picola wrote on 13.01.2006 at 21:36:29:


Po moji izkušnji je tko: bolj kot se  mi kaotično in intenzivno  dogaja navznoter, bolj sem inovativen pri iskanju načinov, kako stvari  kolkrtolk urejeno spravit ven in bolj mi to uspeva, bolj sem mi inovattivno in  kreativno začenja  dogaja navznoter...    

Quote:


Brez veze, da se oprijemaš upanja, da ti bomo mi pomagal prebit vzorec, ker  ravno zarad tega vzorca boš  tud na nas navsela krivdo, da ti to nis uspelo. To da šeraš izkušnjo, vzem kot dokaz/znamenje, da ni več boleča, da v bistvi ni niti več tvoja, da je to zgodba, ki si jo dala iz sebe, da bo  med nami odslej za živela svoj lajf, na katerga boš zgubila svoj  vpliv čeprav bo ostala tvoja  ne da bi ti jo blo treba ubit al pa zatjit.


Quote:


Preveč iskrena, preveč  zaupaš.... glede na kaj? Glede na to, kolk razočaranja lahko preneš na izkazano iskrenost? Kje pa piše, da je je iskrenost  v nunji realciji do nekoga, ki to tvojo iskrenost ceni ali zlorabi? Kaj pa če bi iskrenost končno ločila od pričakovanja, da bo nekdo to tvojo iskrenost cenil ali zlorabil. Bod preprosto iskrena brez pričakovanj, vezanih na iskrenost. Boš hitr ugovila, da  za tvojo iskrenost nihče ni nč dolžan in da to ni neka omejena lastnost, rezervirana za le  tiste, ki so vredni zaupanja, ampak da je tkorekoč neomjena kavliteta, ki jo je toliko več kolikr bolj jo brezpogjno šeraš/razdajaš.


Cel kompleks spolne zlorabe v družini se namreč ustvari ravno na način, da družina  iskrenost in zaupanje naredi za medsebojno pogojeni količini. Da  te naučijo,  da je iskrenost dovoljeno izrazit samo do tistega, do katerga si vzpostavu zaupanje, pred drugimi pa je treba igrat al pa iskrenost skrivat, da ne bojo tvojo iskrenost/naivnost izkoristli... Kaj je tako učenje drugega kot voda na mlin potencialne zlorabe znotraj družinskega kroga, katere keč je ravno v tem, da si ne upaš bit več iskren sploh  do neobenga več točno takrat, ko  je  tvojo iskrenost zlorabil ravno  tisti, ki si mu zaupal. Drgač povedano: omejena,  na zaupnje vezana iskrenost je past, ki ti jo nastavijo, da te te lahko zlorabjo, saj računajo, da bo zloraba ostala skrita/zatajena/potlačena, ker ko ti ne boš nikomur več zaupal ne boš pač nobenmu tud več iskren in boš  tako  svojo iskrenost  pokopal v seb... Zloraba zaupnja se začenja že z družinsko eksluzivnopri vzpostvljanju zaupanja kot predpogoju za tvojo iskrenost. Družina, ki bi se tej pasti zavestno izognila, bi morala gojit brezpogojno iskrenost  medf svojimi člani, od drugih pa tako brezpogojno iskrenost zahtevat preden sploh  vstopijo v njihov krog.    

Picola,

pridružujem se mnenju, da forum ni pravi kraj za razčiščevanje tovrstnih travm. Želim ti pa, da bi našla dobrega terapevta in dobro podporno skupino.

Vprašanje morebitne konfrontacije z mamo, dedkom, pa vsaj za nekaj časa daj na stranski tir. Če te prav razumem, si šele na začetku poti. Zatorej hiti počasi in daj času čas, oziroma dovoli da čas "spopada" z družino pride sam od sebe, da dozori. Dovoli, da do tebe pridejo nekateri odgovori.

(Glede na to, da ne poznam ozadja, pa no ... obstaja možnost ... da je tvoja mama morda imela enako izkušnjo s svojim očetom ... morda)

Želim ti veliko moči in prave ljudi ob poti.

titud wrote on 14.01.2006 at 13:02:53:



Hvala, titud...Kar se tiče šeranja izkušnje...sem v knjigi prebrala, da veliko žensk čuti neustavljivo željo po tem, da govorijo o tem...tudi popolnim tujcem...vsakomur, ki je pripravljen (ali pa ni) poslušat...Prav obsedeno govorijo o tem...neko obdobje. Kolikor jaz razumem je to zato, ker jim je bilo ravno zapovedano, da ne smejo o tem govorit in se zdej počutijo prav svobodne, da zmorejo in 'smejo' povedat celemu svetu. Približno to si govoru v zadnjem odstavku, kolikor sem te razumela...
Iskrenost...v bistvu sem vedno delovala tako, da mi je čist vseeno, al bojo ljudje izrabli mojo iskrenost al ne...sam po moje je blo to bolj naivno, otroško, nezavedno kot pa nekaj, za kar sem se zavestno odločla...in bi mi bilo šele nato vseeno...upam, da me razumeš...
Čeprav, če dobro razumem, so nekateri (tut tukej na forumu) mnenja, da je bit treba previden pri tem s kom si iskren, ker ljudje zlorabijo tvoje zaupanje in iskrenost...(ravno najbrž zaradi pričakovanj al bo nekdo cenil ali zlorabil njihovo zaupanje). A lahko kakšno debato na to temo, folk?
Lepo se imej!

marijan wrote on 14.01.2006 at 22:23:56:


A poznaš tisto zgodbo o človeku, ki je nosil srce na dlani, pa so mu ga ukradli?
Malce karikirano sicer tudi ne čisto v kontekstu, a zdaj mi je padlo na pamet.
Kje jaz vidim škodljivost tovrstnih razkrivanj v internetnem okolju? Kot prvo gre za prostor, kjer pristni odnosi niso možni.  (Tudi če se ljudje sicer poznamo in si zaupamo, je osebni stik še vedno boljši kot dopisovanje, preprosto zaradi tega, ker je  tovrstna komunikacija okrnjena. )
Labilen človek (pod to sedaj razumi slabo samopodobo, negotovost...) v stiski se nagiba k temu, da bi od drugih dobival recepte, kako handlat sam s sabo. Wrong. Poglej primer in sama razmisli: kaj se zgodi z nekom, ki je poln potlačene jeze, katere se še sam ne zaveda, pa pride v okolje, kjer mu vsi govorijo o sprejemanju storilca, o odpuščanju? Prične se truditi v to smer in...saj veš, kaj se zgodi, ko se v piskrčku preveč pritiska nabere...
Če povzamem - težnja po iskanju receptov vodi k izgubi stika s seboj in posledično v destruktivnost.
Ob tem pa še dejstvo, da preko interneta veliko ljudi sprošča svoje frustracije na drugih.
Sicer se pa sama odloči, komu in kaj želiš povedati.

 

sinjeoka wrote on 14.01.2006 at 19:24:46:



Času čas...ja...nestrpna sem...vem, da nisem še pripravljena na konfrontacijo niti z enim niti z drugim pa me vseeno tolk matra, vsaj za mamo...Samo se čedalje bolj zavedam, da če bom prišla domov polna jeze, da ne bo v redu...malo se bom morala umirit...nja dozori, kot praviš...

Ja, sem že razmišljala o tem, da je mogoče ona imela isto izkušnjo pa se ni nikol spopadla z njo...Upam, da ne...
Me je pa groza, ker so v njegovi neposredni bližini odraščale še tri sestrične in mislim, da bi blo dobr tut z njih malo vprašat o vsem tem (groza me je posledic, če se izkaže, da je kaj na tem...-kolikor poznam svojo žlahto, je najslabši izid ta, da se vsi skregamo med sabo...).
Lepo se imej pa hvala za zadnji stavek!

marijan wrote on 14.01.2006 at 22:23:56:


Tole je bolj tema, ki se tiče funkcije skrivnosti. Njena funkcija  je v kreiranju in vzdrževanju izključljivosti  skupnosti/zveze/odnosa, saj skupna skrivnost  je tisto, kar dela iz nekega odnosa ekskluzivno skupnost. To, da nekomu tretjemu  izdaš skrivnost, ki si jo prejel delil samo z enim, te razveže skupnosti z njim. Če pa od tistega tretjega, ki si mu izdal skrivnost, pričakuješ, da boš skrivnost delil samo z njim, to pomen, da je  ta skrivnost temelj na vez te nove skupnosti. Če pa skrivnost izdaš/razkriješ brez namena, da bi na njeni  podlagi kreiral novo ekskluzivno skupnost (utemeljeno na medsebojnem zaupanju, da ta skrivnost nebo izdana), pol se z izdajo skrivnosti šele zares razvežeš odnosa. Tko da tem  kontekstu ti govorim, da tole internetno skupnost ni dobro jemat kot neko ekskluzivno skupnost, vzdrževano na šeranju medsebojnih skrivnosti, ampak kot simulacijo odprte družbe, v kateri se razblinjajo skrivnosti in s tem tud skupnostne vezi z ljudmi, ki te dušijo.

Incest   po moje (moram poudarit, da nimam te izkušnje) kot spolni akt ni obremenjujoč tolk sam po seb kot je obremenjujoča skrivnost, ki jo mora zlorabljeni zadrževat zase in se zarad tega ne more razvezat odnosa s sorodnikom. Tko da v skupnostih, kjer incest ni tko močno tabuiziran, tud ni tako močno travmatičen. No, zadaj smo pa spet pri zlorabi zaupanja, ki po mojem ni  tolk v tem, da je  incest morda ni tolk že sam po seb zloraba zaupanja, ampak da se zloraba zaupanja se začenja v bistvu šele tam, ko spolni odnos kot skrivnost postane temelj odnosa.  


Quote:


Ta otroška naivnost je po moje zdravilna in bi jo moral vsak človk negovat ravno  za primere, da bi  se lahko nanjo nezavedno naslonu oz. jo vpoklical takrat, ko je celotna zavest zmanipulirano usmerjena k temu, da se  iskrenost potaji/potlači.

t wrote on 14.01.2006 at 19:27:24:


Imaš prav t. Posploševanje v tako kočljivih primerih je vsekakor lahko zelo škodljivo.

titud wrote on 16.01.2006 at 07:28:19:


Jaz v tem forumu ne vidim nič zdravilnega, še manj terapevtskega. Vidim pa v njem odsev patologije družbe in  mi je kot takšen dober trening plac za razvijanje lastnih zdravilnih/terapevtskih moči. Torej, ne drugi nam - sami sebi smo lahko tukej zdravilni.
Da sem se tle pustila opečt, ni bila nobena moja želja, a lahko rečem, da mi je zdaj že jasno, zakaj mi je bilo tega "treba".