Predlagam Arleni, Stojchyju in predvsem Miški, da si naslednji tekst v celoti prečitati, po možnosti tudi sprintate in preučite, ker se ekskluzivno na vas nanaša, vsaj po moji oceni:

Odpuščanje je tako kompleksen duševni proces, da se ne da dati preprostega odgovora.
Odpuščanje je lahko izjemno koristno in plodno za tistega, ki ga zmore izpeljati, v nekaterih primerih pa je povsem neprimerno ali celo nevarno.Na primer:
če nekomu še vedno grozi neka zloraba, bi bilo povsem nesamozašččitno, da bi potencialna žrtev poskusila odpustiti tistemu, ki jo trenutno ogroža. Kot je bilo že zapisano, žrtve pogosto, žal, še prerade odpuščajo in se slepijo z iluzijami, "da ni tako hudo". če se na primer žena trudi, da bi odpustila možu, ki je do nje nasilen, bo potlačila svojo jezo in druga negativna čustva. Brez jeze pa ni energije, da bi se branila. Nasprotno velja za žrtve zlorabe, ki ni več aktulana. Te žrtve so pogosto razdvojene, ali bi si dovolile, da si zacelijo svoje rane in poskušajo odpustiti tistemu, ki jih je prizadel, ali ne. Gre za nezavedno prepričanje, da bi s popolnim okrevanjem od travme morda (prehitro in prelahko) opravičili storilca. Žrtev lahko tudi verjame, da je bilo destruktivno vedenje do nje prehudo, da je preveč trpela in da tega grdega ravnanja ni mogoče z ničemer nadoknaditi oziroma poplačati.Odpuščanje je
"nepravo", če ga uporabljamo zato, ker ne zmoremo prenesti jeze do storilcev.
Jeza je namreč potrebna, da sploh lahko stopimo v proces "očiščenja in olajšanja" (katarze). Z jezo na storilca pridobimo občutek moči in šele od tu naprej lahko usmerimo svoje doživljanje v proces odpuščanja. Nepravo odpuščanje je tudi [b]"prezgodnje" odpuščanje: v bistvu gre za nezmožnost, da bi se soočili s tistim, ki je z nami grdo ravnal. Morda se ne počutimo dovolj varno za tako soočanje (se tega človeka upravičeno ali neupravičeno bojimo) ali pa se nimamo za dovolj "vredne" za tako soočanje(morda celo sprevrženo menimo, da tako ravnanje zaslužimo ali smo tudi mi krivi, da je do zlorabe prišlo - na primer žrtev spolne zlorabe z zelo nizkim samospoštovanjem; ravno take sprevržene misli so ene od hudih duševnih posledic zlorabe). Tako prezgodnje ali
"instant" odpuščanje je lahko tudi nezaveden subtilen odpor same žrtve, da bi se trudila za odpuščanje (kot je že bilo povedano, se s tem zanika bolečina, hkrati pa gre za izogibanje resnemu čustvenemu delu, ki je potrebno za avtentično odpuščanje).
Nekateri ljudje lahko celo
silijo žrtve, naj "odpustijo"; lahko gre za zelo površno povzemanje nekaterih religioznih ali psihoterapevtskih stališč. S takim siljenjem izpade odpuščanje kot nekaj
trivialnega, neka vrste socialne spodobnosti, vljudnosti, lahko pa s siljenjem v odpuščanje manipuliramo z žrtvijo. Žrtve se tako sili, naj potisnejo svojo jezo na tiste, ki so z njimi grdo ravnali, in naj zanikajo svojo duševne bolečine.
čE SILIMO LJUDI K ODPUŠčANJU ZATO, KER SE NAM TO ZDI "SPODOBNO", SMO ZANESLIJIVO NAJMANJ NESPOŠTLJIVI DO NJIHOVEGA TRPLJENJA. če pa manipuliramo z žrtvijo (da bi morali zaščititi uglednega storilca ali da nam ne bo treba spremeniti odnosa do storilca), tudi zanesljivo postanemo
soudeleženi v zlorabi. Ljudje od katerih se zahteva
"instant" odpuščanje, se lahko počutijo dvojno krive[b]: ker se lahko krivijo, da so postali žrtve, in dodatno, ker ne morejo zares odpustiti. [b]Tako prezgodnje odpuščanje - hote ali nehote - ima namen, da v končni meri storilca osvobodi odgovornosti. V ozadju procesa odpušččanja ne gre za pasivno vdano prenašanje preteklih zlorab, ampak
ZA OJAčEVANJE AGRESIVNOSTI. Ta je potrebna, kot je že bilo omenjeno, za občutke jeze, ki so nujna predhodnica odpuščanja in samozaščitnega vedenja.
Pristno odpuščanje je
dolg čustven proces in ne dogodek ( da naenkrat rečemo, tako - sedaj pa sem odpustil(a) in je vse rešeno). Do tega procesa ne vodi nobena bližnjica ali lažja pot in nikogar se ne da prisiliti vanjo. Ob odpuščanju vedno
plačamo tudi osebno ceno - odreči se je treba "mračnemu zadovoljstvu", ki ga prinaša zamera.
čisti altruizem pomeni torej izrazito osebno neodvisnost - v tem primeru nam da občutek, da smo osvobojeni od moreče čustvene povezanosti s storilcem zlorabe. Ampak tudi v alturizmu (krščanski in new-agerski termin o "vseprežemajoči ljubezni") lahko gre za drug pomen le-tega:
tako je nezavedno lahko altruistično vedenje namenjeno tudi temu, da bi ljudje sami sebi dokazali, da so "dobri", da bi torej prekrili svoje nizko samospoštovanje!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!