Hej, Ana.
Glede sodbe, sem se spomnila na tale rek: Še Bog sodi človeku šele po njegovi smrti, kaj mi daje torej pravico, da bi mu jaz prej.

In brala sem knjigo od Dave Pelzer-ja. In bila do konca pretresena.

[color=Blue][/color]No, naj nadaljujem, ker sem brala vaše komentarje. Imeti otroka ob sebi in biti starš za vas nekatere ne pomeni nič, lahko pa napišem, da se vseeno malo motite. Študentke v kolonijah so vedno bile še samske, brez otrok, pa je njihovo vzgojno pedagoško delo z otroci marsikdaj pogorelo. Kar niso imele filinga za nežne otroške duše. Mogoče so v bistvu jemale svoje delo le kot delo in vir zaslužka, nemalokrat pa smo morali posredovati pri totalno nepadagoškem pristopu do otrok. Bi ne opisovala primeov, ker jih je bilo preveč. Študentka difa, nikoli je ne bom pozabila, je bila vsako jutro naspediranan z nekimi telovadnimi vajami, otroci so jo po treh tednih kolonije zasovražili, ob odhodu pa ker je zgubila stavo, je sama tekla častne kroge okoli našega naselja...razumeti otroka pomeni tudi, da sam nisi pozabil otroka v sebi...spomniti se norčavosti, ki smo jih vsi počeli, kot otroci, spomniti se občutkov tesnobe, strahov, ki smo jih vsi doživljali pomeni razumeti otroke. Ne rečem, pa saj sem pisala o tem, če ste le brali, da je ljubezen do otroka, naj bo to svojega ali tujega, nujna za vsako delo z njim. Priznam, žal poznam pedagoge, ki v bistvu ne marajo otrok, sfalili so v svoji izbiri do poklica, uničujejo jih, mantretirajo v šoli, gnjavijo po domače povedano, slabi vzor so jim, pa še kaj...kdo ve zakaj opravljajo tak poklic, ko pa bi bilo boljše, da bi si izbrali kaj drugega. Delo z ljudmi, ne samo otroci, delo z najstniki zahteva kot osnovni pogoj, da imaš ljudi rad. In tako kot z vsako stvarjo v življenju, je delo pedagoga ne samo služba, ampak zahteva marsikdaj še dodatne ure premišljevanj doma. Ko ste ravno omenjali ljubezen...ne vem zakaj so straši omenjenjih mačjih morilcev sfali v osnovi...jim niso vcepili osnove ljubezni do živali? So v pomanjkanju časa sfalili pri nadzoru? Torej, kot lahko vidite, ljubezen seže tako daleč, da preseže še smrt. Zakaj imamo 4 samomore na teden med mladimi? Kakšno pomanjkanje starševske ljubezni pa je to? Kadar ljubezen dajemo pravilno, združuje, gradi, brani in štiti. Je koncentrirana energija, ki nima mej. Prava starševska ljubezen ni nikoli ljubosumna, ali posestniška pa tudi pogojev ne postavlja. Mislim, da živimo življenje za življenjem, da bi se naučili o ljubezni in jo videli izraženo na različne načine, v različnih okoliščinah. Le kako drugače bi lahko cenili vse podobe svojega bitja?
Naj zaključim, če je bil moj stil pisanja komu antipatičen, naj ga ne bere. Vedno izražam samo svoj pogled na stvari in svoje mišljenje. Rada berem vaše odgovore, čeprav marsikoga ne razumem, kaj je sploh hotel kdo povedati. Miro tisto, kar sem pisala in naj bi mladim šlo na kozlanje, pa le argumentiraj, ker ne vem, kaj si mislil.
Lep dan vam želim še naprej!
Angel

[color=Blue][/color]Samo delno Ana. Druga stvar pa je ljubezen do njih, sem pisala. In tisto, da sami ne pozabimo otroka v sebi...tri stvari so Ana.
lp
Angel

[color=Blue][/color]Zdej pa ne vem...a pišem res tko nelogično...družina je v bistvu projekt, čeprav je beseda bolj bedna. Vsak ima svojo vlogo, pa če se še tako bedno sliši. Mati je v osnovi mati, je lahko tudi oče hkrati, pa ji slej ko prej pri vzgoji neki sfali. Gnezdo praviš, kjer otroke naučimo za lajf. Ja kaj sem pa jaz pisala? No, poenostavila bom. Brez načrta ti nobeden ne more zgraditi dobre hiše, pa naj se še tako trudi. Jaz se z pedagoškimi načrti vedno manj strinjam, ker otroke prej zavirajo, kot pa naučijo razen balasta še kaj omembe vrednega za v lajf. Potem pa je to na vlogi matere ali očeta. Eni majo doma žal slab načrt, vlog sploh več nimajo, ker nimajo ne časa, ne energije za mulce. In potem se zgodi, kar se...v omenjenem primeru pobijalcev mačkov, so pa sfalili vsi. Šola, starši pa, ker svoje vloge žall zaradi pomanjkanja časa še meli niso. In to je to. Žal.
lp
Angel

Saj sploh ne, da bi bilo karkoli off topic , ampak tole iz threada Naše živali prenašam sem - da ne pozabimo, kaj je bistvo - o sočutju Vesolja (mucov):

 
"Cats are meditators and help balance the energies of the planet. Their energies are more closely related to Feminine Energy. It is most important for all cats to be allowed to touch the Earth whenever they feel a need to do so. This is part of our work. We work closely with the Earth Mother who is our Goddess. They are also greeters, healers and companions for people. We sing to you with our purring. Our purring is calming and soothing to humans. We often come in incarnation to help a specific person. Often, we are abandoned and rejected by the very person we have come here to help. Cats often take into their bodies a lot of negative emotions and energies from their person and from their surroundings. This helps their caretaker tremendously; as it lightens their load. It often prevents many health problems for them. We consider ourselves "buffers" for mankind. "

Quote:

Tko, v real-lajfu,   sprejemam pa po mojem tud delam  skor vse tko, kar napišeš, angel*ca. Amapk  lajf je le  približek tega, kar odzad čutim, da bi moralo bit. Zato se tle gor trudim, da bi tisto odzad ozavestu pa tako laži v lajfu sprovedu. Ker u lajfu ravno zarad približkov stvari ponovad slabo lavfajo.  Mi je zato žal, da dlako v jajcu iščem, ampak zato smo tle gor,  da se da drug drugmu pustimo  ozavestit. Al kaj?

Glej, gnezdo sem zato za prispodobo vzel, ker je noter mehko pa toplo pa skor nič placa, zato v njem ne moreš nič drugega počet kot drug k drugmu stiskat. Ni torej tako narjeno zato, da bi se v njem učili ali se z njim navzven petelinili, ampak da bi se v njem na varnem pa skrivnem  crkljali. Ne gre samo za fizično varnost pa toplino, ampak predvsem čustveno zavetje pa duhovno širino. Da si  doma lahko otroc vzamejo dost časa pa placa, da prebavijo vse zunanje izkušnje pa drile, ne pa da jim tastri določamo, kaj se morajo še naučit pa kam morajo kaj popredalčkat, da jih bomo pol pa imeli radi.  Mi jim lahko kvečjemu ene mitske dimenzije zadev prikažemo, z eno brezpogojno ljubeznijo vse zadeve pkrijemo. Ampak zato moramo sami v ta mit verjet pa ga živet. S partnerjem ali brez, z otroci al brez, saj če je  tak  dom v teb,  si lahko v njem tud sam.  Za vsakega, ki ga iskreno rab, pa se v njem brezpogojno plac  najde. Kot v uni pravljici o mojci pokrajculji...

Mačjih pa drugih morilcev se  v takih gnezdih po mojem enostavno ne bi moglo zvalit. Tolk za konc, da ne bom čist out off topic.  

vida wrote on 19.04.2002 at 12:15:19:


Ups, tale vidin  ??? sem pa  spregledal. Ga pa ne jemljem kot očitek, saj priznam, da gre res za ene vrste dvojno moralo.  Bolje osotnost morale.  Res ne vem, čemu služi to, če je dom le  mikro kopija tistega, kar vlada  zunaj. A bom  zato doma otroka (al pa  partnerja al pa samega sebe)  trpinču, da  bo(m) bolj odporen, da  bo zunaj manj bolelo? A če ga (al pa me) zunaj totalno sesujejo, al bo(m) zato tud doma pa v seb en ničvreden podn?  Nekje človek  mora imet  zapik, gnezdo, fizično in duhovno avtonomijo. Ne plac za potuho, amapak sočutje. Ker potuha je dvojna morala, eno čutenje za enega, drugo za drugega. Najhujša je dvojna morala znotraj doma, ta mačke pobija.