Marko Pogačnik v knjigi Zdravljenje Zemlje, zdravljenje sebe, človeka predstavi kot kompozicijo iz treh delov: duše, zunanjega jaza (oz ega) in elementarnega bitja.

Osebno elementarno bitje naj bi bilo oskrbnik telesa, v katerega se naseli človeška duša in predstavlja telesno zavest in človekov zemeljski pol zemeljske domovine. Duhovni človek naj bi rabil za skladno delovanje v svoji inkarnaciji več kot samo strukturo (telo) samo, brez elementarnega bitja bi mu manjkalo znanje oz. modrost o tem, kako naj se kot duh izrazi v pogojih materializiranega prostora. To osebno elementarno bitje naj ne bi nikoli presglo starosti 12 let in izoblikovalo osebnosti, saj skrbi za to, da ostajajo elementarne življenjske energije kljub poznejšemu razvoju zavesti neokrnjene in nedotaknjene.
Po Pogačniku je sedež elementarnega jaza v drugem, spolnem centru.

"To čakro običajno povezujemo s spolnimi funkcijami, vendar jo Julijus omenja tudi kot "središče notranjega miru"... Pozneje mi je še pojasnil, da ima povezava te čakre s spolnimi nalogami telesa globlji pomen. Gre za odnos do erotike, ki prav tako pripada elementarnemu življenjskemu območju. Erotika mi je bla prikazana kot temeljna kvaliteta odnosov med živimi bitji na Zemlji, ki nima opraviti le z razmnoževanjem, temveč tudi z utelešanjem univerzalne ljubezni na ravni zemeljskih sistemov..."