Vzemimo primer električne žarnice. Dokler je ovita v črne ovoje, ne oddaja nobene svetlobe, naj bo še tako svetla. Soba, v kateri gori žarnica, bo ostala v temi. Ko pa z žarnice pričnemo odstranjevati ovoje, soba postane svetlejša, in odstranimo zadnji ovoj, postane popolnoma razsvetljena. Na podoben način duša odmetava prevleke razuma; osredotočen razum se v stiku s Shabdom bitri. Tokovi razuma zdaj tečejo v obratno smer in se vračajo v svoj izvor, duša pa spoznava svojo pravo podobo.

Razum je suženj čutil, intelekt je suženj
razuma; povej mi, kako naj motrim
Boga, ko pa je svet takšen kaos!  

Charan Das

Vse svoje sile in napore moramo usmeriti v obvladovanje razuma ter v povratek razuma v Trikuti. Vse religije in drugi filozofski sistemi poudarjajo potrebo po nadvladi nad razumom. Svetu nudijo tisoče metod. Pomagamo si z recitiranjem svetih knjig. Trpinčimo se strogostmi. Umivamo se v svetih rekah. Prižigamo kadila in svete ognje. Zapustimo celo domače ognjišče in se umaknemo v gorske votline. Z disciplino poskušamo odtegniti misli od svetnih objektov, vendar želje ostanejo pod površino. Razum hoče uživati. V vakuumu ne zdrži dolgo. Čez nekaj časa se upre in zdrvi v svet z isto močjo in pretkanostjo. Dejansko naše stanje postane še slabše, kot pri običajnih ljudeh. Bolj ko nekaj zatiramo, bolj se le-to odziva.
Nasilno nadzorovanje misli je, kot da bi strupeno kačo zaprli v košaro. Dokler je kopara zaprta, smo varni. V trenutku, ko odstranimo pokrov, kača pobegne in nas piči. Samo s tem, da položimo kačo v košaro, še nismo na varnem. Živimo v strahu in negotovosti. Če pa kačo ujamemo in odstranimo strup, postane popolnoma nenevarna in jo lahko celo nosimo okrog vratu.
Nadziranje razuma s pomočjo stroge discipline je kot prekrivanje tleče žerjavice s pepelom. Ognja ni videti, toda s prvim pišem vetra se žerjavica razpiha in ogenj se razplamti. Enako se vzdigne vihar strasti. Nad razumom izgubimo nadzor in misli s podvojeno silo zdrvijo v nepravilna dejanja.
Prisiljeno nadzorovanje lahko primerjamo tudi s predajo kriminalca policiji. Dokler je kriminalec v rokah policije, smo varni; v trenutku, ko ga osvobodijo, se povrne v kriminal. Če ga uspemo z nasveti in dobro besedo prevzgojiti v poštenega državljana, se za vedno znebimo njegovih slabih dejanj.
Svetniki svetujejo, naj razuma ne poskušamo obvladati s silo. Začano bi dosegli določen mir in blaženost, toda dolgo ga ne bi mogli brzdati. Če ga želimo obvladati, moramo najprej proučiti njegov značaj in navade. Iz izkušenj vemo, da ljubi užitke, in da je suženj navad. Nekaj ali nekoga lahko močno ljubi, a v trenutku, ko najde nekaj boljšega, opusti prvo in steče za drugim. Nobena ljubezen ali navezanost ga ne zadrži na enem mestu. Stvari, za katere smo nekoč pripravljeni žrtvovati življenje, po našem mnenju izgubijo vrednost in jih celo videti ne želimo več.

Pravijo, da ima razum rad spremembe. Stvari ali ljudi se naveliča. Če se ozremo nazaj na svoje življenje, ugotovimo, da smo nekoč zelo ljubili starše. Odsotnost matere nas je spravila v jok. Kasneje smo isto ljubezen prenašali na brate in sestre. V šoli smo jo dajali prijateljem. Ko smo ustvarili družino, so naše srce osvojili partner in otroci. Na stara leta smo zvesti svojemu narodu, veroizpovedi in deželi. Vse to je ista ljubezen v različnih oblikah, poklonjena različnim ljudem in stvarem. Nobena vrsta ljubezni ni trajna, a kljub temu razum ves čas "potrebuje" takšno ali drugačno vrsto ljubezni, ki ga "okupira". Izgleda, da je v naravi razuma, da se predaja in navezuje. Ne more opustiti ene stvari, ne da bi se prej oprijel druge. Enako razume ne more opustiti svojih vezi in navezanosti do svetnih stvari, oseb in užitkov, dokler ne prejme nečesa bolj vzvišenega in plemenitega, kot je svetna ljubezen.
Kakšna je ta vzvišena ljubezen, zaradi katere je razum pripravljen opustiti svoje navezanosti na svet? Kateri je tisti boljši užitek kot pa vsi svetni užitki? Svetniki pravijo, da to okus Shabda, Nama, Besede, Logosa, notranje neslišne glasbe ali kakorkoli že imenujemo čisto duhovno energijo. Tako je sladka, transcendentna in privlačna, da se razum popolnoma poteši in umiri, ko ga preplavi. Kdor prejme rubine in diamante, odvrže drobiž. Odvezanost sama po sebi nikoli ne pripelje do navezanosti. Od neke stvari pa se odvežemo, če nas privlači in pritegne nekaj drugega. Mlado, neporočeno dekle ne bi moglo zapustiti in pozabiti staršev, bratov, sester in prijateljev. Ko pa se zaljubi, se samodejno vsa njena ljubezen prenese na moža in otroke. Če bi beraču hoteli izmakniti drobiž, bi se stepel zanj; Če pa bi mu v roke stisnili zlatnik, bi takoj izpustil drobiž. Guru Arjan Dev slikovito opisuje naravo razuma:


Na nešteto načinov sem se trudil, da bi
našel Boga, recitiral spise, prebiral
Vede in izvajal jogo, toda pet
sovražnikov me ni zapustilo - nasprot-
no - ego je rastel.

Ne, moj dragi prijatelj, to niso poti,
ki vodijo nazaj k Bogu. Verjemi mi,
nešteto takšnih poti sem prehodil
zaman.


Pripoveduje o svojem življenju in iskanju prave poti. Študiral in recitiral je svete spise, a učinek je bil nasproten. Z različnimi jogami si prav tako ni mogel pomagati. Nekatere jogijske tehnike privedejo do umiritve razuma v miselnem središču, vendar praktikanta ne povežejo z energijo Shabda. Shabd lahko učencu pokloni le Mojster ali Učitelj, ki je sam izpopolnjen v duhovnosti. Tehnike same po sebi razuma ne potešijo za stalno. Discipline zajezujejo reko misli kot jez, a ko voda zavrtih teženj razuma za jezom naraste prekomerno, poplavi bregove in napravi še več škode kot prej. Zajezovanje reke je koristno in nujno na poti samoobvladovanja, vendar le v primeru, da poleg jezu izpeljemo dodatni iztočni kanal. V našem primeru je to Shabd, kajti Shabd absorbira razumska hotenja. Vsakršno odrekanje zahteva nadomestilo. Nadalje Arjan Dev opisuje strogosti, ki jih je izvajal:


Zaprisegel sem se tišini in se zadovoljil
le s toliko hrane, kolikor mi jo je šlo v
dlan.

Hodil sem gol skozi gozdove, potoval
na štiri strani neba, obiskal vse svete
reke in mesta romanja.

Nisem se znebil nenehnega valovanja
razuma - še več - gnjavil me je do
skrajnosti, da sem se nastanil v svetem
kraju in se dal prežagati na pol.

Umazanija razuma se ni odstranila.

Joc wrote on 18.09.2003 at 13:05:23:

Bog je "nad" nami, mi smo mu podrejeni. torej ce hocemo pridt k njemu mora tudi on v to najprej privolit.

Bog je neomejen, mi smo omejeni (ocitno). nekdo ki je  omejen ne more spoznati nekaj neomejenga. in, tisti ki je neomejen, ni zares neomejen ce se ne more naredit poznanega omejenemu.

torej, za realizacijo Boga potrebujemo poleg nasega truda nujno tudi njegovo milost, oz. privoljenje.

Quote:

"prvi" mojstri so dobili blagoslov od Boga, da so ga lahko spoznali, tako kot vsi "kasnejsi".

Bog je vecen, torej ni nekoc nastal ali se materializiral. On je izvor vsega in vzrok vseh vzrokov, tudi materije, ki je pogojena s casom in prostorom. On blagoslovi mojstre preko "duse" (spirita), ne materije.

Quote:

ilustracija : mi imamo v sebi potencial ognja, tako kot les. ampak ta ogenj (speci) se ne bo zakuril sam od sebe, brez pomoci zunanjega ognja (ze realiziranega mojstra).

Joc wrote on 18.09.2003 at 13:05:23:


Sem tudi jaz tako nekako razmišljala. Ampak mislim, da ne samo, da prav pride, ampak je potrebna za celotno sliko. Ja, seveda pa, ko je učenec pripravljen.

natural wrote on 19.09.2003 at 08:49:52:

kaj konkretno zate nakazuje, pokaze, da nekdo ni "realiziran" ali pa je?

Quote:

ce prav razumem, hoces povedat, da je zate sant mat ena izmed teh dolgorocno gledano neuspesnih bliznjic?

kaj pa je pol tista pot po kateri mormo hodt, da nas bo tud dokoncno in dejansko pripeljala do cilja?

natural wrote on 19.09.2003 at 10:03:51:

kaj pa je pol cilj, ce sta zvok in svetloba le pripomocka?

Quote:

smisel obstajanja je pr teb dinamika in ne stagnacija?

ampak ocitno te tudi dinamika nekje moti, ker ...

Quote:

kaj pa je narobe s to dinamiko? zakaj ni smiselna?

natural wrote on 19.09.2003 at 10:34:01:

in kaj mas (naj bi imel) od tega?

Širjenje je proces oni želijo to narediti kot dogodek.