran naše kontrole.
Po moje spoznanje, da z nekom ne moreš presečt nekega vzorca/travme, ni pameten razlog za rahod, ker te ravno ta drugi na obstoj tega vzorca sploh opozarja. Ker bi se ti brez nje/njega ta vzorc sploh ne bi pojavu kot problem, se s tem problemom brez njega tud soočit ne moreš (razen po logiki, da z odpravo partnerja odpraviš tudi problem). Tko da edina res praktična rešitu je, da se hkart naučiš živet s partnerjem in s svojim vzorcem na način, da se naučiš živet s problemom. To lekcijo morata seveda vzet oba ob zavedanju, da v bistvu nista onadva problem drug drugmu, ampak da mata probleme vsak z omejitvami svojega lastnega sveta. Pri odnosu, ki naj bi obema pripomogel k osebnostni rasti, mora bit po moje to zavedanje v ozadju prisotno ves čas, vpokliče pa se vsaj takart, kot izbije konflikt. Tko se konfliktom niti ni treba izogibat pa jih pometat pod preprogo, ampak jih treba jemat kot čist zdrava opozorila, kje se nahajajo meje našega lastega sveta, saj te meje še ne pomenijo, da svet za njimi ne obstaja. Obstaja, samo je vsakemu posebej nedostopnen, ker je zgrajen le iz medsebojnega zaupnja oz. vzajmenga verjetja v njegov obstoj.
Home
Pages: 
