siaj wrote on 31.03.2004 at 20:24:55:se pač zgodi, da določene stvari (čustva, da ni več poželenja,...) spoznaš, spregledaš pa potem ni več poti nazaj, samo še naprej
nostalgija je, seveda je, ampak samo toliko, kolikor dovoliš, da te prevzame, pa potem spet pretehtaš vse razloge za in proti, pa si spet tam, kjer si
ker ta nostalgija je morda le oblika hrepenenja po polnem odnosu, ki ga ugledaš v trenutku preteklosti, ko se je nekaj takega kot sreča in ljubezen pokazalo z osebo s katero si bil
dobro je slediti toku sprememb in se veseliti vsake spremembe posebej in svobodno duhovno rasti
Lepo. Enostavno in praktično. Ampak jaz se vedno znova čudim, kako nimamo vsi enakega občutka ali empatije za sočloveka tako, da bi zrelo in odgovorno ravnali, če bi drugo osebo spustili ven iz razmerja, torej, če bi empatirali tako, da bi sami zaznali, da druga oseba ni polno z nami. To bi šele bila ljubezen. Ampak je ego zgleda močnejši. Vsakdo se iz lastnih nagibov priklene na drugega, pa če temu to ne/paše. In potem se mora ta ven vlečt, namesto, da bi ga oni spustil. To je v bistvu vprašanje innocent until proven guilty ali guilty until proven innocent. Tukaj je tisti, ki se vleče ven kar guilty. Zakaj drugi tudi istočasno ne spregleda k ti? To bi bla rešitev. Ker jst hočem it narazen miroljubno, on friendly grounds.