Jakob_Ostrjan wrote on 15.10.2003 at 08:21:04:Zase lahko rečem, da me nespoznavno pravzaprav ne zanima, kar se manifestira v popolnem nezanimanju za okultno, magijo, višja stanja zavesti ipd ipd.
Lahko pa rečem, da me prav nič ne plaši. Kdo pa naj bi mi zavladal? Ko se bo moje življenje zelo spremenilo (smrt telesa), se bom vrnil tja, odkoder sem prišel. Nič in nihče mi ne bo zavladalo. Onostranstvo je potrebno ravno zato, da si odpočijemo od negativnosti, ki smo jih nakopičili v tustranstvu.
Mene zanimajo ljudje, oni so moj svet.
Kar se pa izkušnje tiče, nisem mislil konkretno na varanje, pač pa na način življenja.
Ta pa mora biti tak, da ne krši zakonov Univerzuma. Delati dobro oziroma ne povzročati trpljenja pa je eden najvišjih zakonov in kdor ga krši, se mu bo tisočero vrnilo. Pa ne kot kazen oziroma nagrada, pač pa kot naravna posledica.
Izkušnja sama ne sebi ne more biti namen. Oziroma, če je, potem nismo pozorni na bistvo.
Nejc Zaplotnik se je krvavo motil, ko je napisal, da je smisel življenja pot; pomeni izkušnja zaradi izkušnje.
Smisel življenja je učenje na tej poti.
Pomeni: spoznavanje lastnih občutkov, najglobljih vzgibov, ki generirajo naše misli, besede in dejanja. Ko jih spoznaš, moramo dobre negovati, slabe pa sprejeti in darovati višji sili, da jih ona spremeni v dobroto. Nikoli pa se ne smemo proti nečemu boriti, tudi proti zlu ne.
V kakšnem smislu pa pol nezvestoba/varanje je/ni kršenje zakonov univerzuma?
Jest sem po moje dost jasno povedal, da je nezvestoba/varanje kršenje 'zakona' univerzalne solidarnosti, ki se vzpostavlja medl judmi, ki uporno vztrajo v svoji ekistenci kljub njeni sami po sebi nesmislenosti. V tem pomenu jest vidm nezvestobo/varanje kot idajstvo te solidarnosti na način, da v nezvestobi/varanju vidiš en višji smisu, znotraj katerga solidarnost ne igra nobene vloge več. Je le še izkušnja zarad izkušnje, je akt odtujenosti in konformiza najvišje vrste, ne pa akt solidarnosti v upornem vztrajnaju.
Jest oshotov nekonformizem, ki ga je prakticiral skoz seksulano svobodo, razumem kot akt osvobojenosti tako od seksa kot tud od nekonformizma samega, ne pa kot akt nekega poveličevanja seksa kot sredstva za nabiranje izkušenj al pa doseganja enga višjega smisla. Če je osho mel kakšen drug namen kot s seksualno svobodo osvodobit folk tega, da bi mu seks vladal, sem jest papež. Ker šele, ko tud samo varanje/nezvestoba nima za človeka nobenga pomena več, če mu ne bo ničemer služlo, pol mu ne bo več pribvlačno in šele pol tega tud motiva ne bo imel več počet.
Skratka, ni treba it nujno čez nezvestobo/varanje, da do tega spoznaja prideš. Če se ti zdi že v naprej nesmiselno dajat kašen pomen varanju/nezvestobi, zakaj bi ga pa pol prakticiral? Partkticira ga skratka tist, ki ne ozavesti vnaprej, da nobenga smisla nima in za to rab točn to izkušnjo 'svobode', da pol pa cel lajf dela na tem, da bi to izkušnjo 'svobode' predelov. Če jo pa rab kar naprej, pa itak ni nč naredu za svojo svbodo od vladavine seksa, ki bi jo lahko uporabu magari za vladavino nad seksom, ampak se je zataknu v zanko, za kateru je mislu, da je rešilna nit, v bistvu je bla pa le past.
Home
Pages: 
