sinjeoka wrote on 18.10.2004 at 22:23:33:


Hvala ti za odgovor...
Lahko dokažem nasprotno,seveda...samo tukaj,vsaj zame,obstaja ena caka...in sicer...npr(govorim čist na pamet-imam pa namen v kratkem to tut stestirat...),da imam jst IQ 135 in ga imaš ti recimo 150.Se pravi,jst nisem neumna,niti ti nisi,vendar imam jst v komunikaciji ravno ta občutek,ker ne zmorem glede na svoje znanje parirat tebi.Al pa predstavljaj si,da se zapleteš v debato z Einsteinom.Najbrž bi se tut ti mal počutila,da si neumna(lahko pa da se motim),čeprav si daleč od tega.
V glavnem moj point je v tem,da se tko počutim v komunikaciji z ljudmi,ki mal bolj za moje pojme nasilno/vsiljivo(lahko pa da bi temu nekdo drug rekel tudi samozavestno) izražajo svoje mnenje,povrhu vsega pa so še inteligentni...Npr.,do tega mojega nezaupanja vase in svojo inteligenco pa ne pride,če čutim,da me človek s katerim komuniciram na nek način...ne vem ...spoštuje al kako bi temu rekla,spoštuje moje mnenje in ga ne 'potlači',če se z njim ne strinja(glede tega imam pač podobno mnenje kot Loops,če se ne motim)...
Se pravi,Picola,mal več samozavesti bo treba...
Aja,pa še nekej,ne...meni se zdi tut pomembno to,da je sogovornik mogoče starejši od mene,bolj izkušen,da mogoče razmišlja na tak način že vrsto let(za razliko od mene,ki sem 21 let bluzila,brez pameti in zavedanja o večini stvareh,se pravi sem šele 3 leta v teh vodah,kot sem sedaj,itd,itd,),tut to mogoče,da ga tista stvar o kateri debatiramo resnično zanima in se je ful poglobil v to, tako da je mogoče logično,da (še) ne znam konkurirat v debati nekomu,ki je pač takšen.Al?

picola wrote on 18.10.2004 at 22:15:42:


Jaz zase lahko rečem, da ne žalim inteligence sogovornika- pravzaprav inteligenca pri vsem tem nima veliko za iskati. Bolj gre za to, da sem ena tistih, ki so sposobni jasno zavzemati stališča. In se mi zdi, da je to tisto, kar ljudi tolk zmoti.
Jaz če že koga ne spoštujem, potem morda ne spoštujem edino ljudi, ki se me osebno lotevajo in napadajo z raznimi vulgarizmi. Skratka ljudi, ki niso odgovorni do sočloveka.

Pri tebi, Picola, pa imam občutek, kot da se ves čas opravičuješ, da sploh imaš mnenja in stališča. Najbrž je tale razkorak med najinima načinoma (torej: jaz - "to je moje stališče" ...in ti - "a mi dovolite imet stališče") tisto, kar je zate tolk moteče. Bi lahko bilo tako?

picola wrote on 18.10.2004 at 22:15:42:


Mene naprimer v debatah malo moti to, da velja edino argument razuma. Če nekaj ni razumsko opredeljeno, ocenjeno, ovrednoteno, pretehtano, argumentirano, ..., izpade neumno, nepravo. Vem, da je tak pač duh časa, razum je zmagal - je nekoč napisal t, ampak mislim, da je dobro do stvari zavzeti tudi intuitivni, emocionalni, iracionalni - karkoli - odnos. Naprimer nečesa ne znaš razumsko ovrednotiti, ti gre pa ta stvar naprimer "na jetra". To pač nekaj pomeni, jetra...žolč...sončni pletež?... to ima nek smisel. Ne more biti vse razum.

Valentinaa wrote on 19.10.2004 at 11:07:58:

Po mojem to izhaja iz same narave tovrstne komunikacije. V literaturi se je za najboljši način za podat kompleksno sporočilo in zraven še bolj ali manj natančno posredovat občutke, pokazal roman, kar pomeni tam 300-500 strani. Za en sam vtis in enostavno sporočilo je morda zadosti kratka zgodba. Dosti bolj učinkovita in še bolj natančna je poezija. Upam, da se bo dalo prebrat tudi kaj takega.
Na drugi strani pa se prepovedi niso izkazale kot učinkovite (ne pišite o tem, ker to mene prizadene).
Skratka zelo težko je nekomu, sploh pa skupini ljudi, ki tega ne doživlja, posredovat nek svoj občutek ali čustvo, tako da reveži večinoma ostajamo pri argumentih.

bp

Quote:


Bp, kaj pa če bi malce obrnili besede, in bi razumeli tako, da ti ljudje pristanejo na svojo unikatnost, ki je še njim samim skrivnost, neznano, mogoče ker so od okolice nerazumljeni ne-občuteni, mogoče kar tako v smislu brisanja osebne zgodovine (Castaneda) zaradi nerazpoložljivosti (posebej pred takšnimi, ki pričakujejo služenje za zaupanje in spoštovanje).

In kaj če je takšna svoboda sploh najvišji vidik odgovornosti?

Quote:


Zanimiv, da občutja unikatnosti, jest bi mu rajš reku induvidualnosti, sploh ne bi bili sposobni zaznavat, če se ne bi hkrat postavli v razmerje do drugega. Občutje unikatnosti torej  ni primarno, ampak izvedeno,  zato ne more izključit drugega, če se noče hkart tud samoukinit. Unikatnost je torej tud odnos,  torej tud občutje samotnosti odnos. Posameznik je enkraten/unikaten  in neponovljiv splet družbenih razmerij enako kot bioloških/genetskih predispozicij, zarad tega je od vseh drugačen  in ravno v  tem je tud vsem drugim enak.  

Quote:


Ravno zavedanje, da je induvidulanost u bistvu  odnos, bi moralo preprečevat tovrsten v bistvu otročji  egoizem. Ko otrok namreč razvije sposobnost smozavedanja, dobi očutek,   da je njegov jaz samostojen/nepogojen/avtonomen, zato je v določenem obdobju sposoben brezčutne krutosti tudi do svojih najbližjih.