Quote:Se veselim.
In izgleda, da te zelo moti ???
Si mi faušen ???
Ker katoliki ste zeloooo radi faušni.
Mi ga pa vseeno žigamo, kljub temu, da prerokovalec samson prerokuje kratko žiganje.
Izgleda, da ti je tvoje žiganje minilo in si faušen nam, kateri se znamo veselit.
Boga pa vseeno ni.
Tole si preberi (avtor. g Grmič) pa spostuj tudi ljudi, ki drugace razmisljajo kot ti:
1. Vera in nevera sta kako sestri dvojčici. Človek se iz določenih razlogov, ki jih razum sam večkrat ne pozna, odloči za eno od njih, ne da bi lahko popolnoma odmislil drugo. Vero spremlja nevera in nevero vera. Podobno velja za veliko upanje in brezup ali za ljubezen in zavračanje drugačnosti ali samoljubje.
So ljudje, ki se imajo za verne, a so v resnici neverni, in so drugi, ki se imajo za neverne, a so v resnici verni, kajti vera je predvsem bivanjska vrednota, življenje. Kakor imamo anonimne vernike, tako imamo tudi anonimne nevernike.
Resnično iskanje resnice spremlja dvom, ki človeka spodbuja, da išče dalje.
2. Razodetje, kakor ga najdemo v svetih knjigah je izkustvo svetega - Boga, je hkrati božja refleksija in človeška projekcija. Zato je teologija, ki na njem zida, hkrati antropologija. To velja tudi za krščansko teologijo. Sicer pa je pomembnejši etos, ki izhaja iz evangeljskega razodetja, kakor spoznanje verskih dejstev, resnic: "Kdor ljubi, je od Boga in Boga pozna."
Temeljna načela tega etosa pa so: ljubezen do Boga se kaže v ljubezni do človeka; hudo je treba vračati z dobrim; "Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite vi njim" (Mt 7,12); Bogu se je mogoče približati samo po dobroti in ljubezni, usmiljenju in odpuščanju; kar storimo človeku, storimo Kristusu, Bogu; božje kraljestvo je tam, kjer vlada ljubezen, bratstvo in sestrstvo, evangelij je popoln humanizem.
3. Vera v ožjem pomenu včlenjuje spoznavni, eksistencialni, mistični in institucionalni element. Najpomembnejši je eksistencialni ali bivanjski, življenjski element. Institucija je sicer pomembna, a je velika nevarnost za pristno, osebno vero, ker hitro služi sebi, ne človeku, verski ideji ali verskemu sporočilu. Poudarjanje samo mističnega elementa, kot npr. zakramentalnosti, lahko hitro vodi v farizejstvo. Poudarjanje predvsem intelektualnega ali spoznavnega elementa pa vodi v ideologijo, dogmatizem, moralizem in celo juridizem. Kristus zato pravi: "Duh je, ki oživlja!"
4. Vest je zadnje in najvišje merilo etičnosti in moralnosti. Vest je Bog v človeku, sveto in nedotakljivo načelo za njegovo ravnanje in odločanje; vse resnično človeško, mora iti skozi prizmo vesti, v tem je čut odgovornosti. Vest je za človeka avtoriteta, ki jo mora poslušati in čim bolj jo skuša vedno poslušati, tem bolj se mu prebudi in tem bolj čuti potrebo, da jo sooča tudi z vestjo drugih. Prebujena vest je zato najglobja vernost in najzaneslivejša pot zvestobe tistemu, kar naj bi človek bil ali postal - lastni podobi, kakor mu je pač dana kot naloga, poslanstvo za življenje in delo.