v kontextu prejšnjega komentarja na moorov text, bi lahko reku da je to tisti del ega, ki se mora realizirat. na zunaj lahko zgleda da so to ego nameni, če pa je namera za tem, pomagat s svojim delovanjem čim več drugim, in tudi sebi (lahko bi celo reku predvsem) pol to pač niso ego nameni ampak je to naša namera - pot bi lahko reku. point je skratka v tem, da ko realiziraš ego, bi lahko reku rajši, da ga ozaveščaš, tisto v tebi, zametke tistega v tebi, kar je tvoj največji potencial in kar moraš realizirat in to samo zato ker tega še ne znaš ... imaš pa v tej inkarnaciji idealne pogoje za to realizirat. vse te podpira pri tem.


rečva da sm jest rojeni vodja.
jest pa nočem vodt drugih ljudi. rad jim svetujem, če me za nasvet prosijo, drugače pa imam rad take pogodbe, kjer opravim svoje delo in basta. lahko se podpiše vzdrževalna pogodba za to delo in to je to.
pa bi lahko bil.
vodja.
pa nočem.
in tuki je lahko skrit moj največji potencial, ki pa bi tistim ki bi gledali na situacijo od zunaj (bi me sploh ne poznali recimo, edin bi vedl da sm tm nek ezo-duhovnež) izgledal kot največji možni ego trip.
in njaslabša možna karma za ustvart si.
zlorabit ezo ipd znanje, ki sm si ga nabral v zadnjem času, (morm poudart da večino kvalitetnega znanja sm dubu od ljudi ki so me hotl prepričat, da tko kt oni vejo je prov in da se jest motim) in se povzpet nekam s tem.
itd ...



zdej ... kako se ti odločaš kam boš kanaliziru energijo ki pride od gor vate, tko žanješ pol namere, al jebeno, al pa mal manj jebeno ...



ja hud je talo moore ... tko kt un anton padovanski ... smo ga šli dons mal obiskat in to ...

Tale tekst mi je res všeč, ker sem se zadnje čase precej s tem ukvarjala. Thanx, exo!

exorcist wrote on 11.10.2003 at 20:37:24:

Posledice tlačenja čustev imajo še širši razpon kot samo jedkost, zamera in bes. Ker se to ne obrne samo navzven ampak še bolj navznoter. Ena od hujših stvari se mi zdi razočaranje, ki pride, ko se zaveš, da si samega sebe pustil na cedilu. Takrat si jezen na sebe, začneš dvomit vase in v svojo moč, tudi v svojo samopodobo. Če tega vozla ne znaš razplest in večinoma ga ne znaš, te lahko razočaranje zaradi lastnega neodziva pripelje tudi do prezira in na koncu celo sovraštva do samega sebe.
Raz-očarati sebe ni fajn stvar. Je tak, ko da vzameš svojemu dihu življenje al pa duši svetlobo. Pot nazaj, da začneš spet vase verjet, je pa dolga in naporna.

Quote:

To je najhujši del, priznat si, da nisi tak svetel, kot si se prepričal na površju. Začet izražat čustva, ki si jih do takrat preziral in ne prezirat sebe, ko ti jih (ali pa ti jih spet ne) uspe izrazit.

Čeprav je to dostkrat naporna reč, se mi zdi 'nega duše' zelo lepo ime, se mi dopade, ker tak nežno izpade v resnici pa je to 'ne boj, ampak mesarsko klanje'