Duh časa je " način vedenja in čutenja ", ki očitno dobi avtonomijo s tem, ko se v nekem določenem času "poloti " večine ljudi, in vodi k jasni  enostranskosti, s tem pa ne izbriše nasprotnih načinov   mišljenja in čutenja, ampak jih zgolj izrine v ozadje, kjer skrite in v miru kljub temu živijo naprej.
Duh časa je kolektivno-duševni fenomen, ki temelji na arhetipskih osnovah ob sovplivanju socioloških, ekonomskih, političnih in religioznih dejavnikov.

                    Helmut Barz, Zurich, 1986

Kdaj je resnica o nekih družbenih ali individualnih situacijah ali dogodkih odraz ustrezne intelektualne morale posameznika in kdaj odraz preseravanja oz. bluzenja?

Quote:


Nekje sem ta citat že prebral pred kratkim, v nekem drugem kontekstu sicer, a mi je všeč  

Lilith wrote on 05.07.2004 at 11:12:18:


Lepo pozdravljena LIlith,

Tako kot si razdelala stvari, jih tudi jaz sam  v celoti čutim.

Biti v tem današnjem svetu relativiziranja vsega ( in vsakogar ) osebno opredeljen je pravzaprav izreden psihološki napor in zahteva od posameznika veliko poguma , moči in  "notranje luči " . Osebno pa sem prepričan, da je človek - posameznik , ki se skozi proces zavestno odloči za to " pregnanstvo ", bogato poplačan.

Če govorim o ženski osebi, potem je to tisto Zdravo v njej, kar Clarissa Pinkola Estes  ( Ženske , ki tečejo z  volkovi ) imenuje z oživitvijo Divje ženske ( beri: življenja v  njegovi celoti ). To je to, kar me pri njej   očara,   vzbudi pri meni popolno zaupanje in odpravi strahove v odnosu. Na nek način je to zvestoba samemu sebi in potrditev drugega v odnosu, kljub nevarnosti, da bom  s strani okolja" izgnan " v osamo ali  pridobil drugačne oznake.

Se spomnim, da si v topicu Ženske, ki tečejo z volkovi enkrat celo sama navedla izvleček, ki govori o tem, da je prav, da Divja ženska ,ki ni sprejeta v nekem okolje ali ji to po svoji naravi ni blizu,  ustvari novo  kulturo razmišljanja, občutenja,doživljanja, bivanja ,itd .

Ja, to je v osnovi ločevanja posameznika od  črede, kar šele omogoči človeka, ki bo sposoben moralno/etičnega odločanja v vseh dimenzijah življenja.

Če nadaljujem razmišljanje o duhu časa...
Prevladujoča resnica o nekih družbenih dogajanjih ali dogodkih je zame problematična predvsem zaradi enoumja, znotraj katerega ni prostora za kritičnega duha, osvobojenega bolj ali manj subtilnih družbenih pritiskov.

Če se posameznik ne prilagaja mainstreamu, ga le-ta hitro proglasi za zločinca, ki dela nasilje nad mainstreamom. Človeška neumnost, ki me vedno znova fascinira s svojo slepoto pa je v tem, da mainstream ni sposoben prepoznati, da pravzaprav znotraj lastne filozofije vrši zločinsko nasilje nad "neprilagojenim" posameznikom.

Kar mene osebno tolaži oz. kar mi daje upanje je v bistvu historična zakonitost, da se post festum vendarle razkrije resnica ob čemer se "od sistema uničeni" posameznik rehabilitira. Večinoma v tem ni neke osebne vrednosti za posameznika- bodisi je že mrtev, bodisi pa so mu v tistem trenutku pomembnejši novi izzivi, s katerimi se sooča. V bistvu to torej ni osebna zmaga nekega posameznika, pač pa moralna zmaga Resnice, ki v moje (pa še čigavo) zadovoljstvo slej kot prej le pride na dan.

Quote:





duh vsakega časa smrdi - starejši ko je, bolj je usmrajen  

Lilith wrote on 14.07.2004 at 07:55:45:

Hmm,

Spomnim se, da lahko na meniju najdem:
- korespondencno in semanticno teorijo
- koherencno teorijo
- konsenzualno teorijo
- pragmaticno teorijo
- resnico kot socialni konstrukt

servirano kot:
- subjektivno
- objektivno

in s prikuho kot:
- absolutno
- relativno

kaksna je torej tvoja ponudba dneva?

bp

Lilith wrote on 14.07.2004 at 16:53:54:

Imam, tudi jest svojega favorita, tukaj objavljenega ze kar nekaj casa. Od vseh teh teorij mi je se najbljizje  konsenzualna. Vsi pridevniki kot so absolutno in podobno pa tam odpadejo kar sami.

Iz tvoje ponudbe sem uspel do sedaj razbrat samo, da bi bila rada in bog in batina. Ubogi Toni. Nic cudnega, da potem pise taksne proste spise v katerih se skusa prepricat o smiselnosti svojega pocetja.

bp