Poet
Ex Member
|
Predvsem mi gre za to, da pridem do bistva stvari, ne glede na to kakšno to je. Nikakor se ne morem strinjati, da se je "dogovorna resničnost" izkazala za boljšo resničnost od resničnosti naših prednikov. Človek je uničil planet ravno zato, ker zase misli da je več od vseh ostalik oblik življenja, kar pa ne drži na nobenem nivoju - samo homo sapiens je sposoben samomora in uničenja planeta, planeta ki je brez človeka "preživel" milijone let in iz katerega je ta "moderna" oblika, ki je stara le okoli milijon let, izšla in je zdaj sposobna uničiti vse. Zakaj? Ker ima inferiorne možgane, ki so posledica mutacije degenerirane opičje vrste. In kaj je posledica teh degenerativnih možganov - iluzija o sebi, ki jo producirajo homo sapienski možgani na podlagi fragmentov iz preteklosti in so zaradi tega v stalnem procesiranju pri čemer se samo izčrpavajo in zase - za to iluzijo o sebi - zahtevajo varnost na vseh področjih, ki se producira kot obsesivna želja po Bogu in Večnosti in po ne vem kakšnih religioznih izkušnjah še. Evolucijsko se sploh nismo razvili nikamor po letu 300.000 BC! Pred 300.000 leti se je genetski razvoj človeka končal, ne samo to, njihova telesa in možgani so bili še celo malo večji od naših. V preteklih 300.000 letih se je šlo le za "kulturni" razvoj človeka, ki pa je pripeljal le do atomske bombe in neverjetnih nevroz. Evolucijsko nismo nič drugačni od katerekoli opice, s to razliko da smo veliko bolj nevrotični in nestabilni in destruktivni in ne vem kaj še od katere koli druge vrste na planetu. RELIGIOZNE EVOLUCIJE NI IN JE NIKOLI NI BILO! To je le utvara degeneriranih možganov, ki bodo na koncu uničili sami sebe, ker hlepijo po nečem kar so si sami izmislili! Genetski razvoj, da, a v tem nismo nič kaj drugačni od ostalih vrst, religiozni razvoj pa ne - Križarske vojne, poboji indijancev, suženjstvo, industrializacija, obe svetovni vojni in kaj vem kaj še - je to evolucija? To je le slepilo in nič drugega, le nova droga, ki je družbeno sprejemljiva.
Brez "razmišljanja" ne moremo misliti ne o Bogu, Večnosti, Ljubezni niti o čem drugem. Misli so pa tisto kar je posledica nestabilnosti in degeneracije opičjih možgan v človeku - same po sebi imajo toliko realnosti kot iluzija da je vrv na tleh v resnici nevarna kača. Brez misli nikoli ne bi mogli misliti o Bogu, Večnosti in religioznosti, pri čemer sploh ne vemo kakšna je resničnost, ko misli utihnejo - ko misli utihnejo utihne tudi Bog, Večnost in podobno in vsa sodobna navlaka.
Evolucijsko nam res ni para - tako močno nam ni para, da smo v zadnjih 5000 letih postali sposobni uničiti cel planet in vse na njem. In potem, ko uničimo človeško vrsto, "mislim", resnično mislim da se bo takrat, in "le" takrat, resnično začel "pravi" religiozni razvoj in dokončna, najvišja religioznost človeka. Na žalost bomo tako kot vsak drug homo sapiens, ki je kdajkoli umrl pred nami, spoznali da je vse to bila le iluzija in zabloda, ki se je vlekla skozi dolga nemirna stoletja.
Samo še za konec: če smo se tako zelo razvili in si "podjarmili" resničnost sveta, zakaj pa potem vsak homo sapiens na planetu beži v nešteto oblik bega pred resničnostjo - alkohol, droge, cigarete, zabave vseh vrst, šport, seks, religija in še vse drugo? Očitno homo sapienski možgani niso dovolj močni, da bi videli resničnost tako kot je in to je resnična škoda skupaj z idejo da smo bolj razviti od drugih vrst.
Um, ki je le skupek misli, je osnovni problem in izvirna zabloda zaradi katere trpi vsak. In to je tudi jezik, ki posiljuje možgane da se vrtijo v neskončnih ciklih brez kakršnekoli resničnosti. Optimizem je videti stvari bolje kot so v resnici. Pesimizem je videti stvari slabše kot so v resnici. Oboje je lažno!
Če v svojih možganih, svojih mislih, nosim predstavo o "Večnosti", potem bo vsaka situacija, ki se bo izkazala za minljivost, tudi minljivost celotnega vesolja, v meni sprožila možgansko reakcijo obupa, strahu in nemoči kot odgovor moje "nerealnosti" na realnost sveta, ki se v tistem trenutku krešeta med seboj in zaradi česar sam izgubljam neverjetne količine energije - dobesedno razsipavam svojo življenjsko energijo na vse strani povsem nepotrebno zaradi predstav o svetu - če na koncu ta energija zelo pade, razmišljam o samomoru, o umoru, o atomskih bombah in podobno. Toda zakaj mora človek, homo sapiens, križati samega sebe s predstavami o resničnosti, ki se samo krešejo z Resničnostjo in tako izgubljati svojo življenskko energijo? To je vprašanje!
In še nekaj: klimatske spremembe, ki ogrožajo cel svet so le posledica ideje o varnosti s katero je človek želel pokoriti naravo in s tem v nemirnem, izvirno ne-varnem vesolju umetno ustvaril idejo o "popolni varnosti" zaradi svojih inferiornih možgan, zaradi česar bo posledično trpel vel planet. Le zakaj človeku ni bila dovolj naravna eksistenca v kateri je vsega na pretek, še vsega česar se "misli" niti ne sanja.
|