Samo me zanima, če se mu zdi možno, da bi zvedu, kar je zvedu, če ne bi šel skoz lastno  izkušjo. Ker smisu jakobovega nasvetovanja, s katerinm bi prihranu izkušnjo drugumu,  je v tem, če bi tud sam prišel do spoznanja, ne da bi mu blo treba it skoz lastno izkunjo.

Povej prosm, jakob, kako štekaš, kar hočm  povedat?

Ad I.
Ok, kemija kot taka je prav špasna zadeva, ampak - če me občutek ne vara - se ti zdi, da bi v njej lahko našel odgovore na tvoja številna vprašanja. E, vidiš, mislim, da to ni mogoče! Ker odgovor na kompleksna vprašanja (ki tebe mučijo) ne najdeš v eni, s pomočjo analitičnega pristopa izvzeti stvari.

Ad II.
Ja v redu, ne, ampak očitno ti nekaj ni jasno: za svoje ravnanje, ki ga poganja egoizem, plačuješ ceno. Kaj je zdaj bolj pomembno: ostati tak kot si, ali se spremeniti z namenom, da določeno težavo odpraviš?

Ad III.
Saj pravim: karma... Če reinkarnacije ne sprejemaš kot del svojega življenja, še vedno velja pravilo: določeno neustrezno vedenje je smiselno ponavljati toliko časa, dokler ne odkrijemo načina za njegovo odpravo.

Ad IV.
Torej: sprostilni in poživljajoči učinek seksa se lahko imenuje tudi spročanje negativne energije, mar ne? Problem nastane, če smisel oziroma namen seksanja omejiš samo na ta efekt. Telesna in psihična prostitev in poživitev sta samo stopnica v odkrivanju skrivnosti seksa oziroma zavestnemu ukvarjanju z seksualno energijo in rezultati tega ukvarjanja.

Še vedno mislim, da je pri vama to ključni problem: ti seks doživljaš kot praznenje, tvoja žena pa bolj čustveno. V vajinem primeru celo mislim, da ne rabita kakšnih tantričnim ali tao metod, pač pa veliko bolj preprosto: odkrit in temeljit pogovor o tem, kako vsak od vaju seks doživlja. Vprašanja pa je, ali sta takšnega pogovora, ki mora biti tvoren in ustvarjalen, ne pa razdiralen, sploh sposobna. Leta prikrajšanj in trpljenja so prinesla svoje: žal mislim, da se bo vsak vajin poskus pogovora končal neustrezno. Zato mislim, da bi vidva morala k kakšnemu seksologu. Po drugi strani je pa spet res, da vsi nasveti, ki vam jih mi vsi pišemo, pravzaprav niso potrebni. Ko je človek pripravljen za spremembo, potem spontano spozna tudi ljudi, ki mu v tem pomagajo.

Pa še nekaj, kar se nanaša na reklo, da naključij ni: zakaj misliš, si s svojim pisanjem prišel ravno na tale forum, ki od vseh, kar jih poznam, ponuja najbolj širok pogled na določeno stvar? Zakaj nisi recimo šel na kakšen forum, ki na veliko in z velikim pompom ponuja informacije in nasvete o ljubezni, odnosih in seksu? Hočem reči naslednje: mislim, da nekje globoko v sebi čutiš, da je seks še kaj več, kot samo "goli seks" kot temu ti praviš. Mislim tudi, da se hkrati zavedaš tudi tega, da pa teh, "višjih" plati seksa nisi sposoben dojeti, ker veš, da kot bitje funkcioniraš preveč materialistično oziroma racionalistično. In tvoje trpljenje je namenjeno ravno temu: da ta, pretirano razvit del svojega ega odpraviš in postaneš dojemljiv tudi za druge, intuitivne in mistične plati stvarstva.

Ad V.
Ponovno potrjuješ, da veš, kje narobe razmišljaš! Kako to, da v svoji logiki nisi dosleden: problem vendar zahteva rešitev? Upam, da se strinjava, da je rešitev v tebi! Kar kaže na to, da ne veš, kako bi svoje misli discipliniral in uredil. Zelo preprosto! Tibetanski menih in še marsikdo drug to počnejo že tisoče let! Informacij o tem, kako disciplinirati in umiriti um, je dovolj, samo oči je potrebno malo vreči naokoli...

Pa še utrinek na tvoje prejšnje pisanje, ko razmišljaš o morebitni ljubici. A ti nekaj povem? Tudi jaz sem pred leti toliko časa bluzil okoli, da sem jo našel. Ljubico. Čista klasika, ti povem: vezan tip z vezano žensko. Ki se je, mimogrede, med trajanjem najine veze tudi ločila in zaživela srečno in veselo samsko življenje. No, in če rečem, da je bil seks s to bejbo fantastičen, potem je to žalitev za stvari, ki sva jih počela: seks je bil atomski, vulkanski, kozmično-orgazmični, bajni in tako dalje in tako naprej in podobno... Težava je nastala v dejstvu, da je bilo takorekoč popolno seksualno ujemanje edina stvar, ki naju je družila in ki sva jo imela skupno. Ti ne veš (pa mogoče ne bi bilo napačno, če bi to izkusil), kako se univerzalen moški, kakršen sem, počuti po končanem super-seksu, ko vsaka besede, ki jo izrešeč, naleti na nerazumevanje, neodobravanje in nesprejemanje. Vem, da sem zelo netipičen moški in da bi si vsak drugi na mojem mestu vse prste polizal, če bi mu padla sekira v med, tako kot je meni, kar se ljubice tiče. Saj, ljubice so za seks, a ne? Na moje veliko začudenje, pa sem se vedno bolj bedno počutil takrat, ko sem načrtoval obisk pri ljubici in še bolj bedno takrat, ko sem od nje odhajal. Ni šlo drugače: nekega dne sem moral izreči še do pred nedavna za mene bogokletne besede: "ne morem več seksati s tabo"! In kar je še bolj zanimivo: ostala sva v stikih, še vedno sem njen zaupnik, še vedno mi vse pove o sebi in še vedno me prosi za nasvet, mnenje in podporo. Kar mi ni težko dati, veliko teže, če že ne nemogoče pa bi mi bilo ponovno seksati z njo. A ni zanimivo: sploh se mi ni treba premagovati! Sploh si ne želim več seksati z njo! Čeprav sva si blizu, čeprav si pomagava in čeprav sva na nek način še navezana drug na drugega. Ampak kot dvoje človeških bitij, ne pa kot moški in ženska.

Kaj hočem povedati: da se ljudje v svojih pogledih, mnenjih in doživljanjih stvari v življenju neprestano spreminjamo. Navsezadnje je to temelj vsega dogajanje v naravi in stvarstvu in nemogoče je, da bi to univerzalno dejstvo zanikali brez negativnih posledic na uravnovešenost našega bitja in naš notranji mir. Torej: možno je, oziroma zelo verjetno je, da tudi ti začneš seks doživljati drugače! A veš, dedci nimamo jajc samo zato, da jih praznemo, pač pa tudi zato, da jih uporabimo takrat, ko je treba. In pri tebi je čas, da jih! Ali pa se boš še naprej pacal v životarjenju, kakšnega si navajen...

Rada bi vam zaupala svojo izkušnjo, ker mislim, da potrebujem toplo besedo in kakšen nasvet.
Ko sem bila stara 13 let, me je spolno nadlegoval dedek. Bilo je samo enkrat ali dvakrat, spominjam se vseh podrobnosti. Najbolj pa njegovega bedastega nasmeška na obrazu. Na to izkušnjo sem pozabila, nikomur o tem nisem pripovedovala. Dokler nisem srečala Marijana. To temo sva konkretno obdelovala na začetku najine zveze pa tja proti sredini, ko sem imela velike težave s spolnostjo. Vse skupaj sem pripisovala bolj vzgoji kot pa zlorabi. Zato se vse skupaj ni nikamor premaknilo do pred nedavnim, ko sem se podrobno začela ukvarjat z njo. Prva stvar, ki sem jo ugotovila je ta, da je name vplivala veliko bolj, kot sem bila pripravljena priznat. Od občutkov krivde, gnusa, jeze...ne, besa... pa do žalosti...Pa do tega, da imam ful potrebo po tem, da imam vse pod kontrolo (ker takrat nisem mogla kontolirat čisto nič) in da nisem znala rečt ne...Solze včasih kar tečejo, nikol si nisem dovolila jokat zarad tega...vedno sem gledala na ta dogodek z neke distance...da me ni mogel prizadet...ker nisem bla pripravljena...In bes...To, s čimer imam že vse življenje težave (po moje tut zato tolk težim s to komunikacijo, ker se bojim jeze). Ta jeza včasih izbruhne ven...ko najmanj pričakujem. Zadnjič, ko sva se z Marijanom skregala, sem si v solzah predstavljala, kako dedka zabadam z nožem...petkrat, desetkat, dvajsetkrat...Prav obsedeno...In sem se ful ustrašla svojih občutkov...In sem bla kasneje tut ful hvaležna, ker sem si dovolila. Bit jezna. Besna! Na nekoga, ki si to zasluži. Ker je storil zločin!
Trenutno berem knjigi Pogum za okrevanje in V labirintu spolnih zlorab. Super knjigi, če koga zanima ta tematika al pa se mora celo osebno spopadat z njo... Sem šele na začetku reševanja in vem, da me čaka še ogromno dela...Ogromno solza in strahu.
Sem se zadnjič pogovarjala z mamo (ta dedek je njen oče)...In je rekla, da me razume, ampak da misli, da bi blo bolj pametno pustit preteklost za sabo... Ful me je prizadelo. Nimam podpore od osebe, ki sem ji do sedaj najbolj zaupala (hvala bogu, da jo imam od Marijana!)!!! Zdej se umirjam in zbiram pogum, da se bolj temeljito pogovorim z njo. Ker čutim, da bom težko zmogla naprej brez nje (vem pa tut, da bom morala). In vem, da me čaka tut soočenje z dedkom...Uh...kje je še to...Kolk bom še mogla jeze dat ven, preden bom pripravljena na to...(vem pa tut, da soočenje ni nujno, vendar čutim, da ne bom mirna, dokler to ne dam čez).
Zdej tut vem, zakaj sem tako razmišljala, kot sem. Ker je bilo preveč boleče identificirat se z žrtvijo...(prebrala sem, da je to eden od razlogov, zakaj nekdo ščiti storilca oziroma govori o sprejemanju). Sej sem že takrat nekajkrat tole napisala pa bom še enkrat(s to razliko, da zdej to zares čutim): odpuščanje da (pa še to ne nujno), vendar pod pogojem, da ni prisiljeno in da se najprej odvije proces, ki zahteva svoj čas in zaporedje...katarza skratka... Vendar zdej mislim, da je o odpuščanju potrebno govorit nazadnje...Tolk je še drugih stvari prej. Bes pa  žalost... pa kazen tut...
Hm...zakaj sploh to pišem in se spet izpostavljam v svoji ranljivosti...? Ker potrebujem vašo podporo! Ker potrebujem slišat in imet na papirju nekaj, kar bom lahko prebrala znova in znova...ko mi bo najtežje. Pa kakšen nasvet, kako naj razložim mami, da me bo razumela (mogoče bom celo ugotovila, da je bila ona tudi zlorabljena)?
(Moj namen ni, da bi se tukej spet prepirali o sprejemanju.  ..)
Hvala vam že vnaprej za vse besede. Pa ne me preveč pomilovat...    (se že sama dovolj)

Toda ali se ni lažje malce napiti, posiliti ženo in živeti dalje neobremenjeno, kot pa neprestano tuhtati in se obremenjevati?

Kot rečeno, ne zagovarjam posilstva ipd; nudim samo pogled z druge strani.

lp,