Dejte si še enkrat prebrat spodnjo zgodbico od enga bk-a, ker mislm, da je res zelo dobra...
Enkrat, že dolgo časa nazaj, še preden je zgodovina sploh obstajala se mi zdi da je bilo to, ko sem bil samo en mlad bikec, me je silno zaposlovala dilema okrog Boga. No, to a ne, da je Bog vse, ampak, mislm, res čisto vse in da je Bog brezpogojna ljubezen in da je petje Njegovega imena res prava pot do njega in da obstaja zlo. In kdo sem pol jst. Mislm, štala a ne. Če je Bog vse in če je ljubezen, kaj je potem zlo in a sploh je in kam potem spadam še jst?
Tko, ves razdvojen, sem se obrnil po pomoč h Konfuziju, mojemu prijatelju, ki me je pozorno in pazljivo poslušal, čeprav sem ga imel na sumu, da je zaspal vmes. On je sicer zanikal in dejal, da le tako na glas diha, ni mi pa hotel razložiti, od kod potem žaganje v mojih očeh. Aja, sem mal zašel iz teme.
No, ko se je prav po mačje pretegnil, mi je dal tak odgovor:
"Moj bk, predstavljaj si, da je Bog-vse kt, eee, kt, mislm, kt Zemlja, kt mati Narava a ne /sem bil še tolk mlad, da se mu ni vredno zdel dodajat še lune, pa sonca pa vsega vesolja/. Predstavljaj si, da je Bog-ljubezen to, da ti Zemlja ponuja krompir, repo, korenje, fižol in če boš to jedel, boš neskončno srečen, ker boš lep pa debu, mislm, ker boš rdeč nasmejan debelinko z mastnimi lički, kar si si vedno želel. Predstavljaj si, da je Bog-zlo zelena mušnica. Lepa in vsekakor del Narave, ampak zate pogubna, če bi jo jedel".
"Aha, a tko pol", ga nisem razumel povsem. "Kaj pa je s petjem?"
"Ja ti kr prepevaj, samo, ne pozabi jest krompir, repo, korenje in fižol".
In zdej sem neskončno srečen, ker sem lep pa debu, mislm, en bk, kar sem si vedno želel.
Aja, ni mi razložil, kam pol spadam jst, ker tolk sem pa že vedel, da sem tle, na Zemlji, ne nekje izven, mislm, če je Zemlja Bog-vse.
butl
In, Zemljo gledam ves čas; drevesa, dež, krompir, ženo, otroke, mačka, jekleno siv odtenek živčne modre barve, samo malo bolj v levo, zeleno mušnico, zaupanje...mislm...pa tko. Ves čas.