Mislim, da je možno imeti virtualnega partnerja. Vendar naj tako tudi ostane. Vse prepogostokrat pa to ljudi pripelje do prestopanja meje, torej v skušnjavo, želim si spoznati tega človeka, ...
V virtualnem partnerstvu pride do izraza mentalna privlačnost obeh, ostale vizuelne ipd. stvari so nepomembne.
Kar pa bi po mojem mnenju moralo biti še boljša iztočnica za razmerje, kot obratno torej, da se najprej fizično vizuelno skratka otipljivo spoznaš, intenzivna strast če 3 leta mine, potem pa se s tem človekom nimaš več o čem pogovarjati.
Mogoče je pa ta varianta boljša, da najprej ugotoviš pogovorna stališča z nasprotnim umom in se šele nato fizično spoznaš, torej, ko se v bistvu že poznaš.
Mislim pa, da potem, ko se fizično srečaš mora ta oseba vsaj približno izpolniti fizična pričakovanja, sicer pa ne gre. To pa pravim zato, ker se mi je enkrat zgodilo, da sem se kar nekajkrat v službi z nekom pogovarjala po telefonu (to sicer ni virtualno a ne?) in dobila fajn občutek o tej osebi. In enkrat je na obisk prišel temnopolti sogovornik. Seveda nimam nič proti temnopoltim, ampak to ni bilo niti približno v moji predstavi.
To je kot nazoren primer pogojne uspešnosti virtualne zveze. Če pa se vzdržimo skušnjave, pa naj zadeve ostanejo tako kot so po definiciji - virtualne!
Home
Pages: 1 
