en_bk wrote on 16.01.2006 at 09:08:36:




Konec koncev, je o odpuščanju začel pridigati človek, ki so ga na koncu pribili na križ.


uživajte!

ARS wrote on 16.01.2006 at 06:24:49:



Ja, res je, kar si napisala...Sam včasih nas je tako prekleto strah, da je ukvarjanje z drugimi obrambni mehanizem...Sicer pa, ko smo pripravljeni, druge z lahkoto pustimo pri miru (da se sami ukvarjajo s sabo).imo

picola wrote on 17.01.2006 at 18:06:11:

Še večkrat pa tako prekleto velik izgovor ...  
Ki ga drugi velikokrat celo lažje prepoznajo kot mi sami (pa ni glih nujno, da smo blond).
A ne glede na to, vsak gre itak po lastni poti, s "potrebnimi" kompanjoni, pa s svojim tempom ...

Ma, s tisto svojo zgodbico sem v bistvu hotla povedat, da se mi soočenja z drugimi - tako, na pošrek -
vedno bolj zdijo le pucanja naših trenutnih frustracij in puščanje "pare", resnične koristi pa ni od njih
(če izzvzamem soočenja na sodiščih in pa tiste zgodbe, ki bi tam morale pristat).

Namreč, na pretekle besede in dejanja itak nimamo vpliva,
na druge pa skorajda nič (pa če se raztrešmo, al pa clo mislmo, da mamo še kako prav).
Za povrh pa prav vse usedline vsake naše posamezne zgodbice itak zmeri indiferentno (po)čakajo,
da tamalo žličko v roke vzamemo in jih zmečemo ven. No, če jih.


ARS

picola wrote on 17.01.2006 at 18:04:09:


V tem razširjenem smislu spolne zlorabe  ne gre tolk za travmairanje zarad neprijetnega/nasilnega dejanja, ki ga zarad mladostne  oz. psihofizične nezgrajenosti/ranljivosti ni mogoče predelat samega po seb, tud če ne bi šlo za dejanje znotraj zaupnega družinskega kroga. Oblike zlorab, ki jih ti opisuješ, so možne zgolj znotraj kroga zaupanja (sorodstvo, učitelji, prijatelji/zananci), zato te še tolk bolj zaznamujejo s strahom in nesposbnostjo izražanja iskrenih/avtentičnih čustev oz. se ta lahko izražajo predvsem odklonilno  v obliki potrebe po odporu/jezi/agresiji in nadvladi  ali nasprotno v potrebi po pokorščini/podrejanju, občutju krivde in stalni potrebi  igranju vloge nemočne žrtve.

Zgoraj opisano paleto travatičnih izkušenj za otroka bi se dalo razširit z naslijem do otroka in  med partnerjema, z vsemi oblikami zlorab drog/alkohola/ dela v družini, starševske nezvestobe in medsebojnega  čustvenega zanemarjanja  v vseh oblikah, kar samo razkrije temeljni problem, ki ga v družini kot osnovni obliki skupnosti  zaradi neiskrenosti odnosov ni mogoče zadovoljivo razrešit. Ravno  zarad  tega trdim, da  se je  iskrenost treba učit izražat brezpogojno, ne samo v nekem  vnaprejšnjem, od drugih vzpostavljenem   varnem/zaščitenem   polju zaupanja, ki kar samo po sebi kliče po zlorabi. Jest res verjmem, da se potrebno okolje za izražanje iskrenih čustev in za šeranje avtentičnih občutij samokreira okrog človeka, ki nastopa do drugih odprto in iskreno in da se le   v tako skreiranem  okolju ni mogoče 'opečt', doživet zlorabo ali jo prizadejat drugmu.

titud wrote on 18.01.2006 at 06:51:19:


Jest verjamem čist isto. Zmeri bolj vidim, kako dobivam nazaj tisto, kar dajem. For worse or for better ...  In tako se izboljšujem. Hm, klasično pogojevanje na višjem nivoju.

Picola, pomembno je, da si se namenila to razrešit. Če je tvoja namera dovolj trdna (in videti je, da je ), potem ni dvoma, da boš zadevo razpucala.

Glede zaupanja pa – ni treba, da zaupaš posameznim ljudem al pa forumu al pa družini, glavno je zaupati sebi, da delaš prav.

Torej, podpiram te v tvoji nameri, da zadevo (čim prej in temeljito) razpucaš.

Lilith wrote on 18.01.2006 at 10:21:23:


Edina obramba pred zlorabo zaupanja, ki jo ima otrok, je   tkorekoč vrojena   brezpogojna iskrenosti, ki zaupanja sploh ne predpostvlja. Tko da če nas kot otroka že  ujamejo v to past pogojevane  zaupljivosti in manipulacije z iskrenostjo,  se iz nje za zihr ne bomo izmotal z zmerom novimi in novimi krogi zaupljivosti, v katere se bomo vedno znova  zamotoval. Enostavno je treba prebudit tist  občutek naivne iskrenosti  in začet znova, na nuli, na  brezpogoji iskrenosti. Zdravljenje torej ne more bit nč drugea kot usmerjanje pozornosti  na to, kaj to iskrenost v nas prebuja in  temu sledit. Za tako sledenje znamenjem samo zgleda, kot da gre  za  zaupanje nečemu zunanjemu (ker se je tud tem znamenjem treba učit zaupat, da jim sploh  sledimo), v resnic pa gre  le sledenje svoji notranji prebujeni iskrenosti/avtentičnosti, torej zaupanju vase (kot vas večina po po moje pravilno ugootavlja).      

Lilith wrote on 18.01.2006 at 15:26:02:

Prav velik stvari na silo ne gre, zaupanje pa res & zaprmej ne. Zdele mi sicer ni čist jasno, koliko ima spontanost zraven, a če želiš zaupat, se moraš enkrat pač začet zaupanja učit (oz. se mu začet prepuščat). Skozi lastne akcije & reakcije in od znotraj navzven. Sicer pa, saj jih najverjetneje ni prav veliko, ki si ne bi zaupali vsaj v par stvareh. In iz le-teh ven lahko tako pogum kot verjetje črpajo, če drugega ne. No, tko kot mi vsi.

Lep večer,
ARS

PS: Kognitivna psihologija je lari fari?
Me pa res zanima, kateri spoznavni proces oz. katera izmed spoznavnih funkcij botruje takemu mnenju ...
Še posebej, ko to napiše nekdo, ki študira psihologijo (če me spomin ne vara).

picola

predlagam ti tudi knjigo dr. Susan Forward in Craig Buck; Strupeni starši