Vem, sama se bom morala odločiti, pa vendar moram nekomu povedati...

PO štirih letih zakona se sprašujem kaj je narobe. Ali je težava v meni in sem čustveno neuravnovešena, ali je težava popolnoma nekje drugje...

Poročila sem se iz ljubezni. Vsaj tako sem mislila... Niti nisem bila tako mlada (24 let), bolj sem bila neizkušena. Moj mož je bil moj prvi resni fant in na nek način tudi prvi resni spolni partner. To, da v spolnosti nikoli nisem uživala, sem jemala kot nekaj normalnega. Sem pač mislila, da je z mano kaj narobe. Da me spolnost preprosto ne privlači.
No ja, tako sem mislila do pred kratkim. Spoznala sem fanta, ki me je privlačil tako telesno, kot tudi miselno. Dopolnjevala sva se v pogovoru, imela podobne ambicije in podobne poglede na življenje. Zdelo se mi je, da je končno nekdo v meni prebudil žensko. Pa vendar se je zgodba končala. Moralna načela so bila premočna. Dejal je, da me ljubi, pa vendar se mora umakniti. In se je. Popolnoma. Nisva se več videla.

Odločila sem se reševati svoj zakon in med pogovorom z možem ugotovila, da imava od življenja popolnoma različna pričakovanja. On predvsem materialna, jaz pa po njegovih besedah v oblakih... Ne morem pomagati, če mi glasba in pozornost ljubljene osebe pomenita več, kot čudovito stanovanje in dober avto...

Tolažim se, da mi bo življenje pokazalo pravo pot in da me bo moja ljubezen počakala...

Kontesa wrote on 19.05.2004 at 09:54:46:

da bi resila zakon (torej da bi ostala skupaj) bi mogla zacet oba sodelovat pri skupnem cilju/interesu, ki je onkraj obeh vajinih trenutnih "materialnih" (dobro stanovanje, avto...) in "v oblakih" (glasba, umetnost...) ciljev. ce bi oba lahko prostovoljno delovala za ta visji cilj bi se vajini posamicni umaknili najprej v ozadje, kasneje pa se popolnoma razblinili.

skupaj lahko ostaneta le ce se povezeta na spiritualni (onkraj grobo in subtilno materialni) ravni, to je v skupnem sluzenju Boga. le ta ljubezen do Boga pa vaju lahko skupno kot tudi posamicno vecno in dokoncno izpolni.

Hari bol.

In kaj v tem zakonu je vredno resevat?

bp

Do nedavnega sem mislila, da brez prve iskre ne more nastati ogenj, toda ko je zgorel senik pri bližnjem kmetu, sem se naučila tudi, da slabo posušeno in pospravljeno seno, ki začne gniti v zaprtem prostoru, lahko povzroči pravo eksplozijo - razdejanje.

Tako da sex brez ognja ... hm, kako to sploh deluje? Me je tole dobesedno na stol pripopalo:


Kontesa wrote on 19.05.2004 at 09:54:46:



a se ti zdi, da je res normalno to, da v spolnosti ne uživaš?   Ali je res normalno to, da si nenormalna, ker te spolnost ne privlači ....?

Seveda ne .... ti je življenje kar samo dalo odgovor, da si čist normalna ženska, ki je sposobna uživat v svoji sexualnosti


Torej ni nič narobe s tabo. Mogoče to, da vstrajaš z napačnim moškim?

Glede na to, da te ni nikoli glih rajcal ... zakaj sta sploh pristala skupaj?

Jaz sem se v odnosu do ljudi naučila nekaj, de je komunikacija stvar vzajemnosti ... akcija-reakcija, ne pa zgolj pasivno poslušanje in sedenje na ušesih . Komunikacija naj bi v nekem normalnem odnosu popravljala in odpravljala probleme ...

... mi je 1x nekdo rekel, da je razlika med pasivnim poslušalcem in steno to, da stena vsaj pri miru stoji in ti  kontre ne udari ... beri ne govori eno in počne drugo


materializem v zakonu ... neki relativno varni in zdravi ekonomski temelji morajo bit ... absolutni materilaizem pa je suženjstvo precej grozovite vrste ... zdaj ne vem ... kje sta z možem , ali temelje še ustvarjata ali sta pri strehi ....

vsi namreč niso sinovi/hčere bogatih staršev, ki to otrokom prinesejo na pladnu, nekateri se morajo pošteno potruditi

Kontesa wrote on 19.05.2004 at 10:26:52:



Sploh ni  nujno, da  za lastno dozorevanje potrebuješ  zrelejšega partnerja. In obratno, da  ob partnerju ne moreš zoret, če se imaš za zrelejšo. Skorda nujno pa  je, da je zorenje v partnersksem odnosu vzajemen proces, tko da je kaj lahko tvoja naloga v odnosu partnerju dajat duhovno dimenzijo njegovmu  paragmatičnemu   materilizmu  tako  kot je naloga tvojga  partnerja tvojmu idelalističnemu   romanticizmu dajat eno materilano čutno dimnezijo, da je odnos poln in funkcionalen.  Odgovornost za to, da drug drugemu tega ne omogočata, je  vzajemna in dokler se vama zdi vredno vztrajat v skupnosti, sta upravičena  drug od drugega to pričakovat ter tud jasno in glasno to tud drug od drugega zahtevat.      

Sva v fazi, ko sva dokaj mlada (28 in 33) kupila svoje dokaj veliko stanovanje v Ljubljani. Pri strehi torej, verjetno. A kaj, ko si mislim, da bi najraje vse zamenjala s podnajemnisko garsonjero in bila srecna.

K sreci otrok res se ni... Ceprav je moja mama ravno pred nekaj dnevi pripomnila, da ce bi imela otroke sploh ne bi razmisljala o tem, da bi odsla.

Kontesa wrote on 19.05.2004 at 11:43:38:


pa sta se kdaj pogovarjala,kaj materialnega v življenju hočeta imet?
Hišo, vikend, 5 avtomobilov ...

oziroma, ne se pustit mami s takimi fintami, da je vse odvisno od otroka ... otrok problem še bolj zavozlja, vsekakor ga pa ne reši ... ker otroci slabega odnosa med partnerjema ne poboljšajo

X wrote on 19.05.2004 at 12:43:35:


Kontesa?