LittleStar
Ex Member
|
Pravijo, da ima razum rad spremembe. Stvari ali ljudi se naveliča. Če se ozremo nazaj na svoje življenje, ugotovimo, da smo nekoč zelo ljubili starše. Odsotnost matere nas je spravila v jok. Kasneje smo isto ljubezen prenašali na brate in sestre. V šoli smo jo dajali prijateljem. Ko smo ustvarili družino, so naše srce osvojili partner in otroci. Na stara leta smo zvesti svojemu narodu, veroizpovedi in deželi. Vse to je ista ljubezen v različnih oblikah, poklonjena različnim ljudem in stvarem. Nobena vrsta ljubezni ni trajna, a kljub temu razum ves čas "potrebuje" takšno ali drugačno vrsto ljubezni, ki ga "okupira". Izgleda, da je v naravi razuma, da se predaja in navezuje. Ne more opustiti ene stvari, ne da bi se prej oprijel druge. Enako razume ne more opustiti svojih vezi in navezanosti do svetnih stvari, oseb in užitkov, dokler ne prejme nečesa bolj vzvišenega in plemenitega, kot je svetna ljubezen. Kakšna je ta vzvišena ljubezen, zaradi katere je razum pripravljen opustiti svoje navezanosti na svet? Kateri je tisti boljši užitek kot pa vsi svetni užitki? Svetniki pravijo, da to okus Shabda, Nama, Besede, Logosa, notranje neslišne glasbe ali kakorkoli že imenujemo čisto duhovno energijo. Tako je sladka, transcendentna in privlačna, da se razum popolnoma poteši in umiri, ko ga preplavi. Kdor prejme rubine in diamante, odvrže drobiž. Odvezanost sama po sebi nikoli ne pripelje do navezanosti. Od neke stvari pa se odvežemo, če nas privlači in pritegne nekaj drugega. Mlado, neporočeno dekle ne bi moglo zapustiti in pozabiti staršev, bratov, sester in prijateljev. Ko pa se zaljubi, se samodejno vsa njena ljubezen prenese na moža in otroke. Če bi beraču hoteli izmakniti drobiž, bi se stepel zanj; Če pa bi mu v roke stisnili zlatnik, bi takoj izpustil drobiž. Guru Arjan Dev slikovito opisuje naravo razuma:
Na nešteto načinov sem se trudil, da bi našel Boga, recitiral spise, prebiral Vede in izvajal jogo, toda pet sovražnikov me ni zapustilo - nasprot- no - ego je rastel.
Ne, moj dragi prijatelj, to niso poti, ki vodijo nazaj k Bogu. Verjemi mi, nešteto takšnih poti sem prehodil zaman.
Pripoveduje o svojem življenju in iskanju prave poti. Študiral in recitiral je svete spise, a učinek je bil nasproten. Z različnimi jogami si prav tako ni mogel pomagati. Nekatere jogijske tehnike privedejo do umiritve razuma v miselnem središču, vendar praktikanta ne povežejo z energijo Shabda. Shabd lahko učencu pokloni le Mojster ali Učitelj, ki je sam izpopolnjen v duhovnosti. Tehnike same po sebi razuma ne potešijo za stalno. Discipline zajezujejo reko misli kot jez, a ko voda zavrtih teženj razuma za jezom naraste prekomerno, poplavi bregove in napravi še več škode kot prej. Zajezovanje reke je koristno in nujno na poti samoobvladovanja, vendar le v primeru, da poleg jezu izpeljemo dodatni iztočni kanal. V našem primeru je to Shabd, kajti Shabd absorbira razumska hotenja. Vsakršno odrekanje zahteva nadomestilo. Nadalje Arjan Dev opisuje strogosti, ki jih je izvajal:
Zaprisegel sem se tišini in se zadovoljil le s toliko hrane, kolikor mi jo je šlo v dlan.
Hodil sem gol skozi gozdove, potoval na štiri strani neba, obiskal vse svete reke in mesta romanja.
Nisem se znebil nenehnega valovanja razuma - še več - gnjavil me je do skrajnosti, da sem se nastanil v svetem kraju in se dal prežagati na pol.
Umazanija razuma se ni odstranila.
|