Nisem se nameraval vtakniti v to temo, vendar me je vzpodbudilo spodnje razmišljanje, ki pa sicer nima kaj dosti skupnega z osnovno temo (no, ravno zato sem se oglasil, ker me osnovna tema ne zanima kaj dosti).
Namreč, čeprav ne poznam dobro svetega pisma (samo nekatere najbolj znane dele) pa sem ravno na temo izvirnega greha in “izgona iz raja” že pred mnogimi leti prišel do neke svoje razlage, ki ji še do dan danes nisem našel kakšne dopolnitve (ali pa nisem bil sposoben), skratka še vedno se mi zdi najbolj logična. Res pa je, da ne iščem pretirano kakšne druge razlage in sem s trenutno (ali celo stalno) kar nekako “zadovoljen”. Razum pač izpelje neko logično shemo s pomočjo duševnih izkušenj seveda in se zadovolji v svoji “konservativnosti”. Razum tudi ne more prav uspešno razlagati duševna stanja oz. stanja zavesti, ker ni za to namenjen ampak je njegovo “polje delovanja” samo logika in kopičenje informacij in znanja. Tudi se mi ne zdi smiselno, da bi kar naprej izumljal nove variante, ker mi je bolj pomembno izkustveno znanje, kot pa neka razlaga iz svetega pisma ali bilo katerega verskega ali kakršnegakoli spisa.
sinjeoka wrote on 21.11.2004 at 11:46:18: ... kaj pa če krivda ni božja, ampak človeška?
Še večji hec pa je problem izvirnega greha... kača je zapeljala Evo, Eva pa Adama ...
Izgon iz raja potemtakem skozi arhetipske podobe pomeni izgon iz ravnovesja spolnih vlog. Ljubezen je namreč tista, ki ljudem na zemlji povzroča največ trpljenja.
Izvirni greh potemtakem ni Evin, ampak Admov.
Zdaj samo upam, da imajo te besede sploh kakšen smisel, ker so napisane zelo po nekem navdihu.
Ta del svetega pisma razumem v tej prispodobi:
Torej raj je samo prispodoba za človekovo dušo, to je stanje breztelesnosti. Ko je bog ustvaril človeka mu je najprej dal dušo. To še ni bil človek v vsej svoji materialni podobi saj sploh ni bil viden z našimi čuti (vid, tip, sluh, okus, razum). In tudi ta duša ni bila sposobna videti materialnega sveta kot ga vidimo mi s svojimi čuti. Duša je bila v stanju, ki ga mi opisujemo kot meditativno stanje zavesti, torej odklopljeno vseh čutov s katerimi imamo stik z okolico (materialnim). To je pač značilnost duše => popolno stanje zavesti neobremenjeno z materialnim skratka stanje, ki ga nekateri označujejo za samadi, stanje popolne blaženosti ali kaj podobnega. To je nedvomno izredno počutje, ki mu lahko pripišemo rajske razsežnosti, skratka raj v pravem pomenu besede.
No in sedaj se bog “odloči” da bo tej duši "dodal" materialno komponento, da bo lahko s svojimi čuti opazovala tudi materialno “sfero” narave. Dal je duši telo (ustvaril človeka analogno tudi ostala živa bitja) in s tem možnost stika z materialnim. To je v bistvu darilo saj je nadgradnja zavesti, ki pa je človeka potisnila v težko situacijo saj se je zaradi čutov ki jih je prejel kot božje darilo, človek takoj usmeril navzven in počasi popolnoma zapustil svojo notranjo bit. Zunanje luči so pač bolj vsiljive kot notranje in ravno tako velja za vse ostale človekove čute. Človek je to svoje darilo zlorabil in bolj ali manj takoj pozabil na svoj notranji izvor.
To bi lahko bil tisti izvirni greh, izvirni pa zato saj se je to zgodilo takoj, ko je človek dobil materialno podobo.
Človeško telo jaz pač razumem samo kot vmesnik (“interfejs”) med materialnim (moje telo, drugi ljudje, narava oz. vesolje) in nematerialnim (duša – popolno stanje zavesti). Izvirni greh tudi zato, ker v tem materialnem svetu ta človek ne more najti popolnosti pa naj si ustvari o tem kaj je to popolnost kakršnokoli idejo hoče. Npr, če meni, da lahko razdeli neko palico na dva popolnoma enako dolga ali težka dela mu to zanesljivo ne bo uspelo. Na koncu bo moral šteti atome pa še takrat bo spoznal, da se dolžina (teža) stalno spreminja, ker nič materialnega na tem svetu ne miruje. Njegova “popolnost” bo odvisna samo od natančnosti merilne naprave.V materialnem svetu lahko išče bilo kakšno popolnost samo v okviru toleranc in nikakor ne v tem kar si je on zamislil pa naj je njegova ideja popolnosti še tako “popolna” in logična vedno bo “obvisel” v okviru nekih odstopanj. Zato se mi zdi npr. tudi iskanje nekega “popolnega” in “pravičnega” družbenega sistema jalovo početje. Izguba energije, ki povzroča, da se ne naredi tisto kar je možno narediti ampak se raje poskuša narediti nekaj kar je nemogoče oz. utopično. Tako imamo npr. vedno večje število zakonov in regulativ, red pa se kljub vsemu ne izboljšuje toliko kot bi želeli. Človek oz. družba se v tem primeru usmerja navzven v materialno (zakoni, regulative) in pri tem pozablja kje iskati red in popolnost (to je v sebi). Popolnost v materialnem svetu je subjektivna ocena in ne objektivna, ker je človek tisti ki določa kaj naj bi bilo popolno in kaj ne. To ni narava. Kdo pa naj bi določal kaj neki je popolno, če ne bi bilo človeškega bitja. Narava sama zase nima o tem nikakršnega “mnenja”, človek je tisti ki o tem kar naprej nekaj fantazira in pri tem pozablja kje je njegova popolnost in kje jo iskati. Skratka tu vidim ta izvirni greh, ki ni nikakršna moralna “komponenta” niti ni vezan na spol. Ni kriv niti Adam niti Eva in tudi bog ne, saj je tudi krivda subjektivna ocena, ki jo lahko poda samo človek.
Izvirni greh je torej to, da smo s tem, ko smo dobili telo izgubili svojo blaženost.
Pridobili smo telo, davek na to pa je trpljenje (usmerjenost navzven kamor v bistvu sodi tudi ljubezen do drugega bitja, bolezni, bolečina, smrt). To usmerjenost navzven plačujemo tudi z utrujenostjo tudi, če je vse ostalo v redu, saj kar naprej od nas zahteva, da se periodično “oklapljamo” (npr. spanje). Tudi če cel dan lenarimo moramo zvečer iti spat, ker so ti zunanji dražljaji naših čutov zelo utrujajoči. Torej v svojem pojmovanju izvirnega greha ne vidim nikakršne seksualne ali moralistične komponente v smislu krščanske, češ da smo grešniki od rojstva in da moramo početi dobra dela, da bi prišli v nebesa. Nebesa imamo stalno na “dosegu roke” in samo od nas je odvisno ali posežemo po temu darilu ali ne. Naš ”izvirni greh” ob rojstvu je v tem, da z rojstvom izgubimo blaženost. Takoj doživimo: “buci, buci, kako je luškan” pa še nekdo nas kresne po riti.
Bog (stvarnik) nam je omogočil, da lahko vedno najdemo svoj izvor. Samo na nas je ali smo toliko modri in pridni, da se za to tudi potrudimo. O sem se razpisal ne da bi hotel tako na dolgo in se opravičujem. Bom dodal še eno Kabirjevo pesem na to temo z mojim približnim prevodom. Pesem nas poziva naj se usmerimo vase in tudi, kako naj to naredimo (zadnji dve vrstici):
Ne hodi v cvetlične vrtove, prijatelj moj!
Ne hodi tja,
v tebi je cvetlični vrt.
Odpočij se na tisočih listih lotosovega cvetja
in od tam opazuj Neskončno Lepoto.
Home
Pages: 
