Toni, prisilil si me k razmišljanju. In nič mi ni všeč, kar ugotavljam.
Gremo po vrsti. Da je realnost blizu tvojim trditvam sem ugotovila že ob vstopu v svet zaposlenih ljudi. Potem sem menjala nekaj delovnih okolij in POVSOD je bila ista pesem. Osnovno motivacijsko ozadje vseh vladajočih je bila skrb za lastno rit, s tem, da jih je samo manjšina dejansko kaj pametnega naredila za podrejene in stroko kot tako. Moram priznati, da pogrešam čase moje otroške naivnosti - je bilo lepše živeti v takratnem zlaganem svetu.
Torej ugotavljam, da bi bilo potrebno rušiti vladajoče. Mi je čisto jasno, kako se pride na vrh - s pokvarjenostjo, zvezami - tudi in predvsem političnimi.... Torej lahko vladarja ruši samo enjemu enako pokvarjen ekvivalent.
Kaj potem ostane nam "poštenim"? Da sanjamo o boljšem svetu in da spremebe so mogoče (kot sem počela jaz) ali pa da sprejmemo realnost in si ustvarimo svoj mali kotiček, življenjski prostor, v katerem bomo imeli mir (kot verjetno počneš ti). Moraš pa priznati, da sta obe varianti izjemno pasivni v odnosu do globalnega problema. Oz. obe varianti ohranjata obstoječi red (potem se pa še čudimo, zakaj je Bush zmagal again).
Zato mi je bil M. Moore tako zelo všeč - ker je poosebljal upanje in vero v "čudež" - pa me čisto nič ne zanima, iz kakšnih motivov je to počel. Ker se ob njem nisem počutila tako prekleto nemočno in pasivno. KAj to potem pomeni - da se drogiram z M Moorom?