motivi zakaj sta dva partnerja ne glede na razliko v letih skupaj so zelo hitro razpoznavni po njuni sproščenosti, kretnjah in očeh.
Na morju je na plaži poleg mene ležal tuj par iz anglije. Gospa je bila malo starejša debela, okrašena z zlatimi ketnami in prstani, mladenič pa razen mišičastega telesa ni imel nič.
Ona mu je dejala darling prinesi mi to in to, in on je kar skočil, da ji to prinese, ampak pogled je mel pa tak, da bi jo najraje kar ubil.
Vsaka pogojna ljubezen je obsojena na propad.  
Od ljubezni nikoli ne moreš imeti nič, razen ljubezni same, kar je povsem dovolj.

Starost ni ovira za zvezo. Sama po sebi že ne. Ne glede na to, kdo je starejši od obeh.

Probleme takemu paru pa lahko postavlja družba - tu se strinjam. Vendar družba tako ali tako odklanja vse, kar ne spada v povprečje, v "normalo". Družbena merila ne smejo biti vedno in povsod tudi merila posamezniku, ker bo le-ta izgubil svojo osebnost če je prisiljen v nek neljubi položaj. Od takega človeka (nesamostojne "copate" v vseh pogledih) pa dolgoročno družba najmanj profitira (saj ne, da bi morala karkoli profitirati, ampak si za to vedno prizadeva - odtod vsi pritiski na tiste, ki ne ustrezajo družbeni normi)

Poznam par, kjer je ona 15 let starejša od njega. Začela sta on 25 let ona 40. Zdaj je on 35 in ona 50. Pa ženska nima denarja. In on tudi ne. Sta čisto povprečna državljana. Očitno ju ne veže denar. Pa vedno se ful zaljubljeno gledata. In jima ni mar, kaj bodo rekli "sosedje".

Jakob_Ostrjan wrote on 02.10.2003 at 15:15:04:


Hecno, taiste Rugljeve besede sem nekje brala.

Jakob_Ostrjan wrote on 02.10.2003 at 15:15:04:


Me zanima, kaj bi tvoja življenjska sopotnica rekla na tvoje pisanje, Jakob. Mogoče "blagor ubogim na duhu, ker njih je nebeško kraljestvo"?

Lilith wrote on 02.10.2003 at 17:35:16:


Ne, ni rekla tega. Pač pa: spet si preveč Ruglja bral!

Ok, zdaj pa resno.

Načeloma seveda velja, da je starostna razlika lahko ovira, lahko pa tudi ni. S tem pa seveda še nismo nič povedali.

Kdor si postavlja vprašanje, ali je starost lahko ovira za resno zvezo, potem se ni poglobil v bistvo, kaj zveza dveh ljudi sploh je.

Največkrat to vprašanje pomeni, da je oseba, ki se to sprašuje, pod vplivom mnenja okolice (družina ipd), se pravi da v bistvu ne ve, kaj bi dejansko on ali ona sam/a rad/a.

Kaj je torej bistvo zveze? Odobravanje socialnega okolja zagotovo ne. Gmotna preskrbljenost še manj.

Bistvo partnerske zveze je zadovoljitev seksualnih in čustvenih potreb obeh udeležencev. Pogoj za to je ujemanja na telesnem, psihičnem, čustvenem, socialnem in duhovnem nivoju. Stopnje ujemanja so seveda različne, 100% itak ni možna.

Za seksualne potrebe bolj ali manj vemo, kakšne so. (Recimo, da vemo, čeprav vedno bolj opažam, koliko špičastih fantičev in razpočenih dekličev tlači ta ljubek planetek, pa sploh ne vedo, kako in zakaj se uporabljajo one čudne stvari v mednožju, še bolj pa jih bega to, kaj naj si ob doživljanju uporabe sploh mislijo).

Čustvene potrebe pa so (poimenovanje je strogo individualno, pišem tisto, kar velja zame):

- občutek pripadnosti,
- občutek delitve intimnosti: misli, želja, hotenj,
- zavest o enkratnosti mojega partnerja (samo z njim doživljam to, z nikomer drugim mi tega ni potrebno doživljati; ne da ne morem, z lahkoto bi, če bi mi nekdo drug tako odgovarjal, kot partner, eden mi zadostuje)

Če torej upoštevamo zgoraj napisano, je starost moje partnerice pomembna samo posredno. Nekdo, ki je zelo različen od mene (v tem primeru mlajši ali starejši) se bo težje ujel z mano na vseh prej napisanih področjih, ki so pogoj za partnerstvo. Pravim: težje se bo ujel, kar pa ne pomeni, da to ni možno.

Torej: ne sprašujte, koliko je star vaš partner, vprašajte ga, ali je zadovoljen z vami. In ko vam bo povedal odgovor, naj isto vprašanje zastavi tudi on vam. Oba odgovora naj vam bosta za izhodišče, ko se odločate, ali je partner pravi ali ne. In to je to.

Pravzaprav hočem reči tole: če se kar naprej sprašujemo, ali bo neka zveza trajala (kar je bistvo vprašanja o starostni razliki), potem naša pozornost ni tukaj in zdaj, ampak nekje v prihodnosti. To pa je največja bedarija, kar jih ljudje počnemo, žal pa to delamo v večji ali manjši meri prav vsi.

S tem pa povzročimo to, da sedanjosti ne živimo taka kot je, pač pa enkratnost in neponovljivost doživetja zatolčemo s strahom in bojaznijo, kaj bo.

Manjka nam vera. Prepričanje o tem, da je vse, kar se nam zgodi (tudi tisto, kar imenujemo zlo, bolečina, trpljenje) prav.

Vse je treba za dobro vzet...

A veš, Jakob, ko se ti odločiš biti resen, sem se jaz pripravljena pod tvoj tekst podpisati.
Mi je tvoje razmišljanje zelo blizu in upam, da bomo ljudje vztrajno delali na tem, da bi družbeni vpliv izgubil svojo moč.