vsekakor imamo vsi pravico do varnega družinskega okolja, whatever that means. ampak kot včasih pravijo, pravice ni. če se dva ločujeta in je eden od njiju alkoholik, bo otrok verjetno dodeljen tistemu, ki je "trezen". kaj pa če sta oba alkoholika in se ločujeta ? kaj pa če sta oba alkoholika in se ne ločujeta ? nekak zarad naveze po krvi, se ljudem ne jemlje otrok, sicer bi moral "vse" afriške otroke odvzet in jim nudit varen dom brez lakote. ali je možna pravica in čigava v t.i. okoliščinskih situacijah. mogoče pravica in dolžnost le ne hodita z roko v roki.

en_bk wrote on 31.10.2004 at 23:00:30:


zivjo,
drugace pa, bi se opravicil kajti malce sem se narobe izrazal.. ce bi prebral prejsne poste bi videl, da sem proti prisilnem odvzemu otroka in to sem imel skos v mislih.
ker pa to za sabo potegne komplikacije, sem potem tudi nekak proti iskanju resitve v tej smeri, in bi se jaz, zadev lotil pac drugace.. vsak ima svoj sistem..
me pa recimo zanima kje bos nasel ljudi ki bodo tako ljubece kot pravis skrbeli za otroka..
recimo.. s tem da je mozno da ga bodo pac kasnej zgubil ker se bo vrnil s starsem al whatever.
ker v primeru da bi otrok hotu it stran, bi se moralo to narest - to nimam nc proti, samo..

ko govoris o sranjih in da bi kaj bolj uporabnega..
no v prejsnem postu sm dal en predlog k se mi zdi vredu. da bi izboljsal "pomaganje" ljudem, ko oni to potrebujejo/iscejo.. to je ucinkovito,dvostranski dialog... nimam pojma, sam me zanima kaksen je % ozdravljenih alkoholikov..

in v teh "sranjih" kot pravis se skriva bistvo..ce ga damo na stran , potem izgubimo bistvo, lovimo sence..


zivjo lilith
super,vidis, to pa razumem

"A ti verjameš, da otrok zmore presodit, kaj je dobro zanj?" Ja. V tem mojem razmisljanju ni nic samo dobro ali samo slabo za nekoga..  vse je dobro al pa vse je slabo.Se ti je kdaj zgodil v zivljenju kej "slabga" pa si potem se kej naucila in si se pocutila "bogatejso" za nekaj? No jaz sem, in ko dojemas tako, je lahko vse dobro ..mogoce se malo racionalno, malo po filingu odloc.. strokovnjaki bi itak prevec racionaliziral zadevo, ni vse v razumu.. torej, odgovor bi bil "ja verjamem".. ceprav jaz ta "dobro" verjetno razumem drugace kot ti.


recimo, ce bi blo otroka strah it stran,kot pravis(ker ne pozna druzga).. bi ga zihr zanimal, kam me pa boste odpelal, kako pa bo tam, itd itd..mu dovajas informacije pac, ampak na koncu, se sam odloc.
recimo, ampk kot sem ze zgoraj rekel- so tezave , in nekak me ta resitev ne privlaci, nekak drgac bi se lotu.

sem napisal zakaj tko razmislam(proti prisilnem odvzemu), mogoce delno tudi zato, ker sem imel v otrostvu fulllll velik svobode, in se mi zdi to tok kul, da , ce sm se kej narobe odlocu, sm lah sam sebe "krivu" -nbenga druzga.. in to ti nevem je za vas slabo? to je zame ful dobr.. IN ce bi se men kej tazga zgodil da bi me proti svoji volji km odpelal bi se mi sfukal..
nkol nism reku da mam abs. prav, sam povedu sm kako razmislam in kaj bi jas naredu..
lp

Mi je bliz mihovo razmišljanje, da država nima kaj avtoritativno urejat  družin.  Če ji priznamo  kompetenco, da ve, ka je je  najboljš za otroka ali katergakoli člana družine in če ji priznamo tud avtoriteto, da to vedenje tud uresniči, preslikamo tradicionalnmi avtoritarni vorec iz družinskega pater familiasa na državo.  Kje pa pol mamo jamstvo za to, da je država bolj humana od družine (o prenosu vzorca patrirhalne družine na državo so napisne debele bukle o totalitarnoiti)?

Edino jamstvo za humano organiziranost družbe je to, da ustvarja humane pogoje za družinsko življenje v kakšrnikoli formi, te pa lahko ustvarja samo, če občuti razkroj družine kot simptom lastnega razkroja. Da se družba okrepi v lastni solidarnosti, na katero se družina v krizi lahko opre in amortizira konflikte interesov različnih pozicij moči njenih članov, ki so se razbohotli parv zarad tega, ker se družina itak ne počut več odgovorna sama zase kot skupnost in zato se tud  lahko  vsak član lahko privošči  vso svobodo zase, za  otroke ali  'žrtve' (med katere se itak prišteva vsak) pa bo itak poskrbela družba.  Po moje država z zakonskim urejanjem odnosov v družini po principu ščitenja pravic posameznika ne ščiti npr. žensk ali otrok pred  tradicionalno neenakopravnostjo, pač z 'vnašanjem' enakopravnosti članov  v družino uničuje občutek za družinsko skupnost s spodbujanjem  boja vsakogar proti vsakomur namesto občutka za solidarnosti med močnejšimi in šibkejšimi. Na tak način si tud nacionalna skupnost uničuje svoj lasten temlej sobivanja, da o katastrofalnosti prenašanja vzorca na globalno raven   slpoh ne govorim posebej.