Tako bi jaz sedaj to rekla, da veliko stvari zakaj tko je in ne drugače, se da razložit s konceptom "prostovoljnega suženjstva" žensk o katerem je pisala že
Simone de Beauvoir (sedaj ravno berem njeno knjigo), veliko, ne pa spet vse ... bom brala še naprej ... ziher je še kaj zanimivega ....
takšna radikalna izkušnja kot si jo opisala ti Valentina in tudi dala čez ... (mislim, svaka ti čast ...
)
Valentinaa wrote on 07.12.2004 at 10:14:17: Nastanejo pa razne hecne situacije, moj foter, na primer, je družinsko firmo, ki sta jo z bratom prevzela od starega fotra, prepustil mojemu bratrancu, ker on je bil pač moškega spola in edini kot tak sposoben nadaljevati družinsko tradicijo
. Tradicija v tranziciji je itak šla po gobe, tako da je zadnjih 5 let pred penzijo moral delati v firmi od mene in mojega moža. Hecno, res, meni se je kar malo smilil. Ampak on je res verjel, da punce niso zmožne za kaj več, kot da so tajnice, pa doma gospodinje, in ko sem kot otrok vedno govorila, da jaz bom pa direktor, ko bom velika, so se mi vsi smejali. A si predstavljaš, kakšne vzorce imam zapečene na mojem disku?
in če prav pomislim, mnogo ljudi še danes razmišlja tako ....
ok, ker šeramo svoje zgodbe, evo mojo:
sem odraščala v enem liberalnem slogu, mama samohranilka (pač oče ni hotel bit zraven - zelo prisoten, ampak ga ni blo zraven) - in moja mama zelo odprte glave, glede vzgoje in vsega tega. bil je pa hec, recimo, da je prišlo v socialistični državici, ki se je tudi zelo rada svoje čase pohvalila z enakopravnostjo moških in žensk, do tega, da moja mama od firme ni dobila večjega stanovanja, z argumentom, da ona in me s sestro nismo družina, pa je bila v tisti tovarni med izobraženimi kadri in na položaju ... hm
ampak sicer pa nič čez to državico, ker je blo na drugih nivojih zelo poskbljeno za vse otroke, recimo, nismo bile prikrajšane za glasbeno izobrazbo .... krožke in tko
ok, ampak, da ne boste mislili, da je bilo meni kaj prihranjeno od raznih vzorcev ... morda še bolj nevaren teren, ker sem "družino" tako idealizirala (in postavljala sebi in drugim visoke zahteve) ... sicer sem šla kot najstnica čez fazo "uporništva", paradoksalno pa se mi je po drugi plati zdelo (še posebno kasneje) , da moram na vsak način "bit normalna" .. tako kot ostali, hvala bogu sem to predelala ... nekako razrešila ta paradoks
ni da ni, da ženska mora (po moje) sebe ozaveščat, in se losat kup ene navlake --
"V iskanju svojega originala" (ta mi je všeč
)
Home
Pages: 
