tai wrote on 23.04.2005 at 23:31:55:ampak vseeno verjamem, da se ljudje res rodimo dobri in sele potem postanemo egoisticni...
in potem recemo, da to pac tako je in da so vsi drugi tud taki...
tko, da ne mi rect, da je to laz, ti pacek, ti!
nekateri psihologi in psihoanalitiki so pisali o tem, da smo kot dojenčki precej, če že ne povsem egoistični. je pa res, da imam tudi jest nekatere psihologe in psihoanalitike malo na sumu, da se lažejo. ali pa vsaj malo blefirajo.

čeprav ... dokler je pristnost tisto, kar pri drugem vzbudi zaupanje in s tem poglobi odnos, sta pristnost in iskrenost, gotovo pomembni.
se pa lahko pristnost tudi lepo uporabi za nek odnos zapeljat nekam, kamor ga pač želim zapeljat (ej, ni mi, to ni zame, ...)
ali pa celo za to, da mi ni treba v odnosu nikdar prevzeti odgovornosti do drugega (ki me "duši", kar pa je evfemizem za to, da mi je odveč)
potem se lahko pristnost uporabi zato, da se opraviči nesramnost, ko vsakemu v obraz zabrusim, da je nepismen, ampak to sem vendar pravi pristni jaz in jaz to tako vidim. kar pa je še vseeno bolje, kot pa da bi svoj pogled prodajal kot objektivno resnico (v imenu katere se zgodi še precej več grdobij).
skratka zgleda da je pristnost v nekaterih situacijah uporabno orodje.

bp